Max von Sydow: šah s smrtjo, a niti enega oskarja

"Najin odnos je bil izjemno pomemben, tako na osebni kot profesionalni ravni. Bil je precej kompleksen, a brez njega me ne bi bilo tu," o svojem sodelovanju z režiserjem Ingmarjem Bergmanom pravi danes štiriinosemdesetletni švedski igralec Max von Sydow – igralec, čigar filmsko pot, ki ga je peljala tudi čez lužo, je odprlo ravno sodelovanje z enim od najbolj vplivnih režiserjev vseh časov – sodelovala sta kar v trinajstih filmih.

Nič čudnega; kljub temu da je von Sydow v svoji šestdesetletni karieri nanizal pisano paleto nepozabnih likov, je sam najbolj znan ravno po vlogi viteza, ki v legendarnem Bergmanovem filmu Sedmi pečat iz leta 1957 smrt izzove na partijo šaha. Med svojo filmsko potjo je igralec prejel kar nekaj nagrad, kljub temu pa velja za enega od tistih igralskih velikanov, ki ga je akademija preprosto spregledala. Oskarja mu še ni podelila, nominirala pa ga je le za vlogi v filmih Pele osvajalec (Pelle the Conqueror, 1987) in Ekstremno glasno in neverjetno blizu (Extremly Loud & Incredibly Close, 2011), ki ga je režiral Stephen Daldry.

Poimenoval se je po bolhi Von Sydow je na Švedskem odraščal v ljubeči družini, njegovi starši, profesorji, pa nad njegovo odločitvijo, da postane igralec, niso bili najbolj navdušeni. Kot pravi sam, sta bila namreč oče in mati vzgojena v družinah, kjer je živelo prepričanje, da ljudem iz gledališča ne gre zaupati. Kljub temu se je njegova kariera začela, ko je kot najstnik z nekaj prijatelji ustanovil gledališče, nadaljevala pa s šolanjem na igralski akademiji in igranjem v kraljevem gledališču v Stockholmu.

Sprav so ga ljudje poznali pod imenom Carl Adolph von Sydow, ko je postal igralec pa si je ime spremenil – poimenoval se je po bolhi, ki jo je v nekem skeču odigral med vojaškim služenjem. Z manjšo vlogo je v filmu debitiral leta 1949, mednarodni uspeh pa se je začel, ko mu je leta 1955 pot prekrižal Bergman. Spoznala sta se v gledališču v mestu Malmö – von Sydow se je javil za statista v Bergmanovem filmu Zapor, a ga je ta zavrnil. Pozneje je nastopil v Sedmem pečatu, alegoričnem filmu, ki se ukvarja z vprašanjem vere, boga, življenja in smrti v sodobnem svetu, v katerega je s svojo visoko, vitko, severnjaško postavo z belimi lasmi in hladno vzvišeno prezenco filmu še dodatno vdihnil mračnost in duhovno kompleksnost. Še več; prizor, v katerem smrt v črni halji (Bengt Ekerot) igra šah z utrujenim križarjem (Max von Sydow), je postala ena od najbolj znanih filmskih podob – bila je ničkolikokrat citirana, parodirana oziroma na različne načine uporabljena v drugih umetniških delih.

Od duhovnika do zlobneža Von Sydow in Bergman sta sodelovala trinajstkrat; med drugim tudi v filmih Divje jagode (1957), Deviški vrelec (1958), Onkraj zrcala (1961), Zimska luč (1963), Volčje ure (1968) in Anina strast (1969), uspeh Sedmega pečata pa je igralca popeljal tudi čez lužo. Potovanje čez Atlantik ga je popeljalo v svet, kjer se je klasične like igralo popolnoma drugače, kot se je naučil pri Bergmanu, v svet, kjer je like, kot pravi sam, tako rekoč požrla njihova lastna pomembnost, v svet, kjer so liki postali nečloveški. Njegov prvi tak ameriški film je bil Najveličastnejša zgodba vseh časov (The Greatest Story Ever Told, 1965) Georgea Stevensa, v katerem je zaigral Kristusa. Od takrat so ga ameriški filmi porabili predvsem za vloge povezane z vero – ena od takih je bila na primer tudi vloga duhovnika, ki je v filmu Izganjalec hudiča (The Exorcist, 1973) režiserja Williama Friedkina iz obsedenega dekleta izganjal hudiča.

Če se v filmih ni podajal v najrazličnejše religiozne vloge, so mu predvsem zaradi videza in globokega glasu pripadli liki zlobnežev: v akcijskem filmu režiserja Sydneyja Pollacka Trije kondorjevi dnevi (Three Days of Condor, 1975) je igral morilca, v Flash Gordonu (1980) režiserja Mika Hodgesa pa glavnega zlobneža. V osemdesetih mu je pot prekrižal eden od "največjih Bergmanovih oboževalcev" Woody Allen, ki ga je postavil v vlogo slikarja v filmu Hanna in njene sestre.

"Ljudje mislijo, da sem precej veren in da zelo rad igram šah" Leta 1984 ga je David Lynch povabil k sodelovanju pri filmu Dune, v poznejših letih pa se je pojavil v Spielbergovem Posebnem poročilu (2002), Scorsesejevem Zloveščem otoku ( 2010) ter Robinu Hoodu Ridleyja Scotta (2010). Predlanskim smo ga, kot rečeno, videli v filmu Ekstremno glasno in neverjetno blizu, še letos pa ga bo mogoče videti v fantazijski drami Branded. Podal se je tudi na že preizkušeno pot z vero povezanih vlog – drugo leto bo namreč premiero doživel biografski film o Materi Terezi z naslovom The Letters. V njem bo upodobil njenega dolgoletnega prijatelja, duhovnika Celesta van Exema.

"Ljudje mislijo, da sem precej veren in da zelo rad igram šah," je von Sydow dejal nekoč. "V resnici sem družinski človek, ki ima rad svojo zasebnost. Uživam v svojem delu, če je to zanimivo, in moram reči, da je bilo na srečo po večini zanimivo. Rad imam naravo, rad sem zunaj. Rad vrtnarim in rad potujem. Nisem tako resen, kot mislijo – v resnici niti ne igram šaha."

"Mnogo ljudi meni, da se mora igralec s svojo vlogo identificirati. Tega ne počnem, se pa s svojimi vlogami zelo povežem. Zdi se mi, da je početje stvari, ki niso 'jaz', veščina. To je švedska definicija igralca."

Spodaj si lahko ogledate intervju, v katerem igralec spregovori o svojem življenju.