OCENA FILMA: Masaker

Roman Polanski, ki je nazadnje v kina poslal spodoben triler Pisatelj v senci, posnet po knjižni predlogi Roberta Harrisa, se je tokrat lotil predelave drame Bog masakra francoske pisateljice Yasmine Reze. Cenjena in nagrajena drama je doživela uspeh tako na londonskem West Endu kot newyorškem Broadwayu, glavne vloge pa so si razdelila sama zveneča imena, od Ralpha Fiennesa in Janet McTeer (London) do Jamesa Gandolfinija in Marcie Gay Harden (New York).

Polanski si je za svojo filmsko različico v glavnih vlogah medtem zamislil Christopha Waltza in Kate Winslet, ki igrata starša enajstletnika, ki začne pretep s sovrstnikom. Na svoj dom ju povabita starša napadenega fanta, John C. Reilly in Jodie Foster, ki želita zadevo zgladiti in incident rešiti civilizirano. Ta civiliziranost sprva vodi previden in puhel pogovor, poln vsakdanjih vljudnosti in "politične korektnosti", ki pa se počasi, a vztrajno spreminja v izzivanje in razkrivanje nasprotij med paroma, na eni strani ciničnega, gostobesednega in s telefonom obsedenega Alana ter pikolovske, neposredne Nancy (Waltz & Winslet), na drugi preprostega prodajalca Michaela in liberalne pisateljice Penelope (C. Hall & Foster). Nancy in Alan sta neposredna, včasih celo nihilistična, Penelope in Michael pa mirna in vljudna. Temu primerno se razlikuje tudi njihov pogled na vzgojo. Besedno sabljanje se vedno bolj stopnjuje, čustva premagujejo razum in para vedno bolj razkrivata svoje nerazumevanje in celo prezir, civiliziranost pa je čedalje bolj podobna celofanu, ki ob odvijanju darila frči na vse strani.

Masaker je zelo učinkovita satira, zaprta v omejeno prizorišče brooklynskega stanovanja, v katerem prevladujejo odlični dialogi in igra štirih protagonistov. Noben lik ni prav zares dober, noben prav zares slab, a v masakru sodelujejo vsi. Luciden in realističen scenarij, odličen komentar sodobnih odnosov in vzgoje je za potrebe filmske različice ob sodelovanju s Polanskim priredila avtorica sama in iz svojih likov izvabila vse od humorja do pasivne agresivnosti. Liki resda včasih delujejo celo preveč naštudirani in dialogi skoraj preveč spolirani, "pod nadzorom". Kljub temu gre za iskren in neposreden film, ki deluje kot posnet v enem mahu, brez prekinitev, hkrati pa 80-minutni celovečerec ne deluje kot zgolj imitacija gledališke igre.

Satira o otroškem, "neciviliziranem" spopadu, ki vodi v odraslega, "civiliziranega", je študija različnih pogledov na starševstvo, še bolj pa medčloveških odnosov, predsodkov in skrbno urejenih fasad, ki jih kažemo navzven. Masaker raziskuje krhkost naših fasad in civiliziranost pod pretvezo.