OCENA FILMA: Bes

"Ideali so miroljubni, zgodovina je nasilna." Misel, ki jo po usmrtitvi častnika SS izreče osrednji junak akcijske vojne drame Davida Ayerja, lepo opiše tudi sam film. Bes (Fury), Ayerjev drugi režijski projekt po Zadnjem obhodu, potepta miroljubne ideale in jih stre kot tank, ki prevozi človeško lobanjo. Zgodovino, oziroma bolje rečeno vojno, nam prikaže takšno, kot je: umazano in nasilno.

Vojni realizem

Zgodba o petčlanski posadki ameriškega tanka Sherman pod poveljstvom neustrašnega Dona Collieja (Brad Pitt), ki se v zadnjih vzdihljajih druge svetovne vojne zoperstavi trdovratnim nacistom, resda ni najbolj izvirna, kar pa film nadoknadi z dih jemajočo avtentičnostjo.

Avtentično vzdušje prežema vsak prizor, pa naj bo ta akcijski ali dramatičen (ti so precej enakomerno porazdeljeni). Vsak trenutek, ki ga preživimo v družbi Pittovih vojakov, tako v klavstrofobični notranjosti tanka kot zunaj njega, se zdi resničen.

K temu v veliki meri prispeva uporaba resničnih muzejskih rekvizitov, kot so oblačila in orožje (Bes je prvi film, v katerem so uporabili resničen in edini delujoč primerek nemškega tanka Tiger I), svoje delo pa je odlično opravila tudi vsa tehnična ekipa na čelu z avtorjem učinkovite gotske glasbene podlage Stevena Pricea, ki nam je pripravila spektakularen napad na čutila.

Film lahko s produkcijskega vidika primerjamo s Spielbergovim Reševanjem vojaka Ryana. Glede na to, da so imeli ustvarjalci na voljo relativno skromen 68-milijonski proračun, je njihov dosežek še toliko večji.

Dobri, umazani, zli

V nekaterih pogledih Bes celo presega Ryana. Ayer ne ponovi iste napake, kot jo je v svojem filmu storil Spielberg, ki je vse nemške vojake prikazal kot brezčutne sadiste, temveč se pri tej označbi omeji na pripadnike SS-a, in še celo med temi obstajajo častne izjeme.

Film nas popelje v osrčje propadajočega Tretjega rajha, v čas, ko je bil izid vojne že odločen, vprašanje je bilo samo še, koliko žrtev na obeh straneh bo ta vzela. Vzame jih veliko. Smrt kosi med vojaki in civilisti, med moškimi in ženskami. Vojna ne prizanaša niti otrokom. Ti so bili prisiljeni obleči vojaške uniforme in poprijeti za orožje, v nasprotnem so končali na vislicah.

Ne glede na grozote, ki so jih zagrešili nacisti, in navkljub vsem junaškim govorom, s katerimi Collie spodbuja in zagovarja svoje soborce, se zdijo na pol samomorilski napori "dobrih fantov" pogosto nesmiselni, številna njihova dejanja pa so, četudi razumljiva, moralno povsem neopravičljiva.

Pobijanje nacistov mu gre dobro od rok

Čeprav bi film težko opisal kot razvedrilen – tega mi ne dovoljuje tematika –, pa moram priznati, da sem se ob posledicah izstrelkov z belim fosforjem, s katerimi Colliejevi vojaki podkurijo nacijem najslabše sorte (SS-ovcem), neznansko zabaval.

Počasi se bomo navadili, da je vsak film, v katerem Pitt pobija naciste, razlog za veselje. Igralec si je na tem področju nabiral izkušnje že v Tarantinovih Neslavnih barabah, kjer pa je imel precej drugačno vlogo. Vojni veteran Collie, ki si je na afriških bojiščih prislužil vzdevek Warrdaddy (Vojni očka), ima na prvi pogled marsikaj skupnega s poročnikom Aldom Rainom, vendar ju še več stvari razdružuje, začenši z naglasom.

Pitt pač ni kameleonski igralec tipa Johnny Depp, ki bi se nam v vsakem filmu predstavil v popolnoma novi podobi. Njegova igra je minimalistična, njegova karizma in videz pa velikokrat zasenčita njegove igralske dosežke. Se nam pa zvezdnik tokrat predstavi v eni od svojih najtemačnejših in najkompleksnejših izdaj.

"Band of Brothers"

Dober vtis pustijo tudi štirje igralci, ki upodabljajo preostale člane posadke tanka Bes: Michael Peña, Jon Bernthal, Shia LaBeouf in Logan Lerman. Med njimi izstopata predvsem LaBeouf, ki se je v vlogo pobožnega vojaka z vzdevkom Biblija tako vživel, da je med snemanjem res začel verjeti v boga, in 22-letni Lerman, ki igra neizkušenega in idealističnega vojaškega tipkarja Normana Ellisona. Njegov lik predstavlja stično točko z gledalci, vojne grozote spremljamo skozi njegove oči.

Njihove vloge so, podobno kot zgodba, precej klišejske (izkušen vodja, prestrašen zelenec, prepotenten Latinskoameričan in silak z mehkim srcem), toda vojaki kot posamezniki niso šteli nič (o ozadju junakov, o njihovem "civilnem" življenju, ne izvemo praktično ničesar). Pomembna je vez med njimi.

Misija opravljena

Ayerjeva vojna drama nam torej ne ponuja veliko novega, toda svojo nalogo opravi z odliko. Cilj je jasen: Bes nas na vsakem koraku opominja, da je vojna travmatična izkušnja, v kateri si tudi dobri možje umažejo roke in v kateri ni nedolžnih – so samo zmagovalci in poraženci.

Če to velja za drugo svetovno vojno, zadnjo pravično/upravičeno vojno, v kateri so se zavezniki zoperstavili najhujšemu zlu, ki je kadarkoli grozilo človeštvu, kaj lahko potem porečemo o vojaških spopadih, ki so ji sledili in ki še danes, 70 let po njenem koncu, bremenijo našo civilizacijo?

Zgodovina je nasilna. Škoda, da se nismo iz nje kaj več naučili.

Napovednik filma Bes: