Neža Mrevlje

Sreda,
12. 3. 2014,
16.57

Osveženo pred

2 leti, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Mestna galerija Ljubljana kiparstvo

Sreda, 12. 3. 2014, 16.57

2 leti, 6 mesecev

Komunikativna dela Rene Rusjan

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Rene Rusjan, umetnica, ki je bila strastno zavezana kipu. Vojna na Balkanu je to prekinila. Sprva je mislila, da v umetnosti ne bo nadaljevala, nato je našla svoj izraz v novih medijih.

V Mestni Galeriji Ljubljana je do 13. aprila na ogled pregledna razstava umetnice Rene Rusjan. V dveh nadstropij galerije pod naslovom O čem govorim, ko govorim o .. se razprostira najobsežnejši prikaz njenega 25-letnega ustvarjanja, delovanja in razmišljanja. Ne gre za kronološko predstavitev, temveč za prehajanje med začetki, prekinitvami, nadaljevanji in sedanjostjo ustvarjanja avtorice. Vpogled v tisto, kar je zaznamovalo njo samo, je bilo in je značilno za njeno delo ter njena razmišljanja o umetnosti.

Struktura razstave je zasnovana vertikalno, tako so med seboj povezani prostori v prvem in drugem nadstropju. Predvsem tisti, ki so namenjeni predstavitvi njenega kiparstva, obdobja intenzivne obravnave materije in forme. V linearnem ogledu, sprehajanju iz ene galerijske sobe v drugo, pa se gledalec spušča v različna časovna obdobja njenega ustvarjanja in spremlja umetničino delovanje in razmišljanje skozi različne medije, od instalacij, zvoka do videa. Medije izbira umetnica kontekstualno, glede na vsebinski cilj in izhodišča.

Od materialnosti kipa do misli v prostoru Rene Rusjan je kiparka, v osemdesetih in začetku devetdesetih let se je osredotočila na skulpturo kot materijo, ki se razvije in kot umetniško delo dokonča šele ob postavitvi, v interakciji s prostorom.

Za umetnico je bila pred dobrima dvema desetletjema značilno nabiranje velikih kosov železa. Najdena materija na odpadih je nato dobila svoje mesto v galerijskem prostoru, svojo vlogo v umetnostnem kontekstu. Pogum za delo z velikimi skulpturami ji je, kot se spominja, dala izkušnja mednarodnega simpozija na Škotskem. V zadnjem letniku kiparstva na ljubljanski likovni akademiji, stara je bila 24 let, se je na tem mednarodnem srečanju znašla v velikih kiparskih halah, namenjenih ustvarjalnemu spoprijemanju z različnimi materiali. Naj je šlo za železo, kamen ali les. Tam je spoznala, da lahko razmišlja na veliko, da lahko ustvarja v velikem formatu in to prenaša v prostor v najširšem pomenu.

Pregledna postavitev v Mestni galeriji se začenja prav z njenimi sklepnimi razstavami in projekti, povezanimi z materialnim kiparstvom. V prvem nadstropju obiskovalec tako stopi pred fotografijo postavitve v Galeriji Škuc iz leta 1992, kjer so vlogo kipa dobili velikanski kosi z železnega odpada. Nekatere forme je na podlagi vnaprejšnjega zamišljanja iskala, druge je našla, vse pa postavila v galerijo. Ob tem je razmišljala o okoliščinah, v katerih najdeni predmet začne delovati kot umetniško delo.

V tem okviru je postavila tudi to tezo: "Če je mogoče, da najden predmet v določenih okoliščinah funkcionira kot kip, je verjetno, da tako deluje tudi najdena postavitev." To je bilo izhodišče za projekt Ulica iz leta 1992. Robnik, ki so ga v začetku devetdesetih let postavljali v Ljubljani, je postal njen kip. Kraj v mestu, element ulice, nastajanje v urbanem prostoru je označila za skulpturo in se ob tem spraševala o pomenih prostora, njegovih vsebinah in funkcijah.

Ne glede na to, ali je šlo za kip ali poznejše projekte v različnih in drugih medijih, delo umetnice, kot poudarja kustos razstave, Sarival Sosič, zaznamuje komunikativnost. Komunikacija pri tem ni namenjena le približevanju umetnosti obiskovalcu, temveč ima tudi cilj spodbujanja razmišljanja o njej in željo po prepletanju z vsakdanom.

Neposreden stik je z delom mogoče doživeti v drugem nadstropju, kjer je v prostor postavljen ogromen izbočen kos železa. V zen sobi, kot jo pri sebi poimenuje umetnica, je gledalec povabljen, da stopi na predmet, s tem pride z njim v neposreden stik. Trenutek, ki prav tako kliče po pozornosti na tukaj in zdaj ter hkrati razpira velikokrat težko ulovljivo modrost življenja, in sicer da lepota in (po)mir(itev) tičita v preprostih podrobnostih življenja in osredotočenosti, se prisotnemu na razstavi lahko zgodi tudi v Sobi z razgledom. Ta je v Veliki čitalnici v prvem nadstropju. Le sesti je treba na enega izmed dveh naslonjačev in pogled spustiti naravnost do galerijskega okna na koncu. Uzreti je mogoče eno od staro ljubljanskih vedut, z mislimi ostati tam ali pa jih usmeriti k razmišljanjem Rene Rusjan, s katerimi bo vsak teden še bolj napolnila Veliko čitalnico, z njimi pa je že naselila tudi druge prostore galerije.

Razstava je namreč opremljena z besedili. Osrednjim ob vhodu, ki je kustosovo, preostala so njena. Veliko je citatov. V Veliki čitalnici, prostorih razmišljanja o družbenih temah in umetnosti, te jih je v negalerijskih prostorih veliko postavljala od leta 1997, se je na steni mogoče sprehoditi čez časovnico, po projektih, izbranih po letnicah. Vsako izmed let je in še bo opremila tudi z osebnim spominom, tega pa dopolnila tudi z dirigiranim spominom, če tako poimenujemo spletno okolje Googla, kjer – v primerjavi s svojim – išče kaj za posamezno leto pravi korporacijski spomin.

Rdeča soba je obdobje vojne Leta 1991 se je kiparka prijavila na bienale mladih v Reki. Svojo skulpturo je za razstavo v hrvaško mesto že pripeljala, a odprtje je naslednji dan preprečila vojna. Kip je ostal tam, razstava se ni odvila, tragika vojne pa je v umetnici omajala vero v umetnost, njen pomen in vlogo v družbeno tako kritičnih trenutkih. "Kipi so bili do takrat zame nekaj najpomembnejšega. A z vojno sem prenehala verjeti v vse to, kar sem pred tem. Kipi se mi niso zdeli primerni za resne čase. Videla sem jih le kot okrasek življenja."

Zato je z umetnostjo želela prekiniti. Odpravila se je v begunske centre in začela tam aktivno delovati. Po enem letu je sicer sprevidela, da je njen ventil za komunikacijo kljub vsemu umetnost. Iskala je načine, kako jo na novo osmisliti. Vse bolj jo je začela povezovati z vsakdanjim življenjem, v svoje ustvarjanje pa je prinesla intermedialnost: fotografijo, video, zvok in instalacije.

Desetletno obdobje, zaznamovano z vojno, in projekti nastali v tem času, so na razstavi simbolno prikazani v rdeči sobi v prvem nadstropju. Gre za majhno, a pomembno in globoko sobo, poimenovano Vrzel. Za obdobje, ki je umetnico izjemno zaznamovalo in opredelilo tudi njeno sedanje delovanje. V njej so dokumentarno in fragmentirano predstavljeni negalerijski, nematerialni in na več načinov neulovljivi projekti.

Tako blizu, tako daleč V projektu Tako blizu, tako daleč s poglavjema Razgovori na daljavo v prvem nadstropju in Vlak v drugem se umetnica ukvarja z bistvom človeškega. Verjame namreč v univerzalnost želja in potreb, le da te izražamo in doživljamo v različnih prostorih, kulturnih okoljih, jezikih in intimnih krajinah. S posnetki vlakov in spominjanj ljudi na prizore iz otroštva, jezikovna poimenovanja doma, hiše in domovine tako umetnica nagovarja k razmišljanju o ravneh bivanja, ki nas povezujejo kljub geografskim, kulturnim in političnim razlikam.

Ob vsem tem se skozi pogovore, predstavljene na zaslonih v nadaljevanju postavitve, vrača k razmišljanju o izkoreninjenosti, begunstvu in drugih okoliščinah družbene destrukcije tudi po 20 letih.

Kot kontrapunkt na odzive na vojno na Balkanu v devetdesetih letih v prvem nadstropju pa v drugem umetnica išče lahkotnejše ravni vsakdana. V enem izmed prostorov skozi fotografijo in video ironizira sebe, (svoje) vsakdanje življenje in v njem išče lahkotnost. Igra se z lastno podobo in v življenju išče tudi pozitivne ravni. V vse to pa vpleta tako razmišljanje o bivanju in umetnosti, umetnosti v življenju in življenju v umetnosti.