Torek, 10. 9. 2013, 13.09
2 leti, 1 mesec
Kdaj je čas, da otrok začne uporabljati mobitel?
Zdi se vam, da je otrok komaj dobro shodil, pa že hoče svoj mobitel. O tem, kdaj mu prisluhniti in katere razloge je treba pri tem upoštevati, smo se pogovarjali s terapevtko Melito Kuhar Pucko.
Dejstvo je, da mnogi današnji moderni starši pred svojega malčka postavijo telefon, na katerega so namestili otroško igrico in otrok se tako že zelo zgodaj navaja na prisotnost tega nepogrešljivega pripomočka, starši pa so na tak način pridobili nekaj minut miru in oddiha, kajti vemo, da majhni otroci nikoli niso na miru in zvedavo raziskujejo svet. Zato tudi trenutek, ko si bodo telefon želeli uporabljati samostojno, ni daleč.
Kdaj je torej primeren trenutek, da otroku kupimo mobitel in mu dovolimo njegovo samostojno uporabo? Mobitel naj bi se otroku kupil takrat, ko starši presodijo, da ga zna odgovorno uporabljati, da pozna koncept trošenja, torej da se z njim skupaj dogovorimo, do katere denarne meje starši plačujejo strošek mobitela, od katere meje naprej pa naj ga plačuje sam iz svoje žepnine. To je pomembno tudi zato, da se otrok navadi na koncept denarja ter njegove namenske porabe in da se bo seznanil s tem, da če ne bo privarčeval določenega dela žepnine za svoje pogovore, ki presegajo starševski limit (to je dogovor), tega pač starši ne bodo poravnali. S tem se otroka uči tudi odgovornosti do lastnine in do dogovorov, ki so jih sklenili s starši.
Katere razloge za in proti nakupu mobitela moramo upoštevati? Otroci so že v drugem ali tretjem razredu podvrženi zgledu sošolcev in sošolk, od katerih ima vsaj eden ali dva že svoj mobitel, in enako si želi naš otrok. Menim, da je to vseeno prezgodaj, saj naj se starši vprašajo, kaj je namen tega, da ima otrok svoj mobitel. Večina jih meni, naj ga ima zato, da ga lahko nadzorujejo in da vedo, kje je otrok, vendar je dejstvo, da so v večini družin otroci pod nadzorom vsaj do približno 5. ali 6. razreda osnovne šole, ko starši (še) točno vedo, do kdaj so v šoli, kdaj so zunaj šolske dejavnosti, ponavadi jih celo starši sami vozijo na njih, torej v vsakem trenutku vedo, kje se gibljejo njihovi otroci. Obenem naj otrok dobi mobitel takrat, ko se začne bolj samostojno gibati, ko gre sam na svojo aktivnost ali k sošolcu na obisk. Staršem je pomembno, da je otrok vedno dosegljiv, otroku je pomembno, da lahko vedno pokliče starše, če se karkoli pripeti. Gre med drugim tudi za varnost in nadzor. Vemo pa, da bo večina otrok zaradi pritiska sovrstnikov pritiskala na starše, da mu čim prej kupijo najsodobnejši telefonski aparat, in tega staršem ni treba upoštevati.
Koliko nadzora obdržimo nad uporabo otrokovega telefona, če sploh? Današnje mlade generacije poznajo in razumejo koncept sodobnih tehnologij, zato z upravljanjem mobitela in vseh povezav, ki so omogočene, nimajo težav. Uporabljajo veliko več funkcij kot večina odraslih na svojih prenosnih telefonih. Nadzora nad njegovim telefonom starši ne morejo neposredno obdržati, četudi si nekateri delajo iluzije, da lahko. Predvsem gre tudi tukaj za medsebojno zaupanje: kolikor starši zaupajo otroku, da zna odgovorno ravnati s telefonom in da je vedno dosegljiv, toliko naj tudi otrok zaupa staršem, da skrbijo za to, ker jim ni vseeno, kaj se z njim dogaja. Žal je mobitel v veliki meri nadomestil osebno komunikacijo, ko se prek naprave pogovarjamo tudi o zelo pomembnih stvareh v življenju, pa se zato ne vidimo, ampak le slišimo, torej komunikacija poteka dosti bolj okrnjeno.
Pri zaupanju gre tudi za to, da starši ne pregledujejo otrokovega mobitela, da se z otrokom pogovorijo o tem, da spoštujejo njegovo zasebnost in da mu zaupajo, da jim bo povedal o stiskah, ki jih doživlja, ali o težavah, za katere ne ve, kako bi jih rešil, in da se ne spodobi brskati po tujem telefonu, četudi je to njihov otrok. Tudi tako otroku dajejo vzgled, da spoštuje tujo intimo, kajti otrok ni lastnina staršev in ima lastno osebnost.