OCENA FILMA: Nevarna metoda

David Cronenberg se je v svojem najnovejšem izdelku, enem njegovih mirnejših, še tretjič odločil za sodelovanje z Viggom Mortensonom, ki v paru z Michaelom Fassbenderjem in Keiro Knightley vsekakor tvori privlačno igralsko zasedbo in s tem tudi dobro podlago za publiciteto.

Že na samem začetku filma se srečamo z divjo in nepredvidljivo Sabino Spielrein (Knightley), ki jo pod svoje okrilje vzame mladi Carl Jung (Fassbender) in na njej zelo uspešno preizkusi novo metodo zdravljenja. Vzporedno se odvija (in prepleta) tudi zapleten odnos najprej z vzornikom, nato mentorjem in pozneje nekakšnim rivalom Sigmundom Freudom (Mortensen). Čeprav naj bi bil Jung edini vreden nadaljevati Freudovo delo, njuno sodelovanje ogrozi Freudova osredotočenost na teorijo, ki vključuje seks, seks in seks (karirikamo, seveda), in Jungova želja po širšem raziskovanju spiritualnega z napovedovanjem zvokov pokajočega lesa vred. Njun odnos in predvsem razkol med njima odločno zaznamujejo tudi ambicije in Jungova afera z nekdanjo pacientko Spielreinovo, ki ozdravljena svoje "norosti" stopi na pot psihoanalize.

Film, ki ga plemenitita perfektna scenografija in kostumografija, se v največji meri posveča razkolu med dvema velikima psihoanalitikoma, vendar pa zgodba o dinamiki med Jungom in Freudom ni vedno v logičnem odnosu z zgodbo med Jungom in Spielreinovo. Fassbender se je sicer v vlogi Junga znašel dobro; korekten, čeprav rahlo rigiden, je bil tudi Mortensen, medtem ko Knightleyjeva deluje kot na nenehni avdiciji za oskarja. Kljub pretiravanju z igro njen lik na koncu vseeno ni dovolj razvit, in čeprav gre za eno prvih ženskih psihoanalitičark, njena vloga izpade trivialno – skoraj tako kot izpade trivialno Jungova "banka in porodnišnica" (žena). S svojimi opravičevanji, ker možu ni rodila dečka in ker je "znova tako velika" (beri: noseča), deluje kot karikatura vsega tistega, česar Jung – in film – med svojimi številnimi plastičnimi dialogi, s katerimi polaga temelje sodobne psihoanalize, ne opazi.

Prav zato film na koncu gledalca pusti nepotešenega, čeprav je izdelek pravzaprav korekten. A korektnost se v tem primeru nadaljuje v plastičen rezultat brez prepotrebnega soka. Nevarna metoda je namreč mehanično izčrpna na enem področju, površna na drugem. Dialogi na primer delujejo kot šolska vaja debatnega krožka, s katero naj bi gledalci spoznali, da gledamo film o velikih psihoanalitikih in njihovih idejah. Razumemo. Potešeni pa nismo.