Sreda,
25. 4. 2012,
9.37

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo John Madden Judi Dench Bill Nighy Maggie Smith Dev Patel

Sreda, 25. 4. 2012, 9.37

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Eksotični hotel Marigold

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Prikupna romantično-komična drama, ki bo ugajala tako staremu kot mlademu občinstvu, odlikuje predvsem vrhunska igralska zasedba, ki poskrbi, da je bivanje v Eksotičnem hotelu Marigold prijetno.

"Na koncu bo še vse v redu. Če torej ni vse v redu, potem še nismo na koncu," se glasi star indijski pregovor, s katerim nas seznani Sonny Kapoor – mlad lastnik in receptor hotela v indijskem Jaipurju, kamor se nastani skupina britanskih upokojencev, ki se je iz takšnih in drugačnih razlogov odločila jesen svojega življenja preživeti na drugem koncu sveta. Igralski zasedbi filma, na čelu katere najdemo Judi Dench, Billa Nighya, Maggie Smith in Toma Wilkinsona, pa bi lahko rekli v redu, kaj v redu – odličen začetek. Ne samo da nas preverjena igralska imena ne razočarajo, romantično-komično dramo, ki bi bila brez njih hitro pozabljiva, dvignejo nad povprečje in poskrbijo, da kinodvorano zapustimo s širokim nasmeškom in občutkom zadovoljstva.

Naivnemu Sonnyju – igra ga Dev Patel iz Revnega milijonarja – omenjen pregovor služi za osebno mantro. Njegovo opiranje na slepi optimizem je razumljivo – "eksotični" hotel, ki ga je podedoval od očeta, bolj kot na luksuzno letovišče spominja na kup ruševin, ki bi pritegnile kvečjemu arheologe: sobe nimajo vrat, telefonske povezave ne delujejo, motena sta dostopa do vode in elektrike, v prostorih so se zaredile živali. Vsem "pomanjkljivostim" navkljub uspe mlademu zanesenjaku z zavajajočim oglaševanjem v Indijo pritegniti skupinico sedmih ostarelih Britancev: vdovo, ki je bila zaradi moževih dolgov prisiljena prodati stanovanje (Dench), sodnika vrhovnega sodišča, ki ga na kraj vežejo spomini iz mladosti (Wilkinson), nenehno prepirajoči se par, katerega prihranke je zapravila hči (Nighy in Penelope Wilton), dvojico osamljencev, ki upata, da bosta v Indiji odkrila ljubezen (Ronald Pickup in Celia Imrie), in nenazadnje predsodkov polno hišno pomočnico v pokoju, ki je prišla v Jaipur samo zaradi zamenjave kolka (Maggie Smith). Sedmerico, ki je računala na bivanje v cenovno dostopnem razkošju, stanje njihovega novega domovanja sprva popolnoma pretrese, vendar jim hotel kmalu priraste k srcu, ob navajanju na okolje in spoznavanju drug drugega pa začnejo spoznavati tudi sami sebe. Prenova lastnih življenj postane pomembnejša od obljubljene prenove hotela.

Če je bil trio mladostnikov v Izletu prepričan, da "umreš, ko si star in beden", in če dobimo podoben vtis ob ogledu večine žanrsko sorodnih izdelkov, stanovalci hotela Marigold pokažejo, da nikoli ni prepozno za nov začetek in da obstaja po 60. letu še kaj drugega kot Matlock, španske limonade ter obisk tržnice in zdravstvenih ustanov. Da, tudi upokojenci se lahko zaljubijo, in ne, menopavza in andropavza ne pomenita konec spolnega življenja. Gledalci spremljamo starostnike, ki kar kipijo od življenja, nekateri od njih pa šele prvič zares živijo. Pretežno sive glave so morda res v kontrastu s kričečimi barvami indijskih ulic, medtem ko so njihove duše podobno barvite. Tisto, kar naredi film eksotičen, so njegovi priletni romantični junaki.

Eksotični hotel Marigold je torej dobrodošlo darilo za starejše občinstvo, kar pa ne pomeni, da ob njem ne bodo uživali tudi mlajši gledalci. Prepričan sem, da se bo 20-letnica lažje poistovetila z Judi Dench kot pa 70-letnica z vsepovsod prisotno Katherine Heigel. Vprašanje je tudi, koliko starostnic – poleg Demi Moore – uspe v kinematografe privabiti Ashton Kutcher. Ni vse v letih, pomembnejša je igralska kilometrina. Cenjeni igralski veterani zgradijo življenjske in raznolike osebnosti, ki gledalca popolnoma prevzamejo. V vlogah prikažejo celo paleto čustev in odličen občutek za komedijo, hkrati pa se izognejo karikiranju.

Škoda, da nimajo večje opore v scenariju, ki ga je po knjižni predlogi Deborah Moggach spisal neizkušeni Ol Parker. Marsikateri komični in melanholični trenutki temeljijo na prežvečenih stereotipih, same osebnosti pa so na papirju precej neizdelane. Zato je razumljivo, de se pomanjkljivosti filma pokažejo šele v prizorih z manj izkušenimi igralci. Povedi v slogu: "Predstavljaš moderno Indijo, ki je moja mama nikoli ne bo sprejela," iz ust drugače čisto simpatičnega Patela ne zvenijo najbolj pristno. Verjetno ste uganili, da je lastnik hotela razpet med dekletom, ki ga ljubi, in materjo, ki vztraja pri dogovorjeni poroki. Še dobro, da v kotu ždi ostareli guru, ki v ključnem trenutku vstane in z globoko mislijo razreši situacijo – takšni guruji bi bili dobrodošli tudi v resničnem življenju. Na podobno preprost način se razrešijo številni zapleti, kar pa je ob množici različnih podzgodb pričakovano.

Film je režiral John Madden, ki nas je konec 90. let očaral z oskarjem nagrajenim Zaljubljenim Shakespearom. Britanski ustvarjalec se po skoraj 15 letih vrača k žanru, s katerim je dosegel največji uspeh. Z Eksotičnim hotelom Marigold ga sicer ne bo ponovil, še vedno pa gre za simpatičen in izjemno gledljiv izdelek, ki bo zadovoljil najširšo množico gledalcev. O agresivni montaži in glasbeni podlagi, ki smo jima bili priča v Revnem milijonarju, tokrat ni sledu – Maddenova režija je neopazna, Indija služi samo kot kulisa, poudarek je na igralcih. Eksotični hotel Marigold si ne zaslužil pet zvezdic, kljub temu pa izvrstna igralska ekipa poskrbi, da je bivanje v njem izjemno prijetno in da imamo gledalci ob koncu filma občutek, da je vse v redu.