Petek,
27. 1. 2012,
12.35

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Ryan Gosling George Clooney Philip Seymour Hoffman

Petek, 27. 1. 2012, 12.35

7 let, 2 meseca

OCENA FILMA: Marčeve ide

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Izobrazba mladega Stephena, kot bi se lahko glasil cinični podnaslov Marčevih id, je tesnobni zdrs v razpoko med lastno etiko in političnimi manipulacijami.

Marčeve ide so bile po rimskem koledarju petnajsti dan v marcu, ko je zarota proti Gaju Juliju Cezarju doživela vrhunec z atentatom nanj. "Boj se marčevih id," je Cezarja pred tem posvaril vedež, George Clooney pa je frazo posvojil za svoj četrti režijski izdelek, politično melodramo, ki je tudi sicer polna političnih referenc na zdajšnje in predvsem preteklo dogajanje v ZDA. Ne nazadnje je že plakat za predsedniškega kandidata v filmu narejen po vzoru znamenitega posterja Upanje, ki ga je ustvaril Shepard Fairey ob predsedniški kampanji Baracka Obame.

V Marčevih idah je Clooney prevzel stransko vlogo šarmantnega demokratskega guvernerja Mika Morrisa, glavno vlogo pa je prepustil Ryanu Goslingu kot ambicioznemu političnemu svetovalcu Stephenu, ki z guvernerjem in vodjo kampanje Paulom Zaro (Philip Seymour Hoffman) sodeluje v kampanji ob izbiri kandidatov za ameriške predsedniške volitve. Že tako ali tako težka politična igra se resnično zaplete, ko se Stephen nespametno dobi z vodjo nasprotnega tabora (Paul Giamatti), stvari pa dodatno otežuje še razmerje s praktikantko Molly (Evan Rachel Wood) in poročanje novinarke New York Timesa (Marisa Tomei). Čeprav Stephen namreč zavrne ponudbo za prestop v nasprotnikov tabor, je za njegovo ožigosanost dovolj že to, da je sedel na stol poleg nasprotnika. Prepredanje političnih spletk in prevar se do vrhunca vali z razkritjem nečastne skrivnosti predsedniškega kandidata in s slo po maščevanju. Kepa, ki jo je nemogoče ustaviti.

Izobrazba mladega Stephena, kot bi se lahko glasil cinični podnaslov Marčevih id, je tesnobni zdrs v razpoko med lastno etiko in političnimi manipulacijami. Zapleteno in vendar preprosto – "če narediš napako, izgubiš pravico do igre". Ni pomembno, kdo ima prav in kdo ne, ampak kdo je boljši igralec, za preboj v ospredje pa moraš biti pripravljen žrtvovati marsikaj. Predvsem sebe. Čeprav je Stephenov notranji moralni boj na trenutke pretirano črno-bel, je posebna odlika zgodbe prav dober scenarij, ki je zasluženo prejel nominacijo za oskarja in ki sta ga po drami Beauja Willimona priredila Clooney in Grant Heslov (sodelovala sta že pri celovečercu Lahko noč in srečno).

Čeprav gre za dramo, film deluje tudi kot političen triler in namesto politike v ospredje postavlja vprašanje zaupanja in lojalnosti, želene učinke pa dosega predvsem z mojstrsko orkestriranimi dialogi – ter seveda s pomočjo dobro izbrane ekipe igralcev. Zgodbo z zajetno mero cinizma, ki se dobro izogne pastem pridiganja, izvrstno krmari odlična in uravnotežena igralska zasedba, kjer ne zaostaja prav nihče. Clooneyjev guverner, ki je tokrat glavno vlogo prepustil mlajšemu Goslingu, izžareva lahkotno avtoriteto in šarm politika v vzponu, Gosling pa je z Marčevimi idami dopolnil svojo skoraj popolno igralsko letino. Prepričljivo in brez iluzij.