Planica
Ponedeljek, 19. 3. 2018, 4.00
6 let, 8 mesecev
Zgodbe, ki jih piše Planica: Ernest Prišlič
Skakalec, ki je skoraj umrl v nesreči: Do voznika ne čutim nobene zamere #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,83
2
Štiriindvajsetletni smučarski skakalec Ernest Prišlič, čigar življenje je decembra 2016 po hudi nesreči v Planici viselo na nitki, je konec februarja letos dobil zeleno luč za vrnitev k svoji športni ljubezni. Še vedno je lastnik tretje slovenske daljave v Planici. Marca 2016 je na preizkusu letalnice poletel 246 metrov. Kdaj bo spet skakal in kdaj letel ter kako se je soočil s povzročiteljem nesreče?
Računa, da se bo poleti spet spustil po skakalnici. Za zdaj nima nobenih rezultatskih ambicij, rad bi le letel.
Ernest Prišlič se je s skoki začel ukvarjati, še preden je dopolnil pet let. Bil je član smučarskoskakalnih klubov Ilirija v Ljubljani, Žiri in Zagorja.
Največji uspeh je dosegel leta 2013, ko je skupaj s Cenetom Prevcem, Anžetom Semeničem in Jako Hvalo na mladinskem svetovnem prvenstvu v Liberecu na ekipni tekmi osvojil zlato.
Marca 2016 je na preizkusu planiške letalnice poletel 246 metrov, kar je še vedno tretja slovenska daljava, dosežena v Planici. Najdlje od slovenskih orlov je v zibelki slovenskih skokov do zdaj poletel Tilen Bartol, ki ga je istega leta neslo kar 252 metrov daleč, a je pri doskoku padel, drugo daljavo je dosegel Peter Prevc (248,5 metra).
Prišliču, članu slovenske B-reprezentance v smučarskih skokih, jo je usoda temeljito zagodla 4. decembra 2016, ko ga je med jutranjim ogrevalnim tekom v Planici, v fazi priprav na uvodne tekme celinskega pokala sezone 2016/17, zbil eden od pogodbenih delavcev nordijskega centra, ki ni dobro očistil vetrobranskega stekla, zato ga je spregledal.
Prišličeve poškodbe so bile izjemno hude, od možganskih krvavitev, počenega očesnega dna do zloma čeljustnice in golenice, govorilo se je že o najhujšem scenariju. K sreči se ni uresničil. Prišlič je po dveh umetnih komah dobro okreval. Februarja letos je od zdravnikov dobil zeleno luč za letenje. Najverjetneje jo bo izkoristil poleti. "Pripravljen sem tako, kot še nikoli," je optimističen mladenič iz Črnega Vrha v občini Tabor, ki trenutno dela kot trener, a tudi kot skakalec še ni rekel zadnje besede.
"Zdravstveno stanje je že leto dni enako, k sreči ne čutim nobenih posledic."
Zdravniki so vam 22. februarja, po 15 mesecih od nesreče, prižgali zeleno luč za smučarske skoke. Ste že skočili?
Nisem še skakal, računam pa, da bom začel poleti. Za zdaj se mi zdi bolj pametno, da ne rinem na sneg, po drugi strani pa moram dobiti še zeleno luč Smučarske zveze Slovenije.
Kakšno je zdaj vaše zdravstveno stanje? Očitno so poškodbe sanirane.
Zdravstveno stanje je že leto dni enako, k sreči ne čutim nobenih posledic.
Česa se spomnite v zvezi z nesrečo?
V resnici se bolj malo spomnim. Ne spomnim se niti dneva pred nesrečo niti nesreče, spomnim se šele konca tistega leta (nesreča se je zgodila 4. decembra 2016), morda tudi božiča. Ne vem popolnoma natanko.
Kdaj ste se oziroma so vas zbudili iz umetne kome?
Dvakrat so me zbudili iz kome. Prvič po 14 dneh, takrat se nekaterih oseb sploh nisem spominjal, nato so me še enkrat dali v umetno komo. Po drugi je bilo stanje precej boljše.
Se spomnite obdobja, ko ste bili v komi? Mama slovenskega paraolimpijca Jerneja Slivnika nam je pripovedovala, da se je sin spomnil vsega, kar so mu pripovedovali, medtem ko je bil v komi.
Spomnil se tega nisem, vem pa, da sem res veliko sanjal.
"Ko sem bil v komi, sem sanjal precej nerealne sanje, a takrat so se mi zdele povsem resnične. Verjel sem, da so ljudje, ki so poskušali najbolj pomagati, pravzaprav hudobni."
Menda ste mislili, da ste na letalu.
Da, imel sem res močne, a precej nerealne sanje, čeprav so se mi takrat zdele povsem resnične. Zanimivo je, da najprej sploh nisem sprejemal ljudi okrog sebe. V mojih sanjah so bile nekatere osebe hudobne. In to moji najbližji, ki so mi pravzaprav pomagali. Šlo je za to, da sem si cevi, ki sem jih imel v ustih, poskušal izpuliti, oni pa so mi to preprečevali, zdravniki so mi morali celo privezati roke, da bi to preprečili, in v moji glavi so bili oni zlobni.
Na začetku sem se nekaterih ljudi bal, a sem potem ugotovil, da so želeli samo dobro zame. Kmalu me je začela obiskovati tudi psihologinja. Ne vem, ali sem njeno pomoč sicer potreboval, dobro sem se počutil, verjetno so pričakovali, da bo glede na poškodbe z menoj precej slabše.
Kdo vam je povedal, kaj se vam je zgodilo?
Ne vem, tega se ne spomnim. Vse to so mi povedali že po prvi komi, ko sem bil približno teden dni buden, a se tega ne spomnim. Ne vem, kdo je prebil led, najbrž mama ali moje dekle.
So vas obiskovali tudi trenerji?
Da, Igor Medved in Jure Šinkovec sta bila pri meni.
Napovedi po vaši nesreči so bile zelo slabe. Kaj vas je najbolj bremenilo? Da ne boste hodili, skakali?
Če zdaj pomislim, se zaradi tega, ker mi je nesreča prekinila skakalno pot, ne obremenjujem preveč, sprva sem se. Nisem verjel, da je z mano res tako hudo. Danes sem zadovoljen, da sem jo odnesel tako, kot sem jo.
Spomnim se, da sem se takrat obremenjeval predvsem z zlomljeno nogo, saj sem imel resne načrte, da bi že marca 2017 v Planici vsaj kot predskakalec skočil na velikanki. No, ko so mi odstranili mavec, sem hitro videl, da iz te moke ne bo kruha. Najprej sem se moral znova naučiti hoditi.
"Danes sem zadovoljen, da sem jo odnesel tako, kot sem jo."
Te dni mineva leto dni, odkar ste končali zdravljenje v Univerzitetnem kliničnem centru Soča.
Da, 2. marca so me odpustili.
Še leto prej, marca 2016, ste pa v Planici poleteli 246 metrov, kar je še vedno tretji najdaljši slovenski polet. Tilen Bartol je letel 252 metrov, a je po doskoku padel, Petra Prevca je v Planici neslo 248,5 metra.
Res je.
So te sanje še vedno žive?
Da, vedno močnejše so.
V kakšni vlogi boste letos v Planici?
Ne bo me tam, niti v Sloveniji, saj se odpravljam na dopust.
Načrtno?
Kaj pa vem, tako je naneslo in ko sem to videl, se s tem niti nisem obremenjeval.
Kakšne ambicije še imate v skokih?
Samo to, da bi spet skakal, rezultatskih ambicij nimam.
Smučarskim skokom se je zapisal, še preden je dopolnil pet let.
Za dušo?
Da, za zdaj vsaj za dušo, če pa bo šlo v redu, se bodo verjetno razvile tudi rezultatske ambicije. Če ne bo šlo, bom morda "dile" postavil v kot. S tem se ne obremenjujem, samo skakati si želim.
Počasi končujem tudi fakulteto. Zaradi nesreče so mi podaljšali status. Na fakulteti za varnost me čakata še izpit in diploma.
Lahko temo diplome kakorkoli povežete s smučarskimi skoki?
Morda s temo varovanja v Planici, bom videl.
Bi vas zanimalo delo, ki ga na primer opravlja nekdanji skakalec Rok Urbanc, ki pri Slatnarju dela kot serviser, kot predskakalec pa še vedno leti in sodeluje pri najrazličnejših inovativnih projektih, kot je na primer tandemski skok s smučmi?
Bomo videli. Že zdaj sem pošteno skrajšal pot. Pravzaprav sploh še nisem zares razmišljal o trenerskih vodah ali čemu drugemu kot skokih, zdaj sem bil na hitro prisiljen v to. Drugega mi niti ne preostane. Skakati ne smem, me pa veseli tudi delo trenerja.
Pri Smučarski zvezi so mi šli na roko in mi ponudili službo. Trenutno delam prek študentskega servisa. V skakalnem centru v Kranju imam svojo skupino skakalcev, starih od 15 do 18 let.
Čutite, da vam delo ustreza?
To bo pokazal čas.
"Skakalnic se ne bojim. Tam se mi ni nič zgodilo. Bolj se bojim parkirišč."
Kako se boste lotili skokov?
Postopoma. Poleti bi rad začel skakati na manjših skakalnicah, od 50-metrske, 60-metrske, postopno do K-90 in K-120, čim prej, potem pa bi rad samo užival. Skoki bodo zdaj še slajši kot prej.
Strahu ne čutite?
Ne, na skakalnici se mi ni nič zgodilo, bolj se bojim parkirišč. (smeh, op. a.)
Ste se že srečali s povzročiteljem nesreče?
Da. Do njega ne čutim nobene zamere. Bil je malomaren, očitno je tisto jutro slabo očistil šipe, mudilo se mu je v službo. Ampak konec koncev, dobro smo jo zvozili.
Z Anžetom Semeničem, Cenetom Prevcem in Jako Hvalo je leta 2013 v Liberecu na ekipni tekmi osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka.
Si je on želel srečanja?
Da.
Ste čutili, da je potreboval vaše odpuščanje?
Ne vem, je pa potreboval pogovor. Verjetno mu je lažje, ker je videl, da je z mano vse v redu. Potegnila sva črto in šla vsak svojo pot.
Gledate na vaše okrevanje kot na čudež? Kako vas je taka izkušnja spremenila?
Seveda te spremeni, vsakogar bi. Osebe, ki ti ves čas stojijo ob strani, imaš še raje kot prej. S tem mislim predvsem na svoje dekle, res kapo dol … Za starše se to nekako pričakuje. Take osebe je treba čim bolj razvajati.
Uživati je treba v vsakem trenutku, življenje se lahko v hipu obrne na glavo. Ne vem, ali se tega dovolj zavedamo. Čim manj se obremenjujmo.
V Planici pa ste verjetno že bili po nesreči?
Da, vsak teden sem tam, Planica se mi ni zamerila.
Se še spomnite, kako je leteti?
Zelo dobro. To je tudi razlog, ki me žene, da bi še skakal, tudi če ne bo šlo tako daleč. Samo da bom skočil.
Kaj lahko počnete, če ne skačete?
Že leto dni "drgnem" kondicijo in mislim, da nikoli nisem bil in nikoli ne bom kondicijsko tako pripravljen kot sem letos. Če že drugega ne, bom vsaj pripravljen za na plažo. (smeh, op. a.)
Se z družino spomnite dne, ko so vas zbudili iz kome?
Ne, sem pa lani na dan nesreče, 4. decembra, vse skupaj povabil na kosilo. Sicer pa poskušamo to obletnico čim manj obujati, saj nesreča ni prinesla nič dobrega. Razen tega, da je treba ohranjati pozitivnost.
2