"Ne morem vplivati na hrvaško-slovenske odnose, lahko pa sem zgled vsem"

Foto: Stanko Gruden, STA

Mož z jeklenimi živci, čvrsto pripravljenostjo in jasnim ciljem. Jakov Fak – olimpijski podprvak. Ko je prisedel in privolil v intervju, se mu je v očeh videla utrujenost. Po drugem mestu na biatlonski preizkušnji na 20-kilometrov na 23. zimskih olimpijskih igrah je sicer večkrat zatisnil oči, a zaspati ni mogel. Vseeno je v pogovoru ostal osredotočen in vnovič dokazal, da ni le vrhunski športnik, temveč tudi poglobljeni sogovornik.

Ko so se ugasnili mikrofoni, umaknili lovci na skupne fotografije in poslovili vsi tisti, ki vam želijo stisniti roko, ko ste zaprli vrata svoje sobe, kakšne so bile takrat misli?
Šele takrat napoči trenutek, ko začneš nadzorovati čustva in pomisliš na to, kaj vse se ti je zgodilo. Po idealnem scenariju bi s temi mislimi tudi zaspal. A v mojem primeru ni šlo. Poskušal sem na vse načine. Na podelitev kolajne sem prišel neprespan. Na srečo pa sta me dobitnika zlate in bronaste kolajne hitro potolažila, da tudi onadva nista zatisnila očesa. Nisem bil edini, ki je trpel. A če se vrnem k vašem vprašanju, bi dejal, da takrat začutiš ponos. Veste, izjemen uspeh je že, da prideš v položaj, ko lahko pomisliš na kolajno. Ko pa postane tvoja, si nagrajen za vse. Res – za vse. Obenem pa je to tudi spodbuda za nadaljnje delo. Ne da bi delal več, ampak da bi delal še bolj kakovostno.

Pred vami je bila vrsta za skupne fotografije. Vsi so vam čestitali, vas objemali … Ste koga pri tem pogrešali?
Najraje bi videl svoje dekle in hčerko. A na ta trenutek moram še počakati. V Pjongčangu bom nastopil še na treh tekmah – eni posamični in dveh štafetnih. Potem bom nekaj časa preživel doma, toda vseeno tudi z mislijo, da me čaka še zadnji del sezone svetovnega pokala.

Bi "preživeli" igre brez kolajne?
Bi. V moji karieri je bilo veliko neuspehov. Dejal bi celo, da je bilo več neuspehov kot uspehov. Razlogi so različni, od pogojev do drugih dejavnikov. Na koncu človek spozna, da želi biti iz dneva v dan bolj uspešen. To je v naravi človeka. Če pa si športnik, je ta usmerjenost še bolj izrazita. Na vse nimaš vpliva. Pride bolezen in vsi treningi nimajo nobene vrednosti. To pa so tudi ure, ki jih človek preživi v drugačnem okolju. Nisi s prijatelji. Nisi običajen človek. Ko, povsem konkretno, prideš v družbo, se pogovor vrti le okrog rezultatov in biatlona. Jaz pa bi se želel pogovarjati o običajnem življenju. Takrat vidiš, da nisi "združljiv". Tvoj svet je šport. Šport, šport in šport. Zaradi tega je ta pot zelo tvegana. Medtem ko si v športu, gredo ljudje svojo pot. No, če imaš srečo, si lahko v športni karieri nekaj ustvariš. Številni nimajo te sreče. Končajo kariero, a nimajo nič.

Se bojite tega?
Česa? Konca kariere. Nikakor!

A športni balon bo nekega dne počil …
Bo. Počil bo, ko bom to rekel jaz.

Nato pa …
Upam, da bom do takrat končal študij. To je dobra podlaga. Imam pa tudi nekaj izkušenj s slovenskim gospodarstvom in znanja na ravni socialnih omrežij. Zase se ne bojim.

Kaj vam je dala Slovenija in kaj vam je dala Hrvaška?
To ni vprašanje Slovenije in Hrvaške. Takšnih tem ne želim posploševati. Za vsako svojo potezo stojim. Od hrvaške biatlonske zveze sem se ločil zaradi tamkajšnjih ljudi. Niso imeli časa, ambicij in želje. Moji rezultati so jih vedno presenetili. Preprosto niso znali obvladovati športnika, ki ve, kaj hoče, obenem pa ve, kako priti do tega in kaj v to vložiti. V takšnem okolju je nemogoče napredovati. Vsak normalen človek gre torej v novo okolje. Tudi jaz, saj imam le eno življenje. Zaradi petih ali šestih bedakov nisem želel zapraviti svojega talenta.

Ste v Sloveniji naleteli na ljudi, ki so to razumeli?
Tudi v Sloveniji so bili vzponi in padci. Toda s svojo voljo sem to presegel. Iskreno: v nekaterih trenutkih sem svojo odločitev celo obžaloval.

Foto: Reuters

Ste se želeli vrniti?
Ne. A motilo me je, da se ponavlja stara zgodba, to pa je srečevanje ljudi, ki niso pripravljeni na moje rezultate. "To ne gre, tega se ne da … " To so te besede, ki me motijo. Prav zaradi tega sem vesel, da imam ob sebi ozek krog ljudi. Vedo, kaj hočejo. Potrudili se bodo. Ne obstaja stavek: "Tega pa ne zmorem."

Ne moreva se izogniti "aferi zastava". Povejte, vas je v obdobju (pred)izbora res kaj hudo prizadelo ali pa ste se umaknili v želji po mirnih pripravah na olimpijske igre?
Ta zgodba se je razpasla. Moja dejanja pa so bila takšna, da ne dovolim, da bi se vprašanja mojega rodu sploh porajala. Iskreno, že na začetku sem se želel umakniti. Ne maram poceni všečnih točk na račun blatenja mojega imena. Zakaj bi me vlekli v kontekste, s katerimi nimam nobene povezave?! Kot oseba ne morem nikakor vplivati na slovensko-hrvaške odnose. Lahko pa sem po športni plati zgled. Zgled za sodelovanje. V Pjongčangu mi je v oko padla skupna predstavitev slovenske in hrvaške turistične agencije za tuji trg. Tako na to stvar gledamo tudi športniki. Če kdo gleda na te stvari drugače, mu žal ne morem pomagati. Ne bom se spuščal v te zgodbe. Ne bom si dovolil vprašanj o tem, ali sem bolj Hrvat ali Slovenec. V športu zastopam Slovenijo. Moja dejanja povedo dovolj. Povedo, koliko sem pripravljen vložiti v to, da zastopam Slovenijo. Posledično predstavljam tudi Hrvaško. Tam sem rojen. Tam sem živel 22 let. Od tega ne bom bežal. Tega me nikoli ne bo sram. Še več, na to sem ponosen. Ponosen pa sem tudi, da zdaj branim barve Slovenije. Tu ni prostora za razprave. Nisem za to, da me nekdo z vnaprej premišljenimi vprašanji spravi na tanek led.

Za konec … Vam je težko, ker se ne morete iskreno in povsem sproščeno veseliti, saj vas čakajo še tri tekme?
To je stvar vsakega posameznika. Lahko bi se sprostil, kolikor bi želel. Imam pa drugačne cilje.