Ni se mu sanjalo, kaj vse ga bo v Planici, kjer se je tudi veselil s Peterko, čakalo

Za Jelka Grosa lahko rečemo, da je verjetno mož z največ aktivnostmi v smučarskih skokih. Za kratek čas je bil skakalec, nato trener. Bil je na čelu A-ekipe, ko je Primož Peterka osvajal lovorike. Največja birokratska služba je bila, ko je bil vodja gradnje nordijskega centra v Planici. Prav tako je tehnični delegat in vodja tekmovanja na tekmah svetovnega pokala. V Sloveniji je predsednik strokovnega sveta v smučarskih skokih, na Mednarodni smučarski zvezi (FIS) pa je v dveh odborih – v prvem se ukvarjajo s koledarjem tekem za svetovni pokal, v drugem pa z razvojem skakalne opreme. Živi in diha s skoki.

Videti je, da ste že večno v skakalnem svetu, a vendarle niste. Kdaj ste se sploh prvič seznanili s tem športom?
V svoji rani mladosti sem bil alpski smučar. V Tržiču so tako ali tako vsi smučali. Ob koncu osnovne šole sem imel preveč energije. Obiskoval sem vse krožke. In eden od njih so bili smučarski skoki. Čisto po naključju sem začel ta šport.

Skoki so njegova druga ljubezen. Foto: Vid Ponikvar Sami niste bili tako nadarjeni?
Ah, kje, jaz sem pozno začel. Moral bi biti super nadarjen, da bi mi uspelo. Branko Benedik je bil na primer takšen. Sicer pa je uspelo tistim, ki so šli postopno po programu. Dve leti po mojem začetku so na primer moji vrstniki, kot sta bila Primož Ulaga in Miran Tepeš, že skakali na letalnicah. Potem vidite, kakšna razlika je bila. Skakal sem do konca srednje šole in nato končal svojo kariero. Takrat sem šel k vojakom. Ob vrnitvi sem se zatopil v študij in se začel ukvarjati s trenerskim poslom.

Katere funkcije imate v skokih oziroma katere vse ste že opravljali. Nekako je videti, da ni službe, ki je Jelko Gros ne bi imel.
Če pogledamo po funkcijah, vse tiste, v katerih se dela (smeh, op. a.).

Potem ste tudi teptali sneg na letalnici v Planici?
No, tam nisem bil neposredno v ekipi, ki pripravlja skakalnice. Smo pa v časih trenerskega dela sami pripravljali skakalnice. Učil sem se od Bogdana Norčiča. Ponoči smo sneg delali, čez dan imeli trening. Pomagali so nam tudi tekmovalci. V tistih časih je bilo tako, da je mladinska in B-ekipa ostala doma in pripravljala objekt. A-ekipa je šla v Skandinavijo, ob vrnitvi pa so vsi skakali.

V Planici ob koncu tekmovanja opravlja tudi vlogo vodje tekmovanja. Foto: Vid Ponikvar Katere funkcije so torej še bile?
Najprej sem bil trener nordijske kombinacije. To je bilo leta 1985 po olimpijskih igrah. Pred tem sem bil klubski trener. Kombinacija je bila nato ukinjena. Luka Koprivšek je bil do takrat pomočnik pri skokih in je moral snemati ter delati vse stvari. Nato je rekel, da tako velika ekipa potrebuje pomočnika. To funkcijo sem opravljal med letoma 1985 in 1987. Pozneje sem prevzel mladinsko ekipo in bil pomočnik Luke Koprivška po olimpijski sezoni (1988), ko je šel Danilo Pudgar v Kanado. Nato sem moral prevzeti A-ekipo.

Zakaj morali?
To je bila ponudba: vzemi ali pusti in zapusti ta šport. Lojze Gorjanc je bil takrat po slabši sezoni leta 1989 kot šef pred težko dilemo. Z Luko sva izgubila službo. Predvideno je bilo, da bo Sandi Čimžar prevzel funkcijo glavnega trenerja, ampak je ni želel. Gorjanc me je poklical in rekel: Luki smo dali mladince, tebi preostanejo le še člani. Takrat sem bil star približno 28 let.

Bil sem eden od tistih trenerjev, ki je moral izgubiti službo, ker sem imel skakalca med desetimi na olimpijskih igrah. Takrat je bila neka čudna medijska gonja proti vsem. Na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 smo imeli dve medalji in bil je čas, da jih na olimpijskih igrah znova dobimo. Takrat je za dobro leto prišel Ludvik Zajc. On se je odločil, da nobenega, ki je bil prej blizu ekipe, ne bo zraven. Delat sem šel v klub in v šolo ter naredil strokovni izpit.

S Primožem Peterko se je veselil dveh velikih kristalnih globusov in tudi naslova kralja prestižne novoletne turneje. Nazaj ste prišli s Primožem?
Od leta 1995 do 1999 sem sodeloval. Potem sem začutil, da potrebujem premor. Če me danes vprašate, bi rekel, da si bom vzel eno leta premora, nato prišel nazaj. A se je obrnilo v drugo smer. Šel sem v Center šolskih in obšolskih dejavnosti CŠOD – delal sem vsebinsko in poslovno. Mislil sem, da bom šel nazaj. Vendar se moraš umakniti, ko čutiš, da se je treba. Moral sem se, sicer bi me linčali. S Primožem smo osvojili dva globusa, prišla je slaba sezona, zato sem se moral umakniti. Nato je bilo naključje, da sem delal na CŠOD.

Na žalost je umrl direktor in so mene dali za vršilca dolžnosti. Vrgel sem se v poslovne vode. Najbrž sem tam dobil toliko izkušenj, da so mi zaupali gradnjo Planice. Zdaj se v teh krogih gibljem od leta 1999.

A se s tem vaše skakalne funkcije oziroma obveznosti ne končujejo …
Zdaj sem še tehnični delegat, vodja tekmovanja, predsednik strokovnega sveta. Na Mednarodni smučarski organizaciji sem v dveh odborih. V prvem se ukvarjamo s koledarjem za naslednje sezone. Druga vloga je zame v smučarskih skokih, poleg komiteja za skoke, zelo pomembna. To je odbor za razvoj športa in opreme. V tem odboru sem najbolj ponosen na zapisnik: 14 za in Slovenec proti.

O razvoju poletov

Kaj je bilo takrat?
Šlo je za zoženje dresov. Veliko poškodb se je nato zgodilo, zlasti pri dekletih, ker je postala druga parabola leta. Pozneje smo se pri dresih vrnili nazaj. Zdaj so bolj prijazni in je hitrost pri pristanku malce nižja. Dve leti so potrebovali. Še dobro, da ni poškodovani športnik tožil FIS, ker je neumen predlog sprejel.

"Pri meritvi je skakalec stopil 30 cm narazen v stopalih in so mu vzeli mero. Ta mera velja. Če si šel nepripravljen na to, si imel smolo. Slovenci smo jo imeli. Ob prvi meritvi skakalcev je bila tekma ravno pri nas v Kranju. Naši skakalci so se poskusno merili. In nihče ni rekel, da bo ta mera ostala. In je. Drugi so malce bolj analizirali in so bili malenkostno nižji ob merjenju, posledično vzeli krajše smuči in poskrbeli za to, da imajo med nogami nekaj več materiala." Foto: Vid Ponikvar Ko smo že pri dresih … Govori se, da znajo nekateri z njimi manipulirati.
Meritve so narejene. Ko je bil tekmovalec izmerjen, njegova mera velja. Ne more je popravljati. Lahko jo le, če zraste. Uvedla se je mera razkoraka. Pri meritvi je skakalec stopil 30 cm narazen v stopalih in so mu vzeli mero. Ta mera velja. Če si šel nepripravljen na to, si imel smolo. Slovenci smo jo imeli. Ob prvi meritvi skakalcev je bila tekma ravno pri nas v Kranju. Naši skakalci so se poskusno merili. In nihče ni rekel, da bo ta mera ostala. In je. Drugi so malce bolj analizirali in so bili malenkostno manjši ob merjenju, posledično vzeli krajše smuči in poskrbeli za to, da imajo med nogami nekaj več materiala.

Sicer pa je pri skakalcih takšna praksa, preden opravijo skok. Preden gredo na štart, globoko počepnejo. Dres se raztegne in dobiš deltoid navzdol. Ko prideš v iztek skakalnice, si dres tako ali tako odpneš in se meri ločeno. Raztegljivost dresa se pri spodnjih meritvah (skakalce merijo na skakalnici in na dnu) ne upošteva.

Ali se bo to kaj spremenilo?
Pred olimpijskimi igrami zagotovo ne.

Ali je na vidiku še kakšna novost?
Pogovarjajo se, da bomo prihodnje leto ITM (indeks telesne mase) spet poskušali dvigniti, ker smo s tem pravilom razkoraka naredili napako. Tekmovalci želijo biti nižji. Ko se merijo, se merijo z razkorakom. Zato je višina nižja. Vsi so zaradi tega postali nižji. Vzeli so krajše smučine. Ker si bil za dva centimetra nižji, so zato izgubili tudi kilograme. S tem ukrepom smo jih spodbudili, da so vsi šli na mejo s hujšanjem.

"Če si normalen, še nisi podhranjen. S tem ukrepom, ko smo dali noge pri merjenju narazen, so tisti, ki so na meji, podhranjeni. Po olimpijskih igrah se po navadi opravijo preizkusi. Malce večji. Odvisno od tega, koliko je predlogov." Foto: Vid Ponikvar Imajo potem zaradi tega zdaj nekateri skakalci težave z avtoimunimi boleznimi?
Naš ITM je nastavljen na mejo zdravja. Vsi skakalci imajo pod pet odstotkov maščobnega tkiva. Okoli tri. Ko smo razpravljali o tem, kje postaviti mejo, smo jo postavili tam, kjer jo ima svetovna zdravstvena organizacija. Pri točki podhranjenosti. Če greš pod to točko, si po mednarodni zdravstveni organizaciji podhranjen.

Ali so zdaj nekateri potem podhranjeni?
Če si normalen, še nisi podhranjen. S tem ukrepom, ko smo dali noge pri merjenju narazen, so tisti, ki so na meji, podhranjeni. Po olimpijskih igrah se po navadi opravijo preizkusi. Malce večji. Odvisno od tega, koliko je predlogov.

V zadnjem obdobju približno na vsakih pet let pride predlog iz Avstrije, da je treba smuči zožiti. Zame je to nesprejemljivo, ker pridemo do večjega števila poškodb.

So velike nacije pri opremi vplivne?
Zelo. Kot opazujem, da za revolucionarne stvari vedno predlog nemška zveza, razloži pa jih nato Walter Hofer. Ne vem, kaj bi potem rekel, kdo je avtor teh sprememb …

Walter Hofer, prvi mož smučarskih skokov Foto: Vid Ponikvar Ali so Nemci oziroma Avstrijci najmočnejši?
Velike nacije se med seboj bolj usklajujejo in pogovarjajo, zato so najmočnejši. Če dodaš Nemčijo, Avstrijo in Švico, imaš tri države skupaj z usklajenim predlogom. Ne bom rekel, da moraš biti na nemško-avstrijskem vlaku, kot radi govorijo, je pa dobro vedeti, kaj se nekomu plete po glavi.

Sicer imaš potem nekaj časa za prilagoditev. Tako kot je prišel predlog za kvalifikacije, da morajo zdaj vsi skakati in si zagotoviti nastop na tekmi. Ta predlog mi je po svoje všeč. Zlasti, če bo žirija pametna in bo odpovedala kvalifikacije, ko bodo res nemogoče razmere. Smešno bi bilo, da bi najboljših pet skakalcev odpadlo.

Ali se na teh odborih čutijo pritiski?
Jaz in Poljak, dokler sva bila v njem, sva bila manjšina. Slovencev kar tako ne spustijo zraven, da bi imeli vodilno mnenje. Hofer je toliko časa direktor in ima ljudi, na katere se opira. Mi smo potem glasna opozicija, ker tiho pa spet nismo. Ne gre le za to, da z glasovanjem rečeš ne, ampak tudi poveš, kaj si misliš.

Nasprotuje pa še neki znanstvenik iz Finske. On je doktor aerodinamike in je velikokrat proti. Naš odbor je posvetovalna zgodba. Pri odločanju gre tako: predlog, naš pododbor, skakalni odbor, na koncu pa zadevo potrdi predsedstvo FIS.

Na kaj ste najbolj ponosni, da vam je v skokih uspelo? Da ste s Primožem Peterko osvajali lovorike, da ste bili vodja pri gradnji nordijskega centra v Planici …
Vesel sem, da sem bil ob Primožu. Kot trener sem dosegel stvari, ki so cilj vsakega trenerja. Da dobiš novoletno turnejo, imaš skakalca, ki osvoji veliki kristalni globus. Da imaš tekmovalca, ki ga vsi posnemajo … V trenerski karieri je bila med drugim dosežek tudi medalja z mladinsko reprezentanco. To so stvari, ki trenerju veliko pomenijo, drugi pa jih ne zaznajo. Bil sem tudi pri zlati medalji Francija Petka. Sicer sem bil glavni trener, vendar sem prepustil Luki Koprivšku, da je delal z njim, ker sta se dobro ujela. On ga je vodil na svetovnem prvenstvu.

Primoža Peterko so imeli ljudje vselej radi. Foto: Vid Ponikvar Nordijski center je bil velik izziv, v katerega je verjelo malo ljudi. Zlasti tisti, ki so poznali globino težav Planice. Če bi me danes kdo vprašal, zdaj, ko vem, kaj vse je bilo, ali bi se odločil za ta projekt, ne vem, kako bi odgovoril. Za težave, ki so se nato pokazale na poti, takrat nisem imel znanja, da bi jih razrešil. Ampak ga niso imeli niti drugi. Projekt sem prevzel, ko je bil že začet.

Zanimivo je bilo to, da sta me neko popoldne poklicala takratni direktor SZS Jaro Kalan in Jure Žerjav z občine. Vedeli so, da znam delati investicijske projekte. Dejala sta mi, ali bi znal narediti investicijski projekt za Planico v vrednosti 100 milijonov evrov, in to do naslednjega jutra.

Potem sta rekla, da je še druga težava. Da se pod to ne smem podpisati. Dejal sem: z veseljem, če bo le zraslo. Ko je bil kupljen prvi kvadratni meter, ni bilo več poti nazaj. Ko so delali finančni načrt, so me povabili k sodelovanju. Takrat še nisem bil šef, saj zavod Planica še ni bil ustanovljen. Ministrstvo je vodilo vse skupaj. Ko smo se pogovarjali z ministrstvom o tem projektu, so rekli, da je to izjema. Država ni lastnik nobenega športnega objekta. To bo prvi poskus.

Dejali so mi, naj naredim tako, da iz proračuna države, ki je namenjen za šport, ne bom prosil denarja za opravljanje in osnovno vzdrževanje centra. Dogovorili smo se, da so omogočili gradnjo produktov, iz naslova katerih se potem zdaj vse skupaj trži.

Kakšni pritiski so bili na poti do dokončanja centra? Ne nazadnje ste imeli pod seboj naložbo, vredno 40 milijonov evrov …
Vem, da se je zbrala neformalna skupina in vem, kdo je bil v njej. Rekli so, da je preveč, da bo Gros upravljal 40 milijonov evrov. To moramo vzeti nazaj. Pametni ljudje so ugotovili … Mislim, da so bile to akcije posameznih strelcev. Dejal sem, da se umaknil ne bom. 'Če mislite, da je prav, vendar se umaknil ne bom,' sem dejal. Pritiskom nisem hotel podleči.

Nordijski center živi vse leto. A je bila pot do gradnje dolga in naporna. Ni manjkalo niti pritiskov, poudarja Gros. Foto: Vid Ponikvar Bila sta dva poskusa. Eden je bil, skoraj upal bi si trditi, iz gospodarstva, ker nekateri niso mogli doseči, kar so hoteli. Drugega so začeli posamezniki, ki so se čutili odgovorne, da to naredijo. Oba sta bila po svoje neuspešna.

Pika na i bi bilo nordijsko svetovno prvenstvo. A ga Slovenija v zadnjih poskusih ni dobila. Zakaj mislite, da je tako?
Upam, da ga bo. Sem večni optimist. V zadnjem poskusu je prevladal kapital.

Tako bo lahko tudi v prihodnje …
Tako očitno, kot je zdaj, ni bilo nikoli. Ko je bil na primer Lahti izbran za 2017, smo imeli na odprti sceni največ možnosti, vendar je neki človek naredil ključno napako, ker je izgubil živce. Zgodilo se je, kar se je.

V drugem poskusu so mojstri lobiranja naredili svoje. Lobiranje, kakor grdo se sliši, je temelj razvoja mikrodružbe, tudi srednje velike družbe. Zdaj, ko gledamo nazaj, so Avstrijci za Seefeld 2019 igrali, kot se igra. Niso na veliki zvon govorili, da so favoriti. V Sočiju na zimskih olimpijskih igrah so imeli v avstrijski hiši vse tiste, ki so odločali. Kdo bo glasoval … Pa ne govorim o podkupovanju. Gre za to, kdo komu da besedo in na kakšen način.

Največji objekt v NC Planica je Letalnica bratov Gorišek. Kam bi lahko razvoj poletov vodil v prihodnje?
V tem trenutku se vrtimo v omejenem krogu. Zaletavamo se v zid pri meri, ki je postavljena. Ta je določena s 135 metri višinske razlike. Računam, da jo bodo v roku 10 letih ali takrat, ko bo več težav z vzdrževanjem letalnic, dvignili. A ne v obdobju Walterja Hoferja. Prišel bo nov direktor, potem bo pritisk organizatorjev smučarskih poletov. Takrat se bo lahko dvignilo za pet metrov.

Planiška letalnica je že zdaj pripravljena za to spremembo, da jo lahko brez večjih investicij – do pol milijona evrov – udejanji.

Če bi dvignili Letalnico bratov Gorišek, bi lahko v dolini pod Poncami leteli okoli 265 metrov. A pravila še ne velevajo, da je nadgradnja mogoča. Foto: Vid Ponikvar Kako daleč bodo potem lahko leteli v Planici?
Če napravo za pet metrov dvigneš, pride 10 metrov odprtega prostora. Torej približno 265 metrov. Tako bo šlo počasi naprej. Ne tako hitro kot zdaj. Zdaj je šlo res hitro. Najbolj po zaslugi Janeza Goriška. On je bil mojster tega, kako obiti pravila, ki so si jih nekateri zamislili.

Veliko se je zgodilo tudi po zaslugi športnikov. To je bilo svetovno prvenstvo v Planici leta 1994, ko je zmagal Jaroslav Sakala. Takrat je dal sicer drugouvrščeni Espen Bredesen Robertu Ceconu svojo medaljo. Ta, ki je zagovarjal neumnost, da je 191 metrov maksimalna dolžina, četudi so skakalci preskočili to znamko, je bil Finec Matti Pulli. In ker je Cecon skočil dlje od Bredesena, mu je ta dal svojo srebrno medaljo. Športniki so pokazali, da so pri FIS naredili eno od največjih neumnosti. Funkcionarji v Planici so od tekmovalcev dobili svojo šolo.

Omenili ste šampione skakanja. Kako pa je bilo sicer voditi šampiona, kot je Primož Peterka?
To je težko vprašanje.

"​​​​​​​Kako voditi takšnega človeka, je zato težko reči. To sploh ni vodenje. To je skupno dihanje zraka." Ali ste tvegali, ko ste ga dali s 16 leti v ekipo?
To še najmanj. Takrat sta bila dva, Primož in Peter Žonta. Vem, da sem jima rekel, da gresta na svetovni pokal le pod pogojem, da najprej okusita, kako je stati na stopničkah na kontinentalnem pokalu. Vem, da je Primož v St. Moritzu po prvi seriji vodil, potem je nekoliko zamočil in ni bil med prvimi tremi. Peter je bil. Na koncu sem jima dejal, da gresta oba. Prvi del turneje bo skakal Žonta, drugega v Avstriji Primož. Nato je bil nekdo slab, Peter je ostal, Primož pa se je pridružil in bil osmi.

Kako voditi takšnega človeka, je zato težko reči. To sploh ni vodenje. To je skupno dihanje zraka. V določenem trenutku ga vodiš, v določenem servisiraš. Je pa res, da smo si ljudje različni. Sam imam morda preveč pedagoškega erosa. Včasih so mi skakalci rekli, da sem jih hotel preveč le učiti. Kdaj jih je treba tudi le poslušati in jim pustiti malce več svobode. Sam moraš začuti, kdaj se moraš malenkostno umakniti in spet pristopiti. Težko bi rekel, da je to vodenje. Prej bi rekel, da je to skupna pot. Kot partnerski odnos v družini.

Pri Primožu se leta 1999 nisem čutil sposobnega, da lahko kaj obrnem, in sem pobegnil. Foto: Vid Ponikvar Ste vi kot trener čutili, kaj se je dogajalo okoli njega? Ste se morali kaj s tem ukvarjati?
Uf, moral sem se in moral tudi kakšno stvar spregledati. Takratni agent Feri Smola je organiziral, da so prišli navijači s transparentom v Planico, kjer je Primož prvič osvojil svetovni pokal. Pisalo je, da je treba Grosa in Ljuba Jasniča zamenjati.

To te pri delu s športnikom ne sme zmotiti. On tega tudi ni vedel, saj se je to dogajalo v ozadju. Postavili smo mejo. Posegati je hotel v sponzorske stvari smučarske zveze.

Kako težko je, ko se ta zagon tekmovalca ustavi in ni vrhunskih rezultatov?
Če vidiš pot naprej, potem ni težav. Pri Primožu se leta 1999 nisem čutil sposobnega, da lahko kaj obrnem, in sem pobegnil.

Kakšno plačo ste takrat imeli kot trener, če primerjate z današnjim časom?
Raje se ne bi primerjal, ker si človek potem reče: v katerem svetu smo živeli. Kot bi zdaj trener dobil 1.500 evrov plače, ampak imajo višje. Je pa res, da sem v najboljših dveh letih dobil na koncu nagrado. Ta je bila petkratna plača. Raven plače se je nato dvigovala. Največji preskok je bil, ko je k nam prišel Koch. Ko je postavil svojo ceno, so jo, razumljivo, tudi njegovi nasledniki.

Veliko vzporednic s Primoževo zgodbo lahko potegnemo s sedanjim svetom. Peter Prevc je prvič v karieri prišel v fazo, da se mu pot ne dviguje, ampak je valovita. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba narediti, da bi se spet zgodil preskok?
Upam, da se s tem ukvarjajo. Videti je, da se … Najbolje je, da sta tako Goran Janus kakor Peter močno prepričana, da delata prav. Da delata boljše kot drugi. Če delaš enako, potem igraš na karto sreče. Da Peter začuti tisto zaupanje, da bo v prvem delu leta naredil gib, ki ga je delal prej. Z mize skače popolno. V šampionski sezoni je v prvih 60 metrih poleta naredil rotacijo in prinesel zelo veliko hitrosti s seboj. To mu zdaj manjka. Dobil jo bo s samozavestjo, z občutkom nepremagljivosti. V sebi mora začutiti.

"V šampionski sezoni je v prvih 60 metrih poleta naredil rotacijo in prinesel zelo veliko hitrosti s seboj. To mu zdaj manjka. Dobil jo bo s samozavestjo, z občutkom nepremagljivosti. V sebi mora začutiti." Foto: Sportida Če pogledam skok v Nižnjem Tagilu, s katerim je bil šesti po prvi seriji. Pri tem skoku je to naredil, pa še ni bil povsem gotov. Nekako je bil še nemiren. Ko to naredi odlično, je miren. Čim več takšnih tekem bo potreboval. Ko se umiriš, pridejo zmagovalni skoki.

Kako to, da se v skokih to tako hitro izgubi?
To so smučarski skoki. So zapleten šport, to pa postane zaradi hitrosti. Ko dobiš pravi občutek, ga dobiš kot klik. Ko ga izgubiš, pa nekaj časa sploh ne veš, zakaj si izgubil. Peter mora dobiti hiter prelet čez hrbtišče. To pogrešam, ga pa je v Rusiji nakazal. Za mirnost potrebuješ nato pet takšnih skokov na treningu in potem si na pravi poti.

Kako gledate na zgodbo brata Domna Prevca, pri katerem se je nekako pričakovalo, da bo letos naredil še korak naprej, ampak je celo izpustil prve tekme svetovnega pokala …
Domnu se je dve leti zapored zgodilo enako. Že leto prej je opozoril nase. Morda se mu bi letos izšlo, če ne bi bilo bolezni. Zaradi tega zdaj ne skače, kot je potrebno. Bolje, da jih ne dobi po buči in da najprej sam začuti, da dobro skače.

Tudi lani poleti njegovi skoki niso bili nič posebnega. Zelo slabo je celo skakal. Vsak je upal, da se bo letos ponovilo in bo uvod v zimo spet odličen. Je mlad, upanja nisem izgubil. Bolje je, da z njim malce več delajo. In če se bo v tem obdobju izpopolnil, da bo potem na olimpijskih igrah dober, ne bo nič narobe.

"Vsak je upal, da se bo letos ponovilo in da bo uvod v zimo spet odličen. Domen je mlad, upanja nisem izgubil. Bolje je, da z njim malce več delajo. In če se bo v tem obdobju izpopolnil, da bo potem na olimpijskih igrah dober, ne bo nič narobe." Foto: Sportida Glavo naj bi imel na več koncih …
To je normalno pri fantih te starosti. Vsak je krvav pod kožo. Pojavijo se dekleta, potrebuje avto, da pride na trening, zato je moral narediti vozniški izpit. To je treba skakalcu dopustiti, a ga je treba imeti na vajetih. Če opravi trening, te nima biti kaj strah. Prej ali slej se bo vse uredilo. Če bi postal deček diskotek, hodil po zabavah, potem bi bil strah lahko večji. Zato pravim, da Domna čaka lepa prihodnost. Upam, da tudi v tej sezoni.

Greste na olimpijske igre?
Ne, ker se varčuje.

Bo žena torej vesela?
Moja žena bi bila zelo vesela, da bi enkrat odpadla novoletna turneja (smeh, op. a.). Ampak je zelo razumevajoča. Če sva že 32 let skupaj, je morala spoznati in me razume, da sta družina in šport na isti prioritetni lestvici.

Vidite slovenske skakalce v ospredju na kakšnem od vrhuncev v sezoni?
​​​​​​​Vidim. Na poletih v Oberstdorfu že računam na to. V naši ekipi je konkurenca še večja. Tilen Bartol ima fenomenalen občutek za letenje. Ravno prav je nor za polete. Upam, da bo že v Oberstdorfu prvi vrhunec, ki ga pričakujemo. Novoletno turnejo bi pustil ob strani, ker jo večina, razen Avstrijcev in Nemcev, nima v ospredju. Preostali bodo imeli misli usmerjene k olimpijskim igram.