Ponedeljek, 11. 4. 2011, 11.30
7 let, 2 meseca
PJ Harvey
Če se PJ Harvey ne spomnite zaradi albuma iz leta 2000, Stories from the City, Stories from the Sea, za katerega je prejela nagrado mercury za album leta, se je morda spomnite po romanci z Nickom Cavom in njunem duetu v skladbi Henry Lee, ali pa kar po Cavovih skladbah na albumu The Boatman's Call, ki so govorile o njej. PJ Harvey, ki je ena tistih, za katere se zdi, da se z vsakim albumom ponovno ustvarijo, je na svojem osmem albumu Let England Shake! inštrumentalno nekoliko milejša, a besedilno ostrejša.
Za razliko od njenega najuspešnejšega albuma, ki je povsem jasno rockovski in osebnoizpovedni, se na najnovejšem ukvarja z oddaljenimi zvoki, strunskimi inštrumenti in občutki nelagodja, ki jih občasno dopolni tudi kakšen nepričakovan zvok, kot je vojaška budnica ali pa spremljevalni vokali. PJ Harvey na Let England Shake svoj vokal omehča, tako da je pri nekaterih skladbah že povsem hipijevsko razpoložena, spet na drugih se zateka v visoke in šibke tone. A hipijevsko-folk pridih (predvsem v skladbi The Colour of the Earth) ni naključje. Album, posnet v cerkvi v Dorsetu, je verjetno ena od trenutno pomembnejših protivojnih stvaritev.
Seamus Murphy je njene skladbe nedavno prilepili fotografijam protestov na Bližnjem vzhodu, a podobno vajo bi lahko ponovili praktično s katerimikoli dokumentarnimi fotografijami zadnjih nekaj let. PJ Harvey se na Let England Shake ukvarja z vojno, bojda predvsem s prvo svetovno, ki se je še bila iz jarkov, ki jih pogosto omenja, vendar pa naj bi si pri pisanju besedil pomagala tudi z izpovedmi vojakov z aktualnih bojišč. Zato tudi ne čudi, da skladbo The Words That Maketh Murder, konča z besedami: "What if I take my problem to the United Nations."
Let England Shake zveni srhljivo, skrivnostno in ambientalno, presežke pa beleži predvsem v baladah. Če pri poslušanju odmislimo aktivistična besedila, je morda še najprimernejši pridevnik za album kar "lep".