Četrtek, 4. 1. 2024, 4.00
11 mesecev
Pri Tomažu Alaufu, zbiratelju vsega, kar je povezano z olimpijskimi igrami v Sarajevu
Zbiratelj iskreno: Vsi so mi kot sinovi, od vsakega bi se težko ločil
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Ljubljančan Tomaž Alauf zbira vse, kar je povezano z olimpijskimi igrami v Sarajevu.
Ko je Jure Franko osvojil srebrno medaljo, je imel Tomaž Alauf šest let. Iger se ne spomni kaj dosti, nikoli pa ne bo pozabil Vučka, ene najbolj, če ne kar najprepoznavnejše olimpijske maskote. Alaufovo ljubiteljsko raziskovanje sarajevskih olimpijskih iger je preraslo v izjemno zbirko predmetov, nešteto spominov in osebnih zgodb. Čez palec ima v zbirki več kot štiri tisoč predmetov, od tega kar 300 Vučkov, ki jih je med korono začel izdelovati tudi sam.
Šestinštiridesetletni Ljubljančan Tomaž Alauf zbira vse, kar je povezano s pohodom ob žici, zbira pa tudi vse, kar je povezano z olimpijskimi igrami v Sarajevu. In če je prva dejavnost predvsem raziskovalne narave in je bolj poglobljena, potem je druga, sarajevska, bolj kot ne za užitek.
Zbirateljska žilica
"Zbiranje predmetov, povezanih z olimpijskimi igrami v Sarajevu, je bolj kot ne povezano z nostalgijo," pravi Alauf. "Ne gre toliko za proučevanje, kot je to zame na primer pomembno pri zbiranju predmetov, povezanih s pohodom ob žici, niti ne bi teh predmetov kupoval za vsako ceno, kot bi morda tiste prve. Tukaj gre bolj za veselje in užitek. Za dušo," začne v sobi, polni znamenitih Vučkov, ki jih je v koronskih časih sam izdelal, pripovedovati zbiratelj, ki je bil v času olimpijskih iger v Sarajevu - februarja 2024 bomo obeleževali 40. obletnico - star šest let.
"Mama je bila takrat noseča z mojo sestro in je bila med igrami doma. Spomnim se, da je bila televizija ves čas prižgana na olimpijskem programu."Pravi, da ga glede olimpijskih iger niso zanimali rezultati, bolj mu je v spominu ostalo dejstvo, da smo olimpijske igre sploh gostili. "To se mi še danes zdi izjemno. Česa se najbolj spomnim? Tega, da smo navijali za Jureta Franka. Verjetno bi, če bi takrat že hodil v šolo, imel še več spominov, saj so takrat zaradi tekem prekinjali pouk," pripomni Alauf, ki ga je zbirateljska žilica prijela že v zgodnjem otroštvu.
Prvi Vučko še danes del zbirke
"Prve zametke mojega zbirateljstva predstavlja klovn, ki sem ga dobil za nagrado v nagradni igri podjetja Šumi. Ko si zbral dovolj sličic v albumu, si dobil značke s klovnom, in ko si zbral dovolj značk, si dobil še klovna, in tudi tega še vedno hranim. Najprej sem vanj zapičil značke, še vedno je tam tudi značka iz Sarajeva, nato sem zbiral še obeske. To so prvi eksponati v zbirki," pripoveduje Alauf, ki je nekaj let zbiral tudi bankovce in kovance, potem pa se je povsem osredotočil na zbiranje materialnih spominov, povezanih s pohodom ob žici in sarajevskimi igrami. Še posebej ga je zanimala in navdušila maskota Vučko, ki jo je narisal priznani slovenski akademski slikar in karikaturist Jože Trobec, v otipljivo obliko pa spravil sarajevski lutkar in modelar Ivica Bilek.
Prve zametke zbirateljstva Tomaža Alaufa predstavlja klovn, ki ga je dobil za nagrado v nagradni igri podjetja Šumi.
"Vučko je legenda, najprepoznavnejša maskota v zgodovini olimpijskih iger," pravi Alauf in dodaja: "Trobec je naredil odlično delo, čeprav so mu takrat številni nasprotovali, češ da je volk hudobna žival in kot tak neprimeren za olimpijsko maskoto." Zanimivo je, da so prve maskote imele celo zob - eden od takih zobatih primerkov je danes tudi v Alaufovi zbirki -, a ga je avtor pozneje odstranil in naredil bolj blago različico volkca.
Originalni Vučkoti. Maskoto je narisal slovenski akademski slikar Jože Trobec, njegovo lutko pa je ustvaril sarajevski lutkar Ivica Bilek.
Alauf je prvega olimpijskega kosmatinca dobil kmalu po olimpijskih igrah v Sarajevu. Bil je snežno bel, z velikanskim nosom in prepoznavnim šalom. Po nešteto pranjih je danes resda že nekoliko oguljen oziroma utrujen, izgubil je tudi šal, a še vedno je Vučko. Ni ga mogoče zgrešiti. "Še vedno ga imam, se pa ne spomnim, od kod in od koga sem ga dobil.
Doma ima okoli 300 Vučkov.
Več kot štiri tisoč eksponatov, od tega kar 300 Vučkov
Alauf ima v zbirki, ki obsega več kot štiri tisoč eksponatov, kar 300 plišastih Vučkov. "Nekateri se podvajajo," prizna, "ampak ko ga vidim, ga enostavno moram imeti. Vsi so mi kot sinovi, od vsakega bi se težko ločil," je iskren Alauf, ki svojo zbirateljsko ljubezen deli s svojo življenjsko sopotnico Jernejo Kozmi, ki se ji ob tej priložnosti tudi javno zahvaljuje za vso podporo in užitke ob deljenju istega hobija.
Zanimivo je, da Alauf tudi sam izdeluje Vučke. "To je rezultat časov korone," pripomni, medtem ko se pogovarjava v njegovi dnevni sobi, v kateri na policah in omarah kraljuje več kot 30 Vučkov. Različnih dimenzij, različnih profilov, v različnih športnih panogah.
V koronskih časih je Vučke začel izdelovati sam.
Tomaž je po poklicu lesarski tehnik, ukvarja se z lesom, in ker v času epidemije covid-19 ni bilo naročil, se je odločil, da bo začel ustvarjati zase. Njegov prvi Vučko je tisti, ki v dnevni sobi najbolj izstopa po velikosti. Na njem se je učil, pravi. "Gre za unikate, ročno delo, za nešteto ur dela. Želel sem si ustvariti Vučka v gibanju, pokril sem vse discipline. Ko je zmanjkalo idej, sem ustvaril še nekaj drugačnih Vučkov, od turista do natakarja in podobno. Osnova je iz stirodura, noge so iz aluminija in lesa." V dveh, treh letih je izdelal skoraj 30 Vučkov.
Iskanje spominov
Veliko predmetov iz obdobja sarajevskega olimpijskega spektakla dobi pri Slovencih, v glavnem gre za ljudi, ki so sodelovali pri organizaciji olimpijskih iger ali pri gradnji športnih objektov, ali pa jih kupi v Sarajevu, kjer ti spominki tudi zaradi časovne oddaljenosti in vojne vihre, ki ni prizanesla niti olimpijski zapuščini, dosegajo vedno višje cene. Povezan je z mrežo zbirateljev od Nemčije do Beograda. "V Srbiji dobim kar dosti stvari."
Ali morda ve, če je njegova zbirka največja? "To je težko reči, je pa zbirka zagotovo precej velika. Ko pokažem, kaj vse imam, se ljudje odprejo, vidijo, da sem resen, da ne preprodajam stvari, ampak jih zbiram, in da mi vse to veliko pomeni.
"Kaj bi bila najbolj vroča roba na črnem trgu, se pozanimam. "Olimpijska bakla. Ogromno mi pomeni bakla iz Zrenjanina, predvsem zato, ker sta na njej podpisa Iva Čarmana (ki je baklo prinesel na odprtje iger na stadion Koševo, op. a.) in Sande Dubravčić (ki je prižgala olimpijski ogenj, op. a.). Ko včasih razmišljam, katere ljudi sem že srečal, ko sem iskal njihove avtograme, se čudim še sam sebi. Očitno do tega res čutim tako strast, da me ni strah. Žene me adrenalin, na koncu pa čutim res velikansko zadoščenje."
Ogromno mu pomeni tudi pločevinka kokakole, ki je bila uradna pijača sarajevskih olimpijskih iger in je imela za prebivalce Jugoslavije prav poseben pomen.
Najnovejši dodatek v Alaufovi zbirki so beli platneni športni copati Startas podjetja Borovo. "Nikoli nošeni, z vezalkami še spletenimi v šop, v škatli, shranjeni v originalni vrečki z Vučkom. V Zrenjaninu čakajo name. Izdelane so bile prav za Sarajevo. Si predstavljate? Nekdo jih je pred 40 leti kupil in nikoli obul. Te startaske mi ogromno pomenijo. Impozantno."
Ogromno mu pomeni tudi pločevinka kokakole, ki je bila uradna pijača sarajevskih olimpijskih iger in je imela za prebivalce Jugoslavije prav poseben pomen."Takrat se je kokakola v pločevinki prvič pojavila na jugoslovanskem trgu in to je izvirna, še neodprta pločevinka iz leta 1984. Gospod, ki mi jo je podaril, jo je hranil zavito v vato, kar kaže na to, koliko mu je pomenila. No, danes ogromno pomeni tudi meni," priznava strastni zbiratelj, ki ima kljub impozantni zbirki še vedno nekaj želja po predmetih, ki jih do zdaj še ni našel.
"Želim si najti uradno bundo jugoslovanske reprezentance z odprtja olimpijskih iger. Klobuk že imam, podarila mi ga je žena pokojnega fizioterapevta slovenske reprezentance."
Slovenski alpski smučar Jure Franko je bil največji junak sarajevskih iger.
Poplava ponaredkov
Ker je povpraševanje po materialnih olimpijskih spominih precejšnje, na trgu danes kroži ogromno ponarejenih predmetov z olimpijskih iger, zato je treba biti pri nakupu izjemno pozoren na razne malenkosti.
"Na Baščaršiji še vedno veselo izdelujejo spominke in jih prodajajo, kot da gre za originalne predmete iz leta 1984," razlaga Alauf, "zato je treba preveriti, ali so numerirani, saj le to potrjuje, da gre za original."
Izjemno je vesel, kadar katerega od predmetov najde na fotografijah v knjigah iz tistega obdobja. Ali gre za skladovnice pločevink kokakole, ki so jo takrat Jugoslovani prvič okusili, za olimpijske značke, ki bi jih hitro lahko zamenjal za otroško igračo, v knjigah pa se jasno vidi, da so jih nosili tudi olimpijski funkcionarji, ali pa za torbo z naramnicami z napisom Press, ki jih je našel na fotografiji iz novinarskega središča v športni dvorani Skenderija.
Preberite še:
