Sreda, 19. 8. 2015, 13.38
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Misija: Nemogoče – Odpadniška nacija
Nemogoče je mogoče: Cruisova akcijska franšiza še kar napreduje in glede na visokoletečo Odpadniško nacijo prav nič ne kaže, da se bo kmalu ustavila. Misija opravljena!
"Če hočeš dramo, pojdi v opero," v najnovejši Misiji: Nemogoče elitni vohun in vodja Enote za nemogoče misije Ethan Hunt (Tom Cruise) zabrusi svojemu prijatelju in pomočniku, računalniškemu strokovnjaku Benjiju Dunnu (Simon Pegg). Nekaj trenutkov za tem se z obema znajdemo v Dunajski državni operi, kjer poskuša dvojec, namesto da bi si ogledal upodobitev Puccinijeve Turandot, preprečiti atentat na avstrijskega kanclerja.
Benji bi se lahko že navadil: tam, kjer se pojavi Hunt – pa naj bo to Vatikan, Kremelj ali dunajska kulturna ustanova –, je običajno veliko spektakularne akcije, medtem ko za dramo ostane bolj malo prostora, če seveda odmislimo dramo, ki izhaja iz dejstva, da izvaja Cruise vse svoje kaskaderske točke sam.
Toda v Odpadniški naciji, odličnem petem delu Misije: Nemogoče, ki ga je spisal in režiral z oskarjem nagrajeni scenarist filma Osumljenih pet Christopher McQuarrie, se zgodi nepričakovano: zgodba skoraj zasenči akcijske prizore. Ti so še vedno spektakularni, niso pa več edini razlog za ogled franšize, s katero Cruise že skoraj 20 let ohranja status enega največjih akcijskih zvezdnikov na planetu.
Vohuni, ki so nas in ki so jih nategnili
Zgodbo znova poganja t. i. MacGuffin – stvar, ki se jo, prosto po Hitchcocku, vpleteni bojijo ali si jo želijo prilastiti –, toda njeni temelji so tokrat veliko bolj prizemljeni, dialogi za odtenek resnejši, vzdušje je bolj napeto, nevarnost, ki se kaže v podobi glavnega zlikovca in vodje skrivnostne kriminalne organizacije Sindikat, pretkanega Solomona Lana (Sean Harris), pa otipljivejša.
Podrobnosti Lanovega peklenskega načrta, ki vključuje ugrabitev britanskega premierja, ne bom razkrival, naj povem le to, da je Hunt končno srečal dostojnega nasprotnika in da ta po dolgem času prihaja iz iste branže kot glavni junak.
Hunt in Lane, ENM in Sindikat, sta samo različni strani istega kovanca. Izdelka sistema, nad katerim se ne vrši demokratičen nadzor in v katerem so vohuni tako rablji kot žrtve, kar na lastni koži spozna tudi Ilsa Faust (Rebecca Ferguson), britanska dvojna agentka (in eden najbolj simpatičnih likov v zgodovini franšize), ki Lana privede do Hunta. Ali pa se zgodi prav nasprotno?
Leti, leti, leti ... Tom Cruise?!
Kar se zgodi precej poredko. Cruise ostaja alfa in omega franšize, njegove kaskaderske norčije pa dajejo Misiji: Nemogoče poseben čar, s katerim se konkurenca ne more pohvaliti. Koliko igralcev poznate, ki bi se privezali na boeing in poleteli 1500 metrov v zrak? Cruise je naredil natanko to (kot producent franšize si je to lahko privoščil), McQuarrie pa je poskrbel, da med uvodno akcijsko sekvenco, pa tudi med tistimi, ki ji sledijo, nikoli ne pozabimo, koga gledamo.
Čeprav se bodo številni gledalci prepričevali, da je bil prizor posnet pred zelenim platnom ali pa da je zvezdnika na letalu zamenjal dvojnik, se Cruisova požrtvovalnost odraža na samem filmu, saj vnese v nemogoče prizore kanček realizma.
Najbolj impresivna akcijska sekvenca franšize sicer ostajajo akrobacije, ki jih je Cruise v Protokolu duh izvajal na vrhu nebotičnika Burdž Kalifa. Po svoje sem vesel, da zvezdnik svojega podviga iz prejšnje Misije ni poskušal preseči. Cruisova smrt bi pomenila konec franšize in to ravno v času, ko ta počasi, a vztrajno dohaja svojega starejšega brata Bonda.
Le tako naprej!