OCENA FILMA: Dva dneva, ena noč

Začnimo s hipotetičnim nagradnim vprašanjem za tisoč evrov: kako bi ravnali, če bi delodajalec od vas zahteval, da se odločite med letnim dodatkom v višini omenjenega zneska in tem, da vaš sodelavec ali sodelavka obdrži službo? Ali eno ali drugo, oboje ne gre. Kakšna bi bila vaša odločitev?

Pred to dilemo se znajdejo sodelavci glavne junakinje socialno-realistične drame Jeana-Pierra in Luca Dardenna Dva dneva, ena noč (Deux jours, une nuit).

Sandra (Marion Cotillard), delavka v proizvodnji sončnih panel, nekega petkovega popoldneva prejme klic, da je odpuščena. Službo lahko obdrži le v primeru, če večino svojih šestnajstih sodelavcev prepriča, da se odpovejo nagradi in na tajnem ponedeljkovem glasovanju izkažejo solidarnost, kar se v današnjih ekonomskih razmerah zdi kot misija nemogoče.

Sandra se, ob bodrenju moža (Fabrizio Rongione), nanjo kljub vsemu poda. Na voljo ima en konec tedna časa, da vsakega posebej obišče in ga prosi, da glasuje zanjo. Izgubiti ne more ničesar.

Dva izkušena režiserja, ena vrhunska igralka

Belgijska brata Dardenne, dvakratna prejemnika zlate palme in mojstra "magičnega" realizma, se nam po odličnem Fantu s kolesom predstavljata s trpko družbenokritično dramo, ki razgali krutost trga dela in strahove, s katerimi se v današnjem času spopadajo zaposleni. Čeprav sta ustvarjalca prvič po dolgih letih odšla iz Cannesa praznih rok, je njun najnovejši film suveren izdelek, ki se gledalca dotakne tako na razumski kot emocionalni ravni (na razumski precej bolj kot na emocionalni, a vendarle na obeh).

Zadnje mu uspe predvsem po zaslugi subtilnega in nič kaj glamuroznega nastopa oskarjevke Marion Cotillard. Ker ji kamera sledi na vsakem koraku in ker so informacije o njenem liku izjemno skope – o Sandri izvemo samo to, da je poročena mati dveh otrok, ki se zdravi za depresijo (njeno pešajoče zdravstveno stanje, ki izhaja iz stresa, neurejene prehrane in pretiranega uživanja pomirjeval, je še dodatna oteževalna okoliščina) –, je igralkina naloga še toliko zahtevnejša.

Zvezdniški realizem

Sodelovanje Cotillardove ni samo dar, na nek način je tudi prekletstvo. Čeprav se francoska zvezdnica na koncu zlije z vlogo strte ženske, ki poskuša obdržati službo in, kar je še veliko težje, ohraniti dostojanstvo, je ta proces postopen. Pravzaprav sem potreboval precej časa, da sem odmislil njeno igro, kar se mi pri drugih njenih filmih ni dogajalo (še posebej ne francosko govorečih, kot je bila na Liffu prikazana Rja in kost). Glede na to, da brata Dardenne veljata za naslednika De Sice in drugih predstavnikov (neo)realizma, je izbira takšne zvezdnice za glavno vlogo nekoliko nenavadna.

Zanimivo: o tem, da je Cotillardova nalogi kos, so me dokončno prepričali redki sproščeni trenutki v filmu, kot je prizor v avtomobilu, v katerem Sandra prepeva na francosko priredbo uspešnice Needles and Pins v izvedbi Petule Clark s pomenljivim naslovom La Nuit N'en finit Plus (Noč se nikoli ne konča). Plašen nasmešek, ki se med petjem izriše na igralkinih ustnicah, je imel name večji učinek kot vse njene solze, ki jih pretoči med nažiranjem z xanaxi. Podobni trenutki so redki, vendar so zato toliko izrazitejši, film pa je zaradi njih precej manj depresiven, kot bi to glede na tematiko pričakovali.

Različni obrazi žrtev nečloveškega sistema

Morda se mi je prav zaradi izbora glavne igralke sprva zdelo, da sta brata v primerjavi z avtorji, kot je režiser Adelinega življenja Abdellatife Kechiche, izgubila nekaj svoje ostrine. A to je bil samo prvi vtis. Šele pozneje, ko se je film priplazil za mano, sem namreč spoznal, da sem med samim ogledom preveč pozornosti posvečal glavni junaki in po krivici zanemaril Sandrine sodelavce.

Šele njihove usode ustvarijo celovito sliko, pri čemer je izjemno pomemben tudi časovni okvir zgodbe. Vzrok, da se ta odvija med koncem tedna, je preprost: takrat bi morali biti ljudje z mislimi odmaknjeni od službe, takrat bi morali biti najbolj sproščeni in "človeški". Vsaj v teoriji. V praksi si to lahko privoščijo le redki.

Finančna stiska in stres, ki jo spremlja, ne poznata počitka, zaradi njiju trpi družinsko življenje. Številni med njimi so si našli dodatno zaposlitev, nekateri delajo na črno. Delajo za preživetje in zadnje, na kar pomislimo, je, da bi bilo komurkoli nelojalna konkurenca. Zato se Sandra počuti kot beračica, kot tatica, ki jim je prišla krast denar. Ti ljudje naj bi se torej odpovedali tisočim evrov?

Ne, Sandrini sodelavci so, tako kot Sandra, žrtve sistema, ki ljudi dehumanizira, jih ščuva drug proti drugemu in zatira njihovo solidarnost. Če bi se že prej povezali, bi imeli morda vpliv še na kakšno drugo odločitev kot na to, ali izbrati sodelavko ali nagrado. Redki se zavedajo, da lahko že jutri pristanejo na njenem mestu. Čeprav nikogar ne obsojamo, pa nam vsak glas za Sandro povrne delček upanja v človečnost.

Edini vidik odpuščanja, ki nam ga film ne predstavi, je vidik delodajalca. Za to niti ni potrebe. Njegova izjava "Saj ne bo odpuščen, samo pogodbe mu ne bomo podaljšali." pove bolj ali manj vse.

Poziv k solidarnosti

Sandro in njene sodelavce definira služba oziroma bolje rečeno, definira jo strah pred izgubo službe. Njeno biografijo moramo gledalci sami dopolniti, najbolje, da kar s svojimi izkušnjami. Kriza, ki nas spremlja zadnja leta, vam bo pri tem pomagala – če se niste znašli sami v podobnem položaju, pa prav gotovo poznate koga, ki se je.

Če smo že začeli z vprašanjem, pa z njim še končajmo. Pravo vprašanje ni, ali bi izbrali tisoč evrov in pustili, da sodelavko vržejo na cesto, ali pa bi nagrado zavrnili in ji omogočili, da še naprej preživlja sebe in svojo družino. Ta dilema je vsiljena od ljudi, ki se ravnajo po načelu deli in vladaj.

Pravo vprašanje je, kako smo lahko dopustili, da smo se znašli pred takšnimi izbirami. Odgovor boste našli v drami Dva dneva, ena noč – filmskem pozivu bratov Dardenne k solidarnosti.

Napovednik filma Dva dneva, ena noč: