Petek, 24. 5. 2013, 15.09
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Zvezdne steze: V temo
Odkar smo kapitana Kirka in njegovo posadko ladje Enterprise opazovali nazadnje, je preteklo že štiri leta – kljub časovni distanci se režiser J. J. Ambrams in njegova scenaristična ekipa Roberto Orci, Alex Kurtzman in Damon Lindelof ne obremenjujejo s tem, da bi morali gledalcu osvežiti spomin in stare dobre junake v novo dogodivščino popeljati postopoma. Ne, film Zvezde steze: V temo se odpre sunkovito, eksplozivno in učinkovito. V slogu Indiane Jonesa se gledalec znajde na neznanem, a čudovitem, rdeče obarvanem planetu, ki mu grozi izbruh ogromnega vulkana. Kirk (Chris Pine) in Bones (Karl Urban) bežita pred razjarjenimi domorodci v rumenih kapucah, Spock (Zachary Quinto) pa se v vulkanu pripravlja, da bo rešil planet. Misija je uspešna, a je pri njenemu uresničevanju Kirk kljub Spockovemu nasprotovanju prekršil nekaj pravil Zvezdne flote, kar je eno pomembnejših izhodišče poznejšega dogajanja.
Opisane otvoritvene sekvence gledalca zlahka prevzamejo, pritegnejo njegovo pozornost, a se morda po koncu filma zdijo tudi tiste najbolj zanimive in vizualno privlačne. Da ne bo pomote, film je sestavljen tako, da je težko umakniti pogled – Abrams je v svojem slogu poskrbel za pravo hollywoodsko mešanico bombastičnih vizualnih efektov, akcije, bojevanja, lova in seveda nepogrešljive komedije, duhovitih pripomb in neizbežnih, a neškodljivih zbadljivk, ki si jih med seboj podajajo protagonisti.
Zgodba sama ponuja kar nekaj presenečenj, zato o vsebini morda ni najbolj pametno govoriti – naj omenimo le, da se mora posadka ladje Enterprise odpraviti na planet Kronos in zajeti zločinca Johna Harrisona (Benedict Cumberbatch), terorista, ki je uničil londonski arhiv Zvezdne flote.
Cumberbatchov zločinec je kompleksen, zloben, brutalen, neverjetno močan in inteligenten, obenem pa Kirku ponuja nemalo snovi za razmišljanje. Gre za lik, ki je neverjetno nevaren in bolj prisoten kot na primer Erica Bana iz predhodnega filma – kljub temu se je nemogoče znebiti občutka, da bi njegovi motivi potrebovali močnejšo predzgodbo.
Film Zvezdne steze: V temo zlahka stoji sam na sebi, obenem pa je Abrams s svojo scenaristično ekipo poskrbel za nekaj bolj in nekaj manj všečnih trenutkov, namenjenih ljubiteljem več desetletji stare franšize. Zvest na primer ostaja človeškim elementom zgodbe, pa naj bodo to moralne dileme protagonistov, njihova negotovost, zmotljivost, skriti nameni, obenem pa tudi njihove zgodbi "zabavnejše" lastnosti, kot je na primer Bonesovo precej neuspešno iskanje metafor, Scottyjeva simpatična pikrost ali Spockova vulkanska naklonjenost racionalnemu. Na tem mestu zgodba izpostavlja tudi vprašanje, ali je v težkih, kompleksnih položajih bolje slediti logiki ali morda tistemu, kar nam pravi šesti čut? Kot ugotovita Spock in Kirk, tako eno kot drugo ni nujno najboljša odločitev.
Človeška plat likov se med drugim izrisuje tudi v njihovih medsebojnih odnosih. V svojem romantičnem odnosu težave na primer začutita Uhura in Spock – a ker gre v osnovi že tako ali tako za odnos med Kirkom in Spockom, Uhura preprosto zbledi, sicer nepogrešljiva Kirk-Spock "bromanca" pa naraste celo do te mere, da postane osladna. Zvezdne steze: V temo je zabaven in bombastičen znanstvenofantastičen spektakel z dobrodošlimi kompleksnimi človeškimi podtoni, kljub temu pa se zdi, da preveč stremi k popolnosti, zaradi česar manjka malce več kreativnosti, več edinstvenosti, več "žmohta".