Sobota, 25. 2. 2023, 9.30
1 leto, 9 mesecev
Pogovor z vodjo klubskih prostovoljcev Jožefom Ograjšenkom
Za Planico dajo srce, dušo, denar in dopust
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,25
28
Jožef Ograjenšek je letos kot vodja pripeljal v Planico 127 klubskih prostovoljcev.
Organizacija tako velikega tekmovanja, kot je nordijsko svetovno prvenstvo v Planici, zahteva ogromno podpore in veliko deležnikov. Posebno mesto imajo prostovoljci, ki ne prejmejo nobenega plačila in žrtvujejo svoj dopust, finance za prevoz in nastanitev, da bi pomagali pri organizaciji prvenstva. S srcem in dušo so pri smučarskih skokih, zato se nekateri počutijo zapostavljene, ker od organizatorja niso prejeli, kar jim je bilo obljubljeno, je v pogovoru za Sportal poudaril nekdanji predsednik zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo Jožef Ograjenšek, ki je vodja klubskih prostovoljcev.
Vse od leta 1982 je Jožef Ograjenšek član SSK Velenje, kjer je bil dolga leta sekretar kluba in vodja tekmovanja na mednarodnih tekmovanjih v Velenju. Od leta 2006 do 2010 je opravljal funkcijo predsednika zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo na Smučarski zvezi Slovenije, vsa leta je član OK Ljubno, ki gosti ženske tekme svetovnega pokala, prav tako pa je kot vodja klubskih prostovoljcev član OK Planica.
Tudi njemu je Planica kot skakalnemu delavcu zapisana v srcu. Od leta 1995 je sprva delal kot merilec dolžin na tekmah, deset let pozneje pa je prvič organiziral skupno 20 zanesenjakov iz različnih smučarskoskakalnih klubov iz štajersko-koroške regije, ki so pomagali.
Letos vas je v Planici 127 prostovoljcev iz 11 smučarskoskakalnih klubov. Kakšno je vaše delo?
Kot vsako leto smo se prijavili prek OK Planica. V veliko pomoč pri vsem mi je Dolores Bartol, mati skakalca Tilna Bartola, ki zelo vestno opravlja svoje delo. Prostovoljci imamo raznorazne naloge in pomagamo pri številnih opravilih – varovanje ograj, varovanje prometa, pobiranje smeti, čiščenje prizorišča …
Ali imate klubi kaj koristi od tega? Dobite morda kakšno vračilo od Smučarske zveze Slovenije?
Prek OK Planice imamo. Včasih smo na primer prek Elana dobili kakšne skakalne smuči za mlajše skakalce. Zadnja štiri leta dobimo brezplačne trening enote na skakalnicah v Planici. Odvisno, koliko prostovoljcev ima vsak klub, toliko jih dobimo. Kot prostovoljci včasih dobimo kakšno kapo, majico. Za nordijsko svetovno prvenstvo nam je bilo obljubljeno, da bomo prejeli uradni komplet oblačil. Za zdaj ga še ni nihče od nas dobil. Po besedah predsednika OK Planica imam zagotovilo, da ga bomo dobili. Upajmo, da še v času prvenstva.
Ti ljudje, ki niso v pokoju, si vzamejo dopust, se pripeljejo sem s svojimi avtomobili, si najdejo nastanitev, ki jo morajo plačati. Opravljajo dela, ki so nam dodeljena. Nobenih stroškov, razen za malico, ki jo dobimo, nima organizator s prostovoljci.
Ali ste se karkoli pogovarjali o tem, da bi vam vendarle prišli nasproti?
Vsi ljudje so takšni, da nič ne zahtevajo. Zahtevajo pa to, kar jim je obljubljeno. Upam, da jim bodo oblačila prej ali slej dostavili.
Torej pri vsem tem delu prostovoljcev prevlada srce do smučarskih skokov, Planice …?
Samo ljubiteljsko to delajo. Tako kot klubi. Planice brez klubov ne bi bilo, brez skakalcev prav tako ne. Prostovoljstvo je treba podpirati, ker brez tega tudi klubi ne morejo živeti. Vsi klubi slonijo pretežno na prostovoljcih. Brez tega si ne predstavljam nič.
Kolikor mi je znano, tudi starši pomagajo v klubih z raznoraznimi opravili. Med drugim celo pri pripravi skakalnic.
Starši pomagajo urejati vse. V Planici smo pomagali tudi pred začetkom prvenstva. Čistili smo stopnice, poti ... Vsa fizična dela se je opravljalo.
Prostovoljci pomagajo tudi navijačem.
Kaj bi bilo, če gledamo z vidika organizatorja, če ne bi bilo prostovoljcev?
Mislim, da bi organizator tudi brez prostovoljcev opravil tekmo. Normalno. V pomoč smo pri raznoraznih delih dogodka. Vse službe so nam zelo hvaležne, da smo jim v pomoč, ker se lahko zanesejo na nas kljub temu, da nismo plačani za to.
Vi ste na štajersko-koroškem delu še vedno zelo vpeti v smučarske skoke. Koliko zanimanja je na tem koncu Slovenije za ta zimski šport?
Po klubih se lepo dela. Velenje, Ljubno ob Savinji, na primer. Vesel sem, da so v zadnjih letih zagnali skakalni klub Ravne na Koroškem. Tam je velik potencial. Vemo, da je bila v Črni včasih skakalnica. Od tam so Pudgarjevi (brata Danilo in Drago, op. a.). V Ravnah zelo dobro delajo. Potem imamo Šmartno na Pohorju, Zagorje in Kisovec spadata v to regijo. Ne smemo pozabiti Vizore, od koder prihaja Timi Zajc. Tam je začel trenirati in od tam tudi prihaja.
V Prekmurju je vasica Pertoča. Imamo člana kluba iz Prekmurja, ki je bil na nedavnih igrah mladih del ekipne medalje. Ustanovili so klub. Ni še dodelano, a jim gre občina precej naproti. Še Timi Zajc ima tam rekord, pred kar nekaj leti sem ga peljal tja. Po tisoč ljudi pride na tekmo, ker je za njih poseben dogodek. Zberejo se vsi iz vasi, okoliških vasi, družine …
Nekoč ste bili predsednik zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo. Kaj se je po vašem mnenju od leta 2010, ko ste končali delo na tem položaju, spremenilo v skokih v Sloveniji?
Spremenilo se je zelo veliko, zlasti trženjsko. Po eni strani je bilo včasih lažje dobiti denar pri nekaterih podjetjih, kar je zdaj morda malce težje. Več sponzorjev je treba dobiti v primerjavi s preteklimi leti. Od mojega konca je le 12 let, a se je veliko spremenilo. Vsa podpora, ki jo imajo skakalci in skakalke, je bistveno večja. Glede na tako kratko časovno obdobje skoraj ni mogoče več primerjati. Pa je le 12 let od takrat, ko sem se poslovil od funkcije. Veliko bolje je, kar zadeva organizacijo. Tudi več ljudi je vključenih. Če gledamo tuje narode, smo še daleč za njimi. In če se navežem na prostovoljce, smo morda pri tem celo bolj uspešni. Veliko sem prepotoval. Veliko manj je klubskega prostovoljstva. Ni videti, da bi bili z dušo in srcem pri stvari. Da se vračajo vsako leto kot pri nas. Ko dam dopis, poziv za delo za prostovoljce v Planici, se takoj javijo in pridejo.
28