OCENA FILMA: Lov

Osuplost, šok, zbeganost, izobčenje, osamljenost, bolečina in strah. Razsežnosti situacije, v kateri se znajde protagonist filma Lov, so nepredstavljive – nemogoče si je zamisliti, kako bi sami v takih okoliščinah ravnali, kaj čutili in kaj ukrenili. Ne glede na to, je film Lov mojstrovina, ki slehernemu gledalcu vlije občutek tesnobe, ga popelje v svet, ker se dogaja nedojemljiva krivica, podžgana s pomanjkanjem razuma in zaupanjem v nedolžno otroško iskrenost.

S svojim aktualnim filmskim delom Lov se je danski režiser Thomas Vinterberg, ki je sredi devetdesetih skupaj z Larsom von Trierjem v prid pristnosti in balasta osvobojenemu filmu spisal sloviti manifest Dogme 95, podal v majhno dansko mesto, kjer gledalcu predstavi protagonista Lucasa (Mads Mikkelsen). Pred kratkim ločeni oče najstnika kot pomočnik vzgojiteljic dela v vrtcu, v prostem času pa se druži s svojimi lovskimi kolegi, tudi najboljšim prijateljem Theom. Ta ima hčerko Klaro, ki se zaradi okoliščin na Lucasa močno naveže – navsezadnje je ta njen vzgojitelj, obenem pa najboljši prijatelj njenega očeta. Ko mu deklica izkaže svojo naklonjenost, nedolžno otroško zatreskanost, ji Lucas svetuje, da je kaj takega bolj primerno za fantiče njene starosti. Deklica je kakopak užaljena, zato nevede, kakšen kaos bo povzročila, ravnateljici vrtca izusti neresnico, ki nakazuje na to, da jo je Lucas spolno nadlegoval – "novica" se kot nevarna okužba mimogrede razširi po celem mestu.

Z neustavljivim učinkom snežne kepe je Vinterberg odpotoval v svet skupinske panike, podžgane z zamegljenim umom opravljivih malomeščanov in slepo vero v otroško nedolžnost, resnicoljubnost. S ščepcem von Trierjeve "dogvillskosti" je naslikal zgodbo, v kateri sicer racionalni ljudje verjamejo v nasprotno, eden drugega pri tem spodbujajo, po krivem obtoženega pa zreducirajo na raven virusa, tabuiziranega, okuženega posameznika, ki ga je treba kaznovati.

Tematika pedofilije je izredno občutljiva tema, še posebej danes, v času, ko se je vzgoja otroka razrasla v edinstveni projekt, popolnoma drugačen, kot je bil še pred nekaj desetletji. Z roko v roki s tem pojavom se v zadnjih letih v medijih izredno pogosto poroča o pedofiliji – da ne bo pomote; pedofilija je pojav, ki ga je treba obsojati, zaskrbljujoče so le posledice, ki jih ima pretirano medijsko poročanje o njej in z ustvarjanjem moralnih panik, ki so pedofiliji dodali popolnoma nove razsežnosti. Sedaj se kot pedofilijo ne obravnava le spolnega stika med odraslo osebo in otrokom, temveč stik, ki v resnici odraža zgolj ljubeč in nedolžen odnos med moškim in otrokom – moški imajo, kot je mogoče videti v filmu, kot starši dandanes še vedno drugačen status kot ženske in so zato tudi bolj izpostavljeni morebitnim (krivim) obtožbam. Paranojo "Zahoda" pred zlorabami dokazuje resničen primer, o katerem se je v medijih poročalo pred nekaj leti. Incident se je zgodil v Braziliji, kjer so aretirali moškega, ki je objemal in poljubljal svojo hčer. Par, ki ga je prijavil policiji, sicer ni vedel, da sta oče in hči, kljub temu pa se je po razjasnitvi sorodstva navzočim zdel tak odnos neprimeren.

Lov je filmska mojstrovina, ki to težavo brez ovinkarjenja izpostavlja, k čemur, kot rečeno, dodaja vero v otroško iskrenost, možnost slaboumnosti sicer racionalnih posameznikov določene skupnosti in ̶ preprosto povedano ̶ čredni nagon. Protagonist pretresljive drame se tako po krivem znajde v stiski, ki bo v primeru takega ali drugačnega razpleta njegovo življenje zaznamovala za vedno. Med gledanjem filma gledalec oči od velikega platna ne more odmakniti – ves čas je na trnih, kdo in kako bo Lucasa želel kaznovati in navsezadnje tudi kako se bo odzval Lucas – se bo zlomil ali eksplodiral?

O vznemirljivosti s prvinami trilerja prepletene drame morda ne bi pisali tako navdušeno, če ne bi Vinterberg v vlogo Lucasa postavil kameleonskega mojstra Madsa Mikkelsena. Ta skupaj s svojim Lucasom prepričljivo in verodostojno raziskuje pisano paleto človekovih emocij, pa naj bodo to veselje, zmedenost ob tem, kar se dogaja, žalost, jeza, bes, obup, razočaranje in navsezadnje tudi tisti prvinski strah, ki ga je mogoče zaznati samo v človekovih očeh.

Filmska mojstrovina, ki v dobesednem in prenesenem pomenu zrcali stanje sodobnega Zahodnega sveta, v gledalcu pa vzbudi tesnobo, ki vzklije iz razmisleka o tem, kako bi v Lucasovi koži ravnali sami.

Napovednik filma: