Kvote slovenske glasbe: materialna korist izbrancem pod pretvezo patriotizma

Včeraj so v Studiu 14 Radia Slovenija mnenja soočili glasbeniki, strokovnjak za medije, glasbeni uredniki in državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Anton Peršak, ki je osamljeno zastopal stališča predlagateljev amandmajev k zakonu v medijih, ki so v zadnjem času precej razburili slovensko glasbeno javnost.

Kot je v Sloveniji v navadi, se težav z glasbo in slovenskim jezikom, sploh ko o njem govorimo v okviru nacionalne identitete, ukvarjajo predvsem moški, in tako je bilo tudi na včerajšnji razpravi, kjer sta barve slovenske glasbe predstavljala Raay in Jernej Dirnbek iz skupine MI2, uredniško stroko Andrej Karoli z Vala 202, glasbeni urednik z Radia 1 Tomaž Čop ter urednik na postaji ARS, Gregor Pirš, sodeloval pa je še Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede.

Predlagani amandmaji, ki naj bi sicer zgolj popravljali vsebinske nedoslednosti v zakonu, na novo definirajo, kaj je slovenska glasba, hkrati pa upoštevanje 20-odstotne kvote predvajanja slovenske glasbe določujejo tudi za dnevni čas, torej med 6. in 22. uro.

Predstavnica Slovenije na Evroviziji po tej opredelitvi ni slovenska skladba Anton Peršak je sicer vztrajal, da zakon nima nobene ambicije definirati, kaj je slovenska glasba, temveč zagotoviti, da bi lahko poslušalci in poslušalke, ki želijo poslušati glasbo, ki je peta v slovenskem jeziku, to poslušali tudi čez dan. Po njegovem mnenju ni dvoma, da so Laibach slovenski glasbeniki, čeprav pretežno ustvarjajo v angleščini, prav tako meni, da je Jakob Petelin Gallus slovenski avtor, čeprav je pisal v latinščini.

Kot je opozoril Raay, po takšni opredelitvi letošnja predstavnica Slovenije na Evroviziji, skladba Here for You, ne izpolnjuje pogojev, da bi se v okviru glasbenih kvot štela med slovensko glasbo, medtem ko lanska skladba Round and Round, ki jo je prav tako napisal Raay in ki ima del besedila v slovenščini, morda bi. Takšnih in drugačnih dvomljivih primerov, ki naj bi jih po zakonu razreševala ministrica za kulturo oziroma morebitni naslednji minister, je bilo včeraj slišati kar nekaj.

Zakon izloča Prešernove nagrajence in nagrajence Prešernovega sklada Precej zadreg imajo na primer na postaji ARS, kjer predvajajo predvsem klasično glasbo, urednik Pirš je na primer opozoril, da klasična umetnostna sfera intenzivno ločuje med avtorji in izvajalci, česar zakon ne upošteva, saj govori samo o avtorjih, prav tako pa je problematično vztrajanje pri slovenskem jeziku tudi v klasični glasbi, saj s tem izključimo dela praktično vseh Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada, letošnji nagrajenec sklada Vito Žuraj je opero Orlando na primer napisal v nemščini, vprašljiva bi bila tudi uvrstitev del Huga Wolfa in Alojza Ipavca.

Zakon omogoča neposredno materialno korist določenim glasbenikom in glasbenicam Marko Milosavljević s Fakultete za družbene vede zato meni, da tovrstnih amandmajev sploh ne potrebujemo, saj niso urgentni, hkrati pa je opozoril, da določitve, kot je opredelitev tega, kaj je slovenska glasba, pomenijo neposredno materialno korist določenim glasbenikom, te koristi pa se omogoča pod krinko patriotizma. Kritičen je bil tudi do primerjave z drugimi državami, ki so omenjene v predlogu zakona, saj po njegovem mnenju izpuščajo najbolj pomembno, in sicer, da kvote dokazano ne delujejo.

Kaj početi z jazzom, klasiko in Magnificom? Slišali smo tudi mnenje pravnice Špelce Mežnar, ki je v vnaprej posneti izjavi povedala, da je težava predlaganega zakona predvsem v tem, da predlagatelj, torej ministrstvo za kulturo, ne pove, koga ali kaj z zakonom ščititi, ali petje v slovenščini ali slovenske avtorje instrumentalne glasbe. V delu, kjer ščiti samo avtorje instrumentalne glasbe, bi bil zakon po njenem mnenju lahko diskriminatoren, poleg tega pa pojem slovenskega avtorja ni nikjer definiran.

Da se zatakne že pri precej preprostih primerih, kot so dela Slavka Avsenika, ki so lahko tudi v nemščini, da prevodov klasičnih del in jazz standardov, ki jih izvaja Big Band RTV Slovenija, niti ne omenjamo, je bilo jasno kmalu, čeprav je Peršak skušal po lastni presoji opredeljevati, kaj bi se štelo v kvote in kaj ne, hkrati pa je dodajal, da tako Avsenik kot večkrat omenjeni Magnifico ustvarjata tudi v slovenščini, zato bi se temu primerno uredniki lahko odločali v prid njunim skladbam v slovenščini.

Ukvarjamo se s kvotami, prehitevajo nas spletni radiji Da gre za poseg v uredniško avtonomijo, se je strinjal Andrej Karoli, ki, kot pravi sam, sicer nima težav z izpolnjevanjem glasbenih kvot. Bolj problematično je po njegovem mnenju krpanje zakonskih vsebinskih lukenj za nazaj, medtem ko so nove platforme, kot so spletni radiji in druge storitve, spregledani. Dodal je tudi, da bi morali biti na glasbenouredniških položajih ljudje, ki jim kvot ne bi bilo treba zapovedovati.

Kaj imajo mladi glasbeniki od tega, da se predvaja več Raayevih skladb? Tomaž Čop z Radia 1, ki sledi izključno tržni logiki, je povedal, da pri predvajanju glasbe sledijo tedenskim raziskavam okusov njihovega občinstva. S pomočjo tovrstnih raziskav so našli svojo glasbeno nišo, izračunali, koliko lahko s tem zaslužijo in na podlagi teh zmožnosti zaposlili določeno število ljudi. Zvrst, ki jo pretežno predvajajo, je v slovenski glasbi slabo zastopana, kar pomeni, da bi zavoljo zapolnjevanja kvot določene skladbe avtorjev, kot so Raay, Tabu in Siddharta predvajali večkrat. To bi vodilo v ponavljanje, kar bi bilo tem glasbenikov zagotovo v interesu, medtem ko mladi in manj znani slovenski glasbeniki od tega ne bi imeli nič.

Če je problem socialni status glasbenikov, naj se to rešuje s pokojninsko zakonodajo Dirnbek je zato menil, da bi bilo za spodbujanje kakovostne slovenske produkcije bilo bolj smotrno vlagati v promocijske sklade, mrežo kulturnih centrov, morda v nagrajevanje radijskih postaj, ki vrtijo več slovenske glasbe, da se jim omogoči zakup frekvence po nižji ceni, medtem ko bi socialni status slovenskih glasbenikov morali reševati z drugačnimi zakoni, na primer s pokojninskimi.

Peršak je ob koncu dodal, da je javna razprava namenjena temu, da se slišijo tudi različna mnenja, ki jih bo ministrstvo, če se jih bodo ocenili kot smiselna, tudi upoštevali. Ministrstvo po njegovem mnenju obstaja zato, da varuje in dela v korist slovenske kulture, kot glavno razliko med sogovorniki pa je izpostavil to, k čemur so zavezani in kaj jim je v interesu – ne glede na to bi vsi morali imeti svojo družbeno odgovornost. Za tiste, ki so zavezani zgolj tržnemu interesu, po Peršakovih besedah pač potrebujemo tudi zakonodajo.