Sreda, 22. 2. 2017, 12.22
7 let, 2 meseca
Tina Maze kot odprta knjiga
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,80
"Nikoli ne bom popolna, lahko pa sem vedno boljša," v uvodu (avto)biografskega romana Jaz. Tina., ki ga je ustvarila s pomočjo novinarja Vita Divca in je od danes tudi uradno našel svoje mesto na knjižnih policah, poudarja Tina Maze.
Medtem ko je z novo svetovno prvakinjo Ilko Štuhec dobila dostojno naslednico v vlogi prve dame slovenskega alpskega smučanja, je še vedno aktualna olimpijska prvakinja Tina Maze mesec in pol po uradnem ter dokočnem tekmovalnem slovesu predstavila svoj biografski roman z naslovom Jaz. Tina. V njem si na 290 straneh s soavtorjem Vitom Divcem izmenjujeta besedo in odstirata skrivnosti kariere najboljše slovenske alpske smučarke vseh časov.
"Za menoj je pomembno poglavje. Vesela sem, da smo ga zaokrožili v knjigo. Druga knjiga je povsem prazna. Čaka me še veliko dela," je na predstavitvi knjige dejala Mazejeva, ki je medtem že dodobra zajadrala v novo življenje, ki ga zaznamuje predvsem sodelovanje z Eurosportom in Stöcklijem.
Utrinek iz Sočija 2015: Tina Maze in Vito Divac
"Pomembno je sporočilo, ne čas"
"Morda trenutek za knjigo ni pravi. Morda bi lahko izšla prej. A ni pomembno, ali je maj ali oktober. Letos, drugo leto … Ni pomembno. Pomembno je sporočilo. To bo ostalo. Te izkušnje, ki so zbrane v knjigi, lahko pridejo prav novim rodovom. Tudi čez deset let," razmišlja Tina, ki je s svojimi dnevniki soavtorju ponudila rdečo nit. "Pisanje je terapija. To priporočam vsem. Predvsem mladi premalo pišejo. Že sama pisava veliko pove o človeku, zato je bila ena od idej, da bi v knjigo vključili tudi mojo pisavo. No, morda kdaj drugič," dodaja Črnjanka.
Peca, Triglav, Everest, Olimp
"Tina, ki se je kot zvedava deklica ozirala čez Peco in v smučanju našla svoje okno v svet, je kot vrhunska tekmovalka prehodila pot čez Triglav in se povzpela na smučarski Everest, nazadnje pa osvojila tako čislani in želeni Olimp," pa osnovno idejo zgodbe osvetljuje Divac, ki se je v jedru knjige izognil nizanju statističnih podatkov.
Da bi bili ti vendarle del dokumenta športnega časa, jih je zvrstil v zadnjem delu knjige, kamor je vključil še Tinin pogled na najpomembnejše sopotnike, zapise drugih o Mazejevi in kot posebno dodano vrednost še pismo legendarne Mateje Svet, ki ga je ta Črnjanki namenila v zanjo kriznem letu 2006.
Vito Divac: Sledil sem ji v karieri, sledim ji v knjigi
To je Tinina zgodba. Ona je doživljala svojo pot, prežeto s travmami sodobnega človeštva in s slovenskim zaviranjem nekoga, ki štrli iz povprečja. Zato je prav, da spregovori ona.
Kaj pa vaša vloga?
Vsi bi imeli radi Tino postavljeno v kalupe svojega razmišljanja. A Tina ni to, zato je, ponavljam, glavna beseda njena. Moja naloga je bila sledenje. Sledil sem ji v karieri, zdaj sem ji še v knjigi. Želel sem, da jo ljudje skozi knjigo spoznajo takšno, kakršna je.
Kdo je narekoval tempo?
To je bila naloga mene kot soavtorja. Bil sem neke vrste moderator. Le v določenih delih sem "vstopil" v zgodbo, ko je bilo treba pojasniti kakšna ozadja.
Večkrat ste poudarili, da dajejo knjigi pečat tudi njeni dnevniški zapisi …
Predstavljal sem si, da o Tini vem vse. Ko sem prejel dnevnike, sem spoznal, da marsičesa ne vem. No, po drugi strani pa so dnevniki potrdili številna moja domnevanja. S temi dnevniki mi je odprla vrata v svoj svet. Dovolj pove podatek, da je prečrtala zgolj štiri vrstice.
Poleg dnevnikov so mi pri delu pomagali tudi številni najini pogovori, ki sva jih opravljala v času njene kariere. Vedno me je zanimal njen pogled na šport, na svet …
Nisem pa človek, ki bi jo želel skozi knjigo v celoti demistificirati. Vsak človek ima svoje intimne dele, ki morajo takšni tudi ostati.
Bo bralec vseeno dobil vpogled v Tinin svet? Si bo lahko ustvaril podobo Tine Maze?
Dovolj povedo prvi odzivi tistih, ki so prebrali knjigo. Pravijo, da se je v njej povsem razgalila. Postala je odprta knjiga. A pri knjigi ne gre le za spoznavanje Tine, gre tudi za vpogled v to, kako priti do olimpijske kolajne.
Kaj je treba storiti za to, da si dober? Bojim se, da ima glede tega tudi večina slovenskih smučarjev napačno predstavo. "Se bom osredotočil," pravijo. Tina pove več. Predvsem v delu, ko govori o smuku, v katerem je videla posebno zgodbo. Ne čudi, da je bila olimpijska in svetovna prvakinja, za nameček z zmago nad Lindsey Vonn na njenem domačem pragu.
To je torej tudi zgodba za vse smučarske rodove, ki šele prihajajo. Lahko so veseli, da je Tina s svojim analitičnim pristopom in neverjetno samorefleksijo znala predstaviti to pot.
Gre za odklon od klasičnih športnih (avto)biografij, za katere je značilen predvsem kronološki tok?
Klasične ameriške športne biografije me niso nikoli zanimale. Zakaj? Ukvarjajo se predvsem s senzacionalizmom. Jasno, to bi lahko počeli tudi v tej knjigi. Toda Tinin konflikt z Lindsey Vonn je na primer poponoma nepomemben za celotno zgodbo. Podobno velja za bližnje srečanje, o katerem v svoji knjigi pripoveduje Anna Veith. Rdečo nit sva iskala drugje.
Koliko časa je nastajala knjiga? Kdaj je bil postavljen temeljni kamen?
O knjigi sem razmišljal že pred desetletjem. Da pa bo nekega dne nastala, sem vedel leta 2011. Priznam, veliko sem govoril o knjigi in idejah, a se pravega dela dolgo nisem lotil. Ob tem sem opravil tudi številne pogovore z ljudmi z različnih področij.
Ko sem prebral vse dnevnike, sem vedel, da se bom moral ob pisanju spustiti v njeno miselnost. A čeprav je knjiga nastajala več let, sem na koncu hitel. Jasno, saj sem novinar, ki zaživi, ko se bliža rok oddaje. Posebno priznanje si zato zaslužita urednica Majda Degan in lektorica Tina Keber, ki sta morali na koncu v zelo kratkem času pregledati večji del gradiva. Prav zaradi tega nase prevzemam tudi določene napake in pomanjkljivosti v knjigi. Zanjo vseeno pravim, da je dober dokument časa, za katerega veliko zanimanje velja tudi v tujini. To zgolj priča o tem, kako mednarodno priznana športnica je Tina Maze.
