Sreda,
1. 4. 2015,
8.44

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

dokumentarec filmska recenzija ocena filma ocena filma ocenili smo NSA vohunjenje nadzor zasebnost Laura Poitras Edward Snowden Citizenfour

Sreda, 1. 4. 2015, 8.44

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Citizenfour

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Že tako odmeven žvižg Edwarda Snowdna je z odličnim dokumentarcem Laure Poitras postal še prodornejši in razločnejši. Če vam ni vseeno, v kakšnem svetu živite, mu prisluhnite tudi vi.

Med filmi, ki so se letos okitili z zlatimi kipci, je Citizenfour – celovečerni dokumentarec Laure Poitras o človeku, ki je pretresel svet z razkritjem sistematičnega nadzora ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) – z naskokom najpomembnejši. Zakaj je tako, nam najbolje razloži kar sam Edward Snowden, ki pravi: "To ni film o meni, to je film o vseh nas." In vse nas bi moralo še kako skrbeti, kaj ZDA in številne druge države počnejo v imenu varnosti.

Moja država, moja država

Citizenfour je tudi film o Poitrasovi. Čeprav se avtorica filma nikoli ne pojavi pred kamero (občasno slišimo samo njen glas in prebiramo njena sporočila), je ta kot ena od treh oseb, ki so Snowdna poleti leta 2013 obiskale v tisti hongkonški hotelski sobi (ob njej sta bila tam še kolumnist in novinar britanskega Guardiana, Glenn Greenwald in Ewen MacAskill), aktivno sodelovala pri njegovem odmevnem razkritju. Omenjena trojica je Snowdnovo sporočilo prenesla svetu, prav posnetki njihovih pogovorov iz hotelske sobe, kjer so preživeli osem dni in od koder izhajajo tudi posnetki, ki smo jih pred dvema letoma in pol spremljali na vseh svetovnih medijih, pa so osnova filma.

Poitrasova teme ni izbrala sama, tema je izbrala njo. Natančneje: režiserko, snemalko in novinarko Poitrasovo je izbral Snowden, vedoč, da so jo ameriške obveščevalne službe v preteklosti že nadzorovale zaradi njenih prejšnjih dveh dokumentarcev My Country, My Country (2006) in The Oath (2010), v katerih je kritično obravnavala posledice ameriške vojne po terorizmu. Še več: ameriški agentje so jo pri več kot 30 prečkanjih meje po več ur zadrževali in zasliševali, zaplenili so ji prenosni računalnik in mobilni telefon ter ji celo grozili, da ji bodo prepovedali vstop v državo.

Zaradi tovrstnega nadlegovanja se je Poitrasova preselila v Berlin, težave z oblastmi pa so imeli tudi drugi akterji razkritja in celo njihovi bližnji: Greenwaldovega partnerja, Brazilca Davida Mirando, so britanski policisti na podlagi protiterorističnega zakona kar devet ur zadrževali na letališču Heathrow ter mu zasegli Greenwaldov trdi disk z zaupnimi in enkriptiranimi dokumenti. (Za vas ne vem, toda sam še nikoli nisem slišal za istospolnega brazilskega terorista, ki bi ogrožal Združeno kraljestvo).

Toliko o svobodi govora v državah, ki sami sebe razglašata za najstarejši demokraciji na svetu. (Ironija je, da je Snowden našel zatočišče pred pregonom v Hongkongu, posebnem administrativnem območju Ljudske republike Kitajske, in v Rusiji, torej v državah, ki ne veljata za zgledni demokraciji – prva je to vsaj uradno, druga pa še to ne).

Odrezana četrta veja oblasti lahko še vedno služi svojemu namenu

Citizenfour je med drugim tudi film o novinarstvu in sodobnih medijih. Snowden Poitrasove, Greenwalda in MacAskilla ni izbral naključno, temveč na podlagi njihovega prejšnjega dela, vsi trije pa so s svojimi poznejšimi članki o prikritih metodah nadzora NSA prispevali k temu, da sta častnika The Guardian in The Washington Post lani prejela skupno Pulitzerjevo nagrado za javno službo.

Medtem ko organizacija WikiLeaks objavlja vse tajne dokumente, ki jih prejme od anonimnih virov, se je računalničar Snowden zavedal, da lahko objava nekaterih podatkov škoduje ameriški državni varnost. Odločitev o tem, kaj naj bo objavljeno in kaj ne, je zato prepustil strokovnjakom drugačne vrste: zaupanja vrednim novinarjem, ki služijo javnemu dobru in so se zavedali pomena njegovega razkritja ter bili pripravljeni storiti vse, da bi zaščitili svoj vir.

Čeprav postaja novinarstvo v poplavi najrazličnejših informacij vedno bolj razvrednoten poklic, so kakovostni mediji še vedno pomemben nadzornik in kritik oblasti, tisti manj kakovostni, ki težijo k personifikaciji zgodb in se ne poglobijo v vsebino, pa so lahko tudi njeno orožje (spomnite se, kakšen medijski linč je preživljal in ga še preživlja soustanovitelj WikiLeaksa Juliane Assange).

Snowden zato v dokumentarcu nenehno poudarja, da on ni zgodba, a vendar je Citizenfour tudi film o njem. Tudi Poitrasova njegovo zgodbo do določene mere poosebi, a le toliko, da pokaže, da so ga k razkritju vodili častni nameni. Pomembno je, da njegove zgodbe ne trivializira.

Avtomati za sladoled in drugi srhljivi stroji

Citizenfour je tudi film o tehnologiji, predvsem o njeni temačni plati. Tehnologija bo vedno korak pred zakonodajo oziroma zakonodajalci. Na to je pred kratkim nehote opozoril tudi podpredsednik komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Matej Tonin, ko se je pošalil, da ne loči "med 'mašino' za sladoled in prisluškovalno napravo".

Ker poslanci nad tajnimi službami izvajajo politični nadzor, ne strokovnega, nihče od njih ne pričakuje, da bodo imeli takšno računalniško in tehnološko znanje kot nekdanji pogodbenik Cie Snowden. Prav zato bi morali od njih zahtevati sprejetje takšne preventivne zakonodaje, ki bi varovala pravico do zasebnosti in morebitne zlorabe na tem področju v največji mogoči meri preprečevala. Izgovor, da vohunijo tudi druge države, ni sprejemljiv.

Snowden program nadzora, ki ga izvaja NSA (tudi tako, da zbira podatke s serverjev tehnoloških velikanov, kot so Google, Microsoft, Facebook in Apple), označi celo za "najmočnejše orožje v zgodovini človeštva". Podaljšana in okrvavljena roka tega orožja so brezpilotna letala, uporaba katerih se je v času predsednikovanja nobelovca Baracka Obame, tako kot tudi preganjanje žvižgačev, precej razbohotila.

Tudi to tehnologijo uporabljajo brez nadzora. Kaj se bo zgodilo, ko se bo v Belo hišo vselil nekdo, ki jo bo zlorabljal v veliko bolj zlovešče namene? Kako bi se počutili, če bi živeli v muslimanski državi in bi nad vašimi glavami leteli morilski stroji, ki bi vas lahko ugonobili na podlagi nekih metapodatkov? Da kolateralnih žrtev niti ne omenjamo. Mednje pravzaprav spadajo tudi milijoni Američanov, za katerimi je NSA po besedah direktorja te agencije "nevede" vohunila (če seveda sploh je).

Življenje drugih?

In ne nazadnje – Citizenfour je tudi dokumentarec o vas. Če uporabljate telefon, elektronsko pošto, kreditno kartico ali spletni brskalnik, izpolnjujete vse pogoje za to, da nad vami izvajajo nadzor, pri čemer niti ni pomembno, iz katere države ta nadzor prihaja.

Mislite, da nimate česa skrivati in vas torej vse to, na kar opozarjata Poitrasova in Snowden, ne zadeva? Pomagajmo si z znamenitimi besedami Benjamina Franklina: "Ljudje, ki so se pripravljeni odpovedati svobodi v zameno za varnost, si ne zaslužijo niti ene niti druge." Kaj potem reči o ljudeh, ki so se pripravljeni odpovedati svobodi v zameno za prazen nič?

Prejšnje desetletje je zaznamovala vojna proti terorizmu. Kolateralna žrtev te vojne, ki je vzklila iz ruševin dvojčkov World Trade Centra, je bila naša pravica do zasebnosti. To desetletje bi moral zaznamovati okrepljen boj za to temeljno človekovo pravico.

Poitrasova je film posvetila vsem, ki se žrtvujejo za to, da bi razkrinkali krivice. Na neki način ga je torej posvetila tudi sebi. Želimo si lahko, da Poitrasova in Snowden nista ustvarjala samo zgodovine, ampak da bosta s svojimi razkritji in tem pomembnim dokumentarcem, ki se gleda kot prvovrsten vohunski triler, pomagala soustvarjati boljšo prihodnost. Junakom tematsko sorodnega dokumentarca 1971, ki ga je Poitrasova soproducirala, je to uspelo, ali bo tudi njima, pa je odvisno od vseh nas.

Napovednik filma: