Arhitekt, ki je opremil Lagerfeldovo trgovino in zapore na Dobu

Andrej Mercina je, preden je odprl svoj arhitekturni biro, izkušnje nabiral na Dunaju v studiu Aubock&Karasz, Intradosu in pri Bevk Perović arhitektih ter v londonskem studiu Avciarchitects. Nato je, pred desetimi leti, odprl studio Trije arhitekti. Pozneje je zagnal tudi Arhitekturno svetovalnico, kjer so s sodelavci delili strokovne nasvete pri opremljanju prostorov. Pod okriljem studia je v tem času nastalo veliko arhitekturnih rešitev. Med drugim so opremili ljubljansko slaščičarno Lolita, zasnovali ureditev zapora na Dobu in prenovo Trnovskega pristana. V zadnjem času pa so opremili poslovne prostore ljubljanskega Philipa Morrisa, domovanje znanega filozofa Slavoja Žižka, v Parizu trgovino Karla Lagerfelda. V Kuvajtu z njihovim podpisom nastaja mošeja, v Indiji enodružinska hiša, pri nas pa poteka sodelovanje pri prenovi poslovalnic Mladinske knjige in še bi lahko naštevali. Zgodba arhitekta Mercine in njegovega studia je dober primer, kako se je iz krize mogoče izviti z novimi priložnostmi.

Za vas je izkušnja krize produktivna. Po tem, ko ste se v biroju srečevali s kritičnim stanjem, govorimo o obdobju, ko ste bili praktično brez novih naročil, ste našli načine za sodelovanje s tujino. Zato vam tudi ni bilo treba oditi iz Slovenije.

Da je bila kriza produktivna, v smislu, kar ne ubija, krepi, bi lahko rekel. A kljub vsemu ne bi situacije idealiziral. V vsem tem času krize sem se zavedal, da če bo naš arhitekturni studio preživel, bom na to obdobje gledal kot na trenutek, ko sem odvečno odvrgel in premislil o tem, kar počnem. A kako bomo preživeli, nisem imel pojma. Govorim o času med letoma 2011 in 2012, ko je bilo v gradbeništvu in arhitekturi vse na ničli.

Res je bila slaba situacija. Na drugi strani pa si lahko spremljal, kako vsako leto iz Fakultete za arhitekturo z diplomo prihaja veliko novih arhitektov. Na našem področju se pa ni in ni nič novega zgodilo in v takšni situaciji se začneš žreti med sabo. Tako kot je to v naravi. A kar je pri tem ključno, je, da se ne zabubiš. A rešitev, na kar sem se takrat odzval bolj nagonsko, je očitno v tem, da se odpreš. Kar sicer lahko pomeni, da si veliko bolj ranljiv, da delaš po 12 in več ur na dan in poleg tega počneš še druge stvari, ki so sicer s tvojim delom bolj posredno povezane, a recimo, da veselijo.

In kaj je to v vašem primeru?

Začel sem predavati v projektu PKP (Podjetni, kreativni, pogumni), kar zdaj počnem že približno tri leta, vključil sem se v podjetniško mrežo CEED, bolj aktivno sem začel tudi pisati. V drugem koraku pa so bile tu vse aktivnosti, povezane s tujino.

Kaj konkretno imate v mislih, ko pravite, da se je treba odpreti?

Praviloma delujemo po vzorcih, ki ti lajšajo življenje. Oziroma ti nudijo občutek, da si na varni strani, na preverjeni pravi poti. Ko gre kaj narobe, kot je šlo v našem primeru, najprej poiščeš krivca in nato se razburjaš in razburjaš. Enkrat je kriva politika, drugič gradbeništvo, potem fakulteta ali starši, konkurenca … A s tem moraš opraviti in tujina je samo ena od stvari, ki so se rodile v tej situaciji.

Kako ste poiskali stik s tujino?

Najprej sem moral preseči lastne vzorce. Spoznal sem, da način, na katerega sem bil vzgojen kot arhitekt, ne deluje več oz. ni dovolj, četudi je ta morda tudi čisto v redu. A za želeno spremembo sem moral s tem prekiniti, vsaj začasno. Ključno je bilo, da sem si priznal, da nimamo dela.

Zato sem pogledal v načine, kako sem prej prihajal do projektov. In ko ugotoviš, da to pri nas temelji predvsem na nekih nedefiniranih prijateljskih vezeh, spoznaš, da to ni trajnostni način, ki zagotavlja delovanje. Izbrisati sem moral vse svoje predsodke, med temi tudi ta vedno znova problematičen odnos med arhitektom in stranko, ter se spustiti v novo okolje.

Kaj je bilo pri tem za vas še posebej odločilno?

Obložil sem se z neomejeno količino potrpljenja in rezultat vsega tega so današnja poslovna partnerstva in projekti, ki jim imamo v Nemčiji, Indiji, Kuvajtu in v nastajanju v Dubaju. Zakaj potrpljenje? Ideal je ta, da bomo živeli v Sloveniji, ker je tu lepo živeti, delali pa bomo tam, kjer je potreba po našem znanju in sposobnostih. V Sloveniji ta potreba po arhitektih ni docela izoblikovana, to je nedvomno tudi eno od spoznanj iz obdobja "krize".

Pravite, da je bilo za vaše preživetje pomemben korak stran od pridobivanja projektov, ki pri nas temelji predvsem na zvezah in poznanstvih?

Ker sem spoznal, da nimam nobenega poslovnega znanja, sem se včlanil v mrežo CEED (podjetniško skupnost), kjer sem bil edini arhitekt. Tam sem spoznal prav te ljudi – hudičevo vesel sem, da sem jih -, ki so največkrat označeni s strani arhitektov kot "tipični naročniki". Sam sem se tam naučil predvsem poslovne logike, te, ki je kot arhitekt pri nas ne pridobiš. Ta, se mi zdi včasih, je v našem poklicu celo bogoskrunska. Tam sem tudi spoznal, kako pomemben je pri projektih odnos, ki temelji na obojestranskem zaupanju s stranko, in morda celo bolj bogoskrunsko, da arhitekturni rezultat sam ni več v prvem planu.

Večino časa preživimo v vsakdanu, zato je moja želja, da je ta karseda lep, konstruktiven in da v tem uživaš. In tako je tudi rezultat, v našem primeru arhitekturna rešitev, "le" produkt vsega tega. Nenazadnje je ta tudi odtis odnosa vseh vpletenih deležnikov v projektu. Skozi to perspektivo se razbremeniš tudi tega, da končni produkt velikokrat zaradi različnih neobhodnih dejavnikov ni čisto tak, kot si si ga zamislil sam. A pri tem spoznaš, da s tem ni čisto nič narobe, saj si kot arhitekt vedno samo en deležnik v celotnem procesu.

Torej je treba nekoliko razrahljati svoj arhitekturni ego in do neke mere dopustiti, da gre za kolektivno delo, kjer ne morete imeti nadzor nad vsem in bolj kot bi si kot avtor to kdaj želeli priznati?

V teh kontekstih trčiš ob resničnost arhitekturnega ega. Je pa res, da gre pri tem za neprestano iskanje ravnovesja, saj kot strokovnjak ne moreš spustiti ključnih standardov in norm. Pa še to, skozi to intenzivno komunikacijo začnejo ljudje počasi razumeti, zakaj je končen rezultat takšen, kot je.

V studiu imamo ilustracijo muhe na dreku, ki se mi zdi dobra prispodoba za naše delo. V prispodobi so v dreku združeni naši strokovni temelji, naši investitorji in njihove želje, sanje, finančni in časovni okviri, državne in mestne omejitve ter stališča, ekologija in drugo. Vse to moraš vedno znova in ob vsakem projektu dati na mizo preden spustiš na plano trohico svoje ustvarjalnosti. Ta muha smo namreč arhitekti. Ljudje ne morejo imeti jasne predstave, kaj si želijo, saj niti ne vedo in ne morejo vedeti, kaj vse je mogoče. Zato je potreben odprt dialog in prav to nam je v Ljubljani zelo dobro uspelo s slovensko ekipo Philip Morris.

Zanje ste naredili pogumno zasnovo delovnih prostorov.

Kot naročniki so bili v tem dialogu zelo konstruktivni. Najeli so nas, ker so želeli z nami premisliti sodobni koncept delovnih prostorov. Projekt je resnično uspel. Več kot pol kvadrature v zasnovi sploh ne moremo obravnavati kot klasične delovne prostore, pa vendar pri tem ne gre za "igrivo" delovno okolje, ki ga poznajo na primer v podjetju Google. Torej, da zasnova ni tako generacijsko usmerjena in je na tak način bolj trajnostna.

Kaj bi pri tem projektu še posebej izpostavili?

Moč dobrega oblikovanja, kar na primer pomeni, da namesto sejne sobe št. 3 narediš tako značajen prostor, da ta dobi pravo poimenovanje. Sredi poslovnih prostorov smo na primer naredili "hišo na drevesu", kjer se po strmih stopnicah dvigneš do okrogle sobe tik ob drevesu. Tam imaš lahko sestanek ali pa se spustiš v spodnje nadstropje, kjer je pod krošnjo drevesa delovna miza. V tem projektu smo iskali načine, kako nenazadnje strukturirati lahko zelo formalne odnose na nekoliko bolj neformalen način.

Opremili ste tudi trgovino modnega oblikovalca Karla Lagerfelda v Parizu, zakaj so se odločili prav za vas?

Medtem ko sem bil na počitnicah v Grčiji, je prišla ponudba za premislek o pojavnosti, osvežitev znamke Lagerfeld na profesionalnih modnih sejmih. Seveda smo v biroju pograbili to priložnost in pripravili smo rešitev, ki so jo sprejeli z odobravanjem. Nato se je šele zgodila priložnost, da spet pokažemo naš vidik zasnove trgovine Karla Lagerfelda v Parizu, kar smo seveda spet zagrabili in nato je sledil dogovor, da za podobo franšiznih trgovin Lagerfeld skrbimo po vsej Rusiji.

Ste pri tem kaj komunicirali tudi s Karlom Lagerfeldom?

Nikoli. To je korporacija, obstajata znamka Lagerfeld, kar delamo v Rusiji, in druga, v najvišjem razredu je Karl Lagerfeld. Znamka, za katero smo delali v Parizu. Seveda gre pri črno-beli identiteti tako močne znamke za okvir, ki ga ni mogoče preseči, in prav to je predstavljajo velik izziv, kako v to vplesti še svoje ideje.

Na odprtje trgovine je Karl Lagerfeld prišel?

Je, s svojim osebnim timom in tam se je pogovarjal samo z enim novinarjem. Zanimivo je bilo opazovati vodjo njegove pariške trgovine, kako je bila vsa iz sebe, ko ga je zagledala. Ni mogla verjeti, da je prišel in da ga je po petih letih, odkar dela pri njih, videla tudi v živo. Te fascinacije nisem mogel ravno pristno deliti z njo. Vse skupaj je veliko in profesionalno gledališče.

Kaj je bila po vašem mnenju prednost vašega predloga za Lagerfeldovo pojavnost na sejmih pred drugimi?

Ko sem pred leti hodil po svetu, sem doumel, da posedujemo arhitekturno znanje na povsem primerljivi ravni. Problem ni, da ne znamo, vendar je v tem, da nismo del mednarodnih tokov, ki gradijo po svetu. In kaj smo jim pokazali? To, kar sem prej rekel. Preden smo predlagali končno rešitev, smo dodobra premleli vse vpletene deležnike in definirali probleme. Poskušali smo resnično razumeti naročnika, mu zlesti pod kožo.

Trendi Nova ljubljanska kavarna, ki je v nenehnem nastajanju

Kakšna je vaša delovna izkušnja v kulturno popolnoma drugačnem okolju, kot je Indija?

Prav ta kulturna različnost se na zanimiv način kaže pri enodružinski hiši, veliki 1500 kvadratnih metrov, ki jo načrtujemo v Indiji. Ker prihajaš z Zahoda, te postavijo v položaj, da veš, kako je prav in kako mora biti. Ti se odloči, oni pa bodo v tem živeli, takšen odnos je. A sam jim poskušam razložiti, kako pomembno je, da spoznam njihovo življenje in da jim šele na podlagi tega lahko zasnujemo dom.

Torej je kulturno prevajalstvo pri tem pomembno, gre za drugačen način življenja, pa tudi estetiko bivanja.

Tu ima globalizacija, ne glede na to, kakšno mnenje imamo o njej sicer, svoj čar. Zmes lokalnega in globalnega na osnovi absolutnega medsebojnega spoštovanja lahko prinese nove, našemu času primerne rešitve. Tam opazuješ in nabiraš ideje, nato se zapreš v svoj miselni svet, ki je seveda pogojen tudi s tvojim domačim okoljem, na koncu pa iz vsega skupaj nekaj skuhaš. To je nenazadnje tudi želja naročnikov, saj prihajam z Zahoda, okolja, ki je v njihovem pogledu čislan.

Torej smo pri univerzalnostih v arhitekturi, ki se prepletajo z lokalnimi in avtorskimi posebnostmi?

To je bila nenazadnje velika tema modernizma, ki naj bi bil v svoji osnovi univerzalen.

Trendi "Arhitekturo delamo za ljudi. Uporabnikove radosti in potrebe prevajamo v rešitve."

Zakaj si v Indiji, Savdski Arabiji in Kuvajtu želijo zahodnega arhitekturnega znanja, gre pri tem do neke mere za arhitekturno kolonizacijo?

Ta položaj, torej želja po evropskem, je dejstvo. Brez opredeljevanja do tega bom te priložnosti pograbil, če delujem skladno z definicijo problema arhitekturne stroke v Sloveniji, ki sem jo omenil. Če pogledava v drugo skrajnost, tudi pri veliki večini svetovnih arhitekturnih zvezd, ki jih tu včasih tako poveličujemo, je resnica ta, da je v ozadju njihovega mednarodnega uspeha dobra poslovna strategija. Posel preprosto. Kolonializem s tem ni povezan. Pomembno je, da pri vsem tem ne pozabiš na svoje vrednote, nasprotno, lahko jih izostriš.

Je zahodni arhitekt v teh okoljih prestiž?

Odnos do nas je v arabskem in indijskem svetu povsem drugačen. Sam Slovenijo vedno predstavljam kot preplet germanskega in mediteranskega sveta. Pravim, da smo od obojega vzeli najboljše. Smo natančni in znamo si vzeti čas za kavo. Je pa res, da nas za razliko marsikaterega lokalnega arhitekturnega biroja na prvem mestu ne vodi zaslužek. Do neke mere je to tam lahko tudi naša šibkost, a če najdeš pravega človeka, ki to spoštuje, potem se lahko zgodijo sila dobre stvari.

V Indiji pa je odnos, predvsem zaradi zgodovinske pogojenosti, zelo drugačen. Indija je predvsem izjemno hitro vzpenjajoča država z vsemi pretresi, ki tako hiter razvoj spremljajo. Njihov kastni sistem se trese, vzpostavlja se nov srednji sloj, kjer štejejo statusni simboli, kot sta avto in hiša. V to se umešča želja po biti podoben tistim, ki to že nekaj časa imajo.

V Kuvajtu za zasebnega naročnika delate interier mošeje, kako se spopadate s tem kulturnim in religioznim vzorcem?

Očitno je to vse mogoče, saj sam o islamu prej nisem vedel zelo veliko in čeprav Korana nikoli nisem bral, v naši prostorski zasnovi prepoznavajo skladnosti z načeli, ki jih je mogoče prebirati v njihovem svetem besedilu. V arhitekturi namreč obstajajo določeni, še kako živi arhetipi.

Za svoje projekte v tujini se morate naučiti jezik določene kulture, razbirati njihove družbene obrazce?

Ko pridem tja, se vedno odzovem na to, kar je tam. Vedno preden začnem govoriti, poslušam. Kulturni šumi pridejo na plano med projektom, ko smo mi tu in oni tam. Prihaja do kulturnih trkov, a nenazadnje se večina našega življenja vrti okoli reševanja problemov. Ravno zdaj smo za nov projekt usklajevali pogodbo s Savdsko Arabijo. Vse je bilo dobro, že sodelujemo in rišemo, a ko smo prišli do zadnje strani pogodbe, je bil naročnik šokiran. Rekel je, da ga srce boli, ko je videl točke pod naslovom Splošni pogoji in zahteve. To, kar je pri nas popolnoma normalen način poslovanja. Parafrazirali smo zapisano in spet vse teče gladko.

Ali pa ko smo bili na prvem sestanku v Indiji, je naročnik med pogovorom neprestano odkimaval. Seveda sem to gesto razumel kot nestrinjanje, tako kot je to pri nas, a na koncu sem izvedel, da nasprotno, to pomeni popolno strinjanje. Napake so torej del življenja in to, kar sami dojemamo kot napako, je morda nekdo drug sploh ne.

Ko se je pred vami za delo začela odpirati tujina, ste si zadali tudi to, da boste skozi svoje projekte promovirali tudi slovenske oblikovalce. Vam to uspeva?

Nekako logično se mi zdi, da iz okolja, iz katerega izhajam in ki me je v veliki meri izoblikovalo, poiščem kakovostne storitve, znanja ali produkte in jih nosim s seboj v poslovni bisagi. Včasih nam uspe, drugič ne … A na primer lestenci za mošejo v Kuvajtu bodo nastali v podjetju L&L v Hrastniku (nekdanji Sijaj Hrastnik), kovinske dekorativne mreže pa so nastale v grozdu obrtnikov iz okolice Domžal.