OCENA FILMA: Mož iz agencije U.N.C.L.E.

Neprekinjena plima najrazličnejših vohunskih filmov je v kinematografe naplavila Moža iz agencije U.N.C.L.E.. Gre za lahkotno akcijsko komično pustolovščino, ki jo je britanski režiser Guy Ritchie (Sherlock Holmes, Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki) posnel po priljubljeni istoimenski seriji iz 60. let prejšnjega stoletja, pri snovanju katere je sodeloval nihče drug kot oče Jamesa Bonda, znameniti Ian Fleming.

Premisa filma je obetavna in, enako kot pri seriji, vezana na specifičen politično-zgodovinski kontekst: Henry Cavill in Arnie Hammer (da, aktualni Superman in osramočeni Osamljeni jezdec) igrata ameriškega in sovjetskega tajnega agenta, ki morata na višku hladne vojne združiti moči proti skupnemu sovražniku.

Se vam že dozdeva, proti komu se borita?

Nacisti, mehaničarka in dva nabrita vohuna

Naj vam pomagam … Piše se leto 1963. Velesili, ki sta zakuhali hladno vojno, začasno zakopljeta bojni sekiri in prisilita svoja najboljša vohuna – Američane zastopa agent Cie Napoleon Solo (Cavill), Sovjete pa KGB-operativec Ilja Kurjakin (Hammer) – , da sodelujeta na skupni misiji, od uspeha katere je odvisna usoda vsega sveta.

Njuni delodajalci se ravnajo po načelu, po katerem je sovražnik našega sovražnika avtomatično naš prijatelj, kar lahko pomeni samo eno: tako je, Napoleon in Ilja se morata spopasti z nacisti! (Očitno Hollywood ne enači vseh totalitarizmov.)

Pri tem jima pomaga seksi mehaničarka iz Vzhodnega Berlina in hčerka ugrabljenega raketnega znanstvenika Gaby Teller (Alicia Vikander). Misija trojico iz Berlina popelje v Rim, kjer nepridipravi pod vodstvom premožne hčerke vojnega zločinca (Elizabeth Debicki) razvijajo jedrsko orožje, s katerim nameravajo porušiti že tako krhko ravnovesje sil med Vzhodom in Zahodom.

To jim sicer ne uspe – z ustanovitvijo mednarodne agencije za ohranitev svetovnega reda, ki jo označuje akronim U.N.C.L.E., se zgodi prav nasprotno –, zato pa s svojim bedastim načrtom in neprepričljivo pojavo porušijo krhko ravnovesje med glavnimi kakovostmi in hibami filma.

Tudi obleka naredi zlikovca (ali pa ga pokvari)

Naciji so resda ultimativni filmski hudobci (v resnici prav tako niso bili ravno fantje od fare), toda kaj, ko zlikovci v Možu iz agencije U.N.C.L.E. niso niti malo podobni klasičnim nacistom, ki jih poznamo iz Spielbergovih filmov (izbirate lahko med Schindlerjevim seznamom in filmi o Indiana Jonesu).

Obstaja ena izjema: nacistični doktor in mehaničarkin stric (Sylvester Groth). Ta se pred "pacienti" hvali s svojimi preteklimi "medicinskimi" dosežki tako, da jim razkazuje nazorne fotografije trpinčenih taboriščnikov. Gospod je sicer že v letih, oblečen je v civilna oblačila, predvsem pa je videti, kot da je pobegnil iz nekega drugega, bolj brutalnega in temačnejšega filma.

Vsi drugi Ritchiejevi naciji – ti delujejo pod okriljem mednarodne zločinske organizacije T.H.R.U.S.H. – po videzu in obnašanju pravzaprav še najbolj spominjajo na rimsko zvezdniško aristokracijo iz Fellinijevega Sladkega življenja: zbirajo starine, prirejajo razkošne zabave, dirkajo z jeklenimi konjički, predajajo se mesenim užitkom …

Če bi se bolj posvečali delu in izpilili svoj megalomanski načrt, bi imela Napoleon in Ilja dostojnejše nasprotnike, gledalci bi bili bolj vpeti v dogajanje na velikem platnu, sam pa bi med drugo polovico filma verjetno manj pogledoval na uro.

Hladna vojna, vroči igralci

Veliko bolje se izkažejo dobri fantje oziroma, natančneje, dva fanta in eno dekle. Cavill in Hammer na velikem platnu še nikoli nista bila bolj sproščena, v vlogah značajsko povsem različnih vohunov (vse, kar imata klona Jamesa Bonda in Jasona Bourna skupnega, so poklic, misija in občutek za modo) pa izžarevata takšno karizmo, kot bi jo od Jeklenega moža in recimo tudi Osamljenega jezdeca (ta tokrat ni osamljen) pričakovali.

Še bolj me je navdušila Švedinja Vikandrova. Vzhajajoča zvezdnica svetovnega formata je s projektom dokazala, da je lahko prepričljiva tudi v norčavi vlogi, prizor, v katerem igralka s plesom sprovocira Hammerja, pa se mi je zdel zabavnejši in razburljivejši od vseh akcijskih sekvenc v filmu.

Na splošno se v primeru te ameriško-sovjetske vohunske naveze humor izkaže za veliko učinkovitejše orožje kot pa nekoliko predolgi in preštevilni cestni pregoni, res pa je, da gresta akcija in humor v Ritchiejevemu filmu pogosto z roko v roki.

Privlačni in neumni polbrat Jamesa Bonda

Končni izdelek vseeno ni najbolj navdušujoč, še posebej če vemo, kako dolgo so film pacali. Producent John Davis je pravice za snemanje odkupil že leta 1993, nato pa dolgo časa iskal primernega režiserja in scenarij. Režijo je nazadnje zaupal Ritchieju, Britanec, ki se je že pred desetletjem navduševal nad projektom, pa je skupaj z Lionelon Wigramom napisal tudi scenarij.

Film je seksi, energičen, neumen in na trenutke precej zabaven, ni pa parodija. Zakaj potem zaplet spominja na nekaj, kar bi pričakovali kvečjemu v ceneni parodiji katerega od filmov o Bondu iz obdobja, ko je agenta 007 igral Roger Moore? Ali v Austinu Powersu, ki pa je tako ali tako parodija bondiad.

Da je pri snovanju serije in likov sodeloval Bondov oče, sem že omenil (prav uspeh filma Dr. No, prvega v seriji filmov o Bondu, je bil zaslužen za to, da so po letu 1962, letu kubanske krize, male zaslone preplavile serije o elitnih vohunih.) Del krivde lahko torej pripišemo Flemingu, še večjega pa scenaristoma.

Ritchie in Wigram sta imela med pisanjem scenarija očitno pred seboj samo dva cilja: gledalcem predstaviti glavne like in postaviti temelje za nadaljevanje franšize (veliko vam bo povedalo že to, da za agencijo U.N.C.L.E. prvič slišimo v zadnjih sekundah filma). Prvega sta izpolnila, za drugega pa nisem povsem prepričan.

Gneča med vohuni terja neizbežne žrtve

Pohvaliti moram še tehnični vidik filma. Ritchie je okoli sebe zbral mojstre svojih obrti. Dodelana kostumografija, scenografija, fotografija in energična glasba nas preslikajo v 60. leta ter poskrbijo, da naše oči in ušesa, v nasprotju z našimi možgani, nikoli ne trpijo. Slogovno všečen Mož iz agencije U.N.C.L.E. že na prvi pogled izstopa iz množice primerljivih izdelkov. Škoda, da jih v skoraj vsem drugem posnema.

Letos smo si lahko v naših kinematografih ogledali že Kingsmana: Tajno službo in Odpadniško nacijo, kmalu bomo dočakali še najnovejšo bondiado. Konkurenca med filmskimi vohuni je v zadnjem obdobju res huda.

Na tako zasičenem trgu obstajata pravzaprav samo dve možnosti: ali se na obzorju kaže nova vohunska franšiza v slogu Jamesa Bonda in Misije: Nemogoče ali pa se bo Mož iz agencije U.N.C.L.E. znašel na smetišču kinematografske zgodovine. Podobno kot se je to v 90. letih zgodilo z dvema drugima priredbama vohunskih serij iz istega obdobja: Svetnikom in Maščevalci. Porota še zaseda, odločili boste gledalci.

Če bi sklepali samo po zapletu in zlikovcih, dveh največjih pomanjkljivostih filma, bi se moralo zgoditi drugo. Zaradi glavnih igralcev in iz radovednosti, s kakšnimi nasprotniki se bosta Cavill in Hammer spopadla v nadaljevanju, sem Možu iz agencije U.N.C.L.E. vendarle pripravljen dati drugo priložnost.

Napovednik filma: