Petek,
9. 8. 2013,
14.57

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

ocenili smo Lena Headey Ethan Hawke

Petek, 9. 8. 2013, 14.57

7 let, 1 mesec

OCENA FILMA: Očiščenje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Dovoljenje za ubijanje. In dolgočasenje.

Premisa distopičnega trilerja Očiščenje (The Purge), ki ga je režiral James DeMonaco, scenarist Pogajalca in presenetljivo učinkovite predelave Carpenterjevega Napada na policijsko postajo št. 13, je obetavna: v bližnji prihodnosti se je ameriška vlada odločila, da uzakoni 12-urno obdobje, v katerem so dovoljeni vsi zločini, vključno z umori, posilstvi in krajo. Vsesplošne Igre lakote, v katerih lahko sodeluje vsak, so pripomogle, da je nezaposlenost padla na en odstotek, stopnja revščine pa se giblje pod petimi odstotki. Razmerje med elito in množicami, na katero je opozarjalo gibanje Okupirajmo Wall Street, se je torej spremenilo.

Med novo elito se je znašel tudi James Sandin (Ethan Hawke) – premožen trgovec, ki je obogatel s prodajo varnostnih sistemov, s katerimi je opremil svojo in vse druge hiše v idilični predmestni soseski. Varnostni sistem, ki naj bi stanovalce varoval pred nasiljem, pa je postavljen na preizkušnjo, ko Jamesov 14-letni sin Charlie (Max Burkholder) v hišo spusti temnopoltega brezdomca, s čimer ogrozi vso družino. Na vrata njihovega doma namreč potrka vljudni vodja skupine zamaskiranih iztirjencev (Rhys Wakefield, ki je dovolj srhljiv že brez maske), ki si je na večer očiščenja zaželela malce pobijanja, in Jamesu postavi ultimat: če jim ne izroči ubežnika, bodo vdrli v hišo in pomorili njegovo družino.

"Takšne stvari se ne bi smele dogajati v naši soseski!" vzklikne presenečeni James, podpornik očiščenja, ki spremeni mnenje o tej krvavi kolektivni katarzi šele tedaj, ko z družino postane njena žrtev in ko se film sprevrže v konvencionalni triler z več luknjami v scenariju, kot jih ima varovalni sistem, ki naj bi vlomilcem preprečil vstop v njegov domek.

Kako je mogoče, da dovolilnica za 12-urno ubijanje med prebivalci zadovolji celoletno slo po krvi? Kako je uspelo tistim nekaj odstotkom najbogatejših državljanov ob tako slabem varovanju in prepovedi uporabe naprednejšega orožja Ameriko "očistiti" revežev? Zakaj ideje, ki je tako učinkovita, niso posvojile druge države, o čemer bi 24-urni mediji, komentatorji in najrazličnejši strokovnjaki, ki navdušeno hvalijo očiščenje, gotovo poročali? Zakaj nosijo vlomilci maske, ki zmanjšujejo njihovo vidno polje, kar zna biti na morilskem pohodu, če nisi ravno Michael Myers, hudo moteče? Ker so z njimi bolj strašljivi ali morda zato, ker so jih na ta način lahko igrali statisti oziroma kaskaderji? In ne nazadnje: kako se preostalih 364 dni v letu razumeš s sosedom, ki te je želel na večer očiščenja pokončati z mačeto?! Ne upam si pomisliti, kakšno vzdušje vlada na sestankih hišnih svetov.

Številne nejasnosti bi lahko filmu odpustili, če nas ta ne bi tako dolgočasil, tako pa je Očiščenje enako neučinkovito z vidika družbene satire kot z vidika invazijskega trilerja, kot so neprimerno kakovostnejši Slamnati psi, Soba za paniko ali Smešne igre, ki so se veliko uspešneje poigravale z družbenim komentarjem. DeMonaco, za katerega je to šele drugi režijski projekt po komični kriminalki Staten Island, pri kateri je že sodeloval s Hawkom, pač ni Peckinpah, Lynch ali Haneke.

Če bi gledalci vsaj trepetali za družino, ki odkrije moralni kompas veliko prepozno. Trpeča obraza ata Hawka in mame Lene Headey, ki se v sklepnem delu prelevita v akcijska junaka, nista dovolj – starša bi se morala že prej zgledovati po sinu, ki v svoji dobroti zakuha vso zadevo –, medtem ko je njuna najstniška hči (Adelaide Kane) očitno v filmu samo za to, da lahko v hišo pripelje svojega predvidljivega fanta, ki se želi bodočemu tastu prikupiti na prav poseben način – s strelom v glavo!

Ker je proračun filma znašal komaj 3 milijone ameriških dolarjev, je dogajanje omejeno na hišo Sandinovih in njeno okolico, zaradi česar je film samo še manj prepričljiv. Vprašanje, če bi večji proračun kaj bistvenega spremenil – v tem primeru bi bili verjetno priča še večjemu številu trupel in bolj raznolikim načinom pohabljanja, medtem ko bi scenarij in režija ostala na podobni lenobni ravni.

Glede na finančni uspeh filma, ki pove več o današnji družbi kot sam film, nas čaka neizbežno nadaljevanje in videli bomo, če so se moje besede izkazale za resnične. Do takrat pa je bolje, če se zgledujete po junakih tega generičnega trilerja in prvo Očiščenje preživite doma.