OCENA FILMA: Gozdovi so še vedno zeleni

Čeprav pokrivajo gozdovi več kot 60 odstotkov Slovenije in predstavlja les naše največje naravno bogastvo, tega ne znamo izkoristiti. Podobno je z našimi filmskimi ustvarjalci: ti vedno znova izkazujejo svoj talent, a se zdi, da jih ne cenimo dovolj in da ne vemo najbolje, kaj bi z njimi počeli. Zatakne se pri denarju. Namesto da bi se slovenski režiserji posvečali svojemu poklicu, se morajo boriti za omejena sredstva, to, da so se v preteklosti s svojimi filmi že dokazali, pa jim v tem procesu prej škodi kot koristi.

Avtorju Petelinjega zajtrka in Šanghaja Marku Naberšniku tako ni preostalo drugega, kot da je svoj tretji celovečerec, vojno dramo Gozdovi so še vedno zeleni (Die Wälder sind noch grün), posnel v sodelovanju z našimi severnimi sosedi.

Pri projektu, ki prikazuje grozote soške fronte, so se ustvarjalci iz obeh držav izkazali za naravne zaveznike, Slovenci pa smo z avstrijsko pomočjo končno dobili film o prvi svetovni vojni, ki si ga lahko vsaj malo lastimo, če ga že ne moremo oklicati povsem za svojega.

Čakajoča Godota

Ker je imel Naberšnik za snemanje filma na voljo samo 200 tisoč evrov, vojne v filmu praktično ne vidimo (vidimo le njene posledice), jo pa slišimo in občutimo – podobno, kot jo občutita glavna junaka filma: češki stotnik Jan Kopetzky (Simon Šerbinek) in neizkušen koroški vojak Jakob Lindner (Michael Kristof).

Po italijanskem topniškem napadu na pobočje Rombona sta Kopetzky in Lindner preživela člana enote, ki je branila tamkajšnje topniško stražarsko mesto. Med čakanjem na pomožno enoto morata sama braniti strateško pomemben položaj na višini 2200 metrov, njuna edina zveza z dolino pa je vojaški telefon.

Rombona ne smeta zapustiti, a tudi če bi ga lahko, jima sestop preprečuje Kopetzkyjeva poškodba. Upanja za njegovo preživetje je vedno manj, v pomanjkanju hrane in vode pa lahko nesrečnika nekoliko "tolaži" samo misel, da je smrt vojakova najboljša prijateljica.

Mali veliki (proti)vojni film

Naberšnik je relativno skromna produkcijska sredstva obrnil sebi v prid in posnel minimalističen vojni film, ki nam skozi intimno zgodbo dveh posameznikov prikaže nesmiselnost in krutost vojne. Namesto glasbene podlage poslušamo zvoke iz okolice, namesto prizorov obstreljevanja spremljamo prizore trpljenja, kot so pomoč pri izločanju, oskrbovanje rane in utapljanje bolečine v alkoholu. Neprijetne prizore, v katerih se odraža človečnost.

Usodo glavnih protagonistov bi lahko prenesli na katerikoli vojaški spopad, to pa zato, ker je ta tako preprosta, osebna in univerzalna. Kopetzky in Lindner prihajata iz različnih družbenih okoljih (prvi izhaja iz premožne družine, medtem ko je drugi sin obrtnika), sta različnih narodnosti in nosita drugačna čina. Pravzaprav nimata skupnega ničesar drugega kot to, da sta se znašla ob napačnem času na napačnem kraju.

Vojaka ne izkazujeta nobene ideologije. Vse, kar počneta, je, da izpolnjujeta ukaze in opravljata svojo dolžnost – to, kar so pred in za njima počeli milijoni. (S tega vidika je zadnji prizor, ki nam prikaže fotografije padlih vojakov ter nas preseli iz mračne in sive preteklosti v zeleno sedanjost, povsem nepotreben.) Enako velja za njune "nevidne" nasprotnike.

Sporočilo filma je nedvoumno: pravi sovražnik je vojna in – kot nam pokaže prizor z avstro–ogrskim generalom, ki se gleda kot posvetilo Kubrickovim Stezam slave – ljudje, ki se zanjo odločajo. Ti ljudje določajo kraj in čas morije in prav ti ljudje trdijo, da je smrt vojakova najboljša prijateljica.

Avstrijski evri, slovenski talent in skupna zgodovina

Gozdovi so še vedno zeleni so resda manjšinska koprodukcija, kar pa ne pomeni, da je prispevek slovenske ekipe zanemarljiv. Ob Naberšniku – ta se je skupaj z avstrijskim producentom Robertom Hoffererjem podpisal tudi pod scenarij – so pri snemanju sodelovali še igralec Simon Šerbinek, direktor fotografije Miloš Srdić, scenograf Miha Ferkov in montažer Jan Lovše, če naštejem le najpomembnejše. In vsi po vrsti so opravili izjemno delo.

Preprosto povedano je avstrijski partner prispeval večino denarnih sredstev, Slovenci smo prispevali svoje znanje (tudi Kristof se je šolal na AGRFT-ju!) in talent, tematiko filma pa je priskrbela naša skupna zgodovina. Podatek, da smo se narodi v avstro–ogrski monarhiji borili za istega cesarja in isto domovino, niti ni tako zelo pomemben kot pa dejstvo, da smo se borili v isti nesmiselni vojni.

Iz zgodovine se lahko marsikaj naučimo. Med drugim tudi to, da so premišljene koprodukcije, kot je Gozdovi so še vedno zeleni, recept za uspeh, in da Slovenci znamo snemati filme. Avstrijci nas lahko naučijo le to, kako učinkoviteje izrabljati lesno surovino.

Napovednik filma Gozdovi so še vedno zeleni: