Ponedeljek, 23. 5. 2011, 8.54
7 let, 2 meseca
Bilbi
Moram priznati, da smo od Bilbi pričakovali veliko več, še posebej po uspešnici Hvala za vijolice, v kateri je avtentično odpela in odigrala užaljeno ljubico, jezno, ker se ljubimec noče ločiti od žene.
A zdi se, da se je ljubimec ločil in Bilbi se je poročila. Če citiram najbolj cinično opazko, ki sem jo slišal v zadnjem času: se mi je kar zdelo, da je Bilbi bolj žena kot ljubica. Razen redkih poskusov skladbe na albumu v sebi ne nosijo več nobene provokacije, kot da bi bile same sebi namen. Veliko je šansonjerskih poskusov, a besedila so kar preveč bleda in skladb ne ponesejo nikamor.
Zdi se, da ni prave ideje, album pa je moral v svet že zaradi "vijolic", zato se projekt zateka k akademskim prijemom, k natančnemu preigravanju preživetih in prežvečenih fraz. Tudi sicer so popevke počasne in včasih razvlečene in le redko, največkrat, ko uporabijo spremljajoče vokale – podobno kot pri "vijolicah", se poslušalec spomni, zakaj je pravzaprav kupil CD.
Poleg lanskega hita na albumu sicer izstopa popevka Kaj pa ti, ki pa verjetno nagovarja povsem drugačno občinstvo kot "vijolice". Je pa to očiten poskus, da dobi projekt v jadra še nekaj vetra, da Maja Pihler ne postane zgolj še en "one hit wonder", česar si gotovo ne želimo …
Sicer pa se v svetu, v katerem zgoščenka ni več tisto, kar je bila nekaj let nazaj, postavlja vprašanje, ali je smiseln projekt, ki podpira neko že izpeto uspešnico in (morda) še eno novo, kolikor toliko solidno popevko. Ampak s tem bodo morali razčistiti izvajalci sami. Nekaj časa so se borili s povečanim številom nastopov. Zdaj menda tudi to ne gre več.