"Samski dom je nekakšen zapor. Nekdo, ki je brezposeln, brez denarja, je vezan le na svojo posteljo."

Režiser Metod Pevec živi v ljubljanskem "delavskem predmestju, ki so mu v boljših časih rekli tudi rdeči becirk". V sosednji ulici je samski dom, mimo katerega se je večkrat sprehajal. "Tam sem opazoval prazna okna brez zaves, brez topline." Slutil je, da so tam težke zgodbe. Nastal je film o nekdanjih Vegradovih delavcih, najstnicah iz problematičnih družin in deložiranih. O osebah, ki so svoj dom začasno našle v stavbi na Ulici Vide Pregarčeve in kjer so nekateri ostali tudi 35 let. Polni bolečine, razočaranj in brezciljnosti. V revščini, tako materialni kot čustveni. Pevčev dokumentarni film Dom, ki je svetovno premiero doživel na letošnjem sarajevskem filmskem festivalu in na portoroškem prejel nagrado občinstva, zdaj igra v Kinodvoru. Režiser in scenarist, ki se ga spomnimo po filmih, kot so Carmen (1995), Pod njenim oknom (2003), Estrelita – pesem za domov (2007), Hit poletja (2008), Lahko noč, gospodična (2011) in Vaje v objemanju (2012), pravi, da je prava premiera zanj šele pred distribucijo. Dom ima zaradi govora o izgubah, bolečini in razbitih družinah z njegovim filmom Aleksandrinke (2011), prav tako dokumentarcem, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada, marsikatero vzporednico.

Eno leto je že od končanja snemanja v samskem domu v Mostah, kaj se je v tem času tam spremenilo? Veliko. Na srečo se je nekaj stvari obrnilo tudi na bolje. Delavcem ni bilo treba zapustiti samskega doma. Večina je stalno prebivališče dobila tudi pri novem lastniku, mestni občini oziroma mestnem stanovanjskem skladu, ki se je v tem primeru izkazal. Čeprav jih pogodba k temu ni zavezovala, so s prevzemom kleti in enega nadstropja, pogojno rečeno, to breme prenesli nase. Zato jim čestitam, delavci pa so jim za to hvaležni.

Prenovili so jim sobe, kopalnico in jim uredili majhno kuhinjo. Poskrbeli so za čistilko in jim namestili pralni stroj. To se je zgodilo na ravni mesta Ljubljane, nič podobnega ne moremo reči za državo. V tem primeru je ostalo razočaranje.

Najstnice so še vedno v domu? Od deklet, ki nastopajo v filmu, je v samskem domu le še ena. Tam so namreč lahko največ tri leta ali do polnoletnosti. Večini se je mandat že iztekel. So pa vse večinoma zelo dobro.

Torej še imate stike z akterji iz dokumentarnega filma? Ves čas sem v stiku z njimi. Z enim od delavcev sva pred kratkim uspešno končala zgodbo na sodišču v Avstriji. Od delodajalca je zaradi poškodbe ob pomoči odličnega odvetnika Rolanda Grilca izterjal odškodnino. Rasimi, eden od nastopajočih delavcev v filmu, je dobil osem tisoč evrov.

Enemu pomagam, da bi si zagotovil mirno upokojitev, saj je trg delovne sile v Sloveniji še vedno zelo grob in neizprosen, neprijazen do delavcev. Večinoma so ti delavci zdaj pristali v okoliščinah, ko se jim težko zaslužena pokojnina izmika, namesto da bi se jim približevala.

Se odnosi, ki ste jih vzpostavili med snemanjem, zdaj nadaljujejo tudi na ravni vašega osebnega angažmaja? Res je, čeprav ne z vsemi. Z nekaterimi pa smo postali tudi prijatelji in kakšno kavo spijemo tudi kar tako.

Katero je bilo prvo občinstvo dokumentarca Dom? Nastopajoči, saj je bil tak tudi dogovor. Sicer ne z delavci, čeprav sem želel videti njihove odzive, preden bi film predvajali občinstvu, pri mladincih pa je to bil predpogoj za snemanje.

Seveda sem imel za snemanje vsa dovoljenja staršev v primerih mladoletnih oseb. Z vzgojitelji smo se dogovorili, da pred prikazovanjem skupaj z otroki pogledamo film in se pogovorimo, ali je v njem vse sprejemljivo. Po ogledu smo kakšno stvar iz filma tudi umaknili. Pri tem ni šlo za cenzuro, temveč za skrb, da jih stvari, ki so jih kot otroci povedali pred kamero, ne bi kdaj pozneje v življenju bremenile. To je treba dobro premisliti. Film ostane in ne bi si želel, da bi mladi ljudje s seboj nosili takšno breme. Že tako ali tako so na Facebooku pustili preveč osebnih odtisov, zakaj bi jih brez potrebe še v dokumentarnem filmu. Nekateri odnosi pri teh otrocih so precej zapleteni. V filmu so zato le tiste stvari, za katere jim ni žal, da so jih povedali.

Zaradi osebnoizpovedne note filma so nastopajoči verjetno eden od pomembnejših glasov iz občinstva. Kakšno odgovornost čutite do njih? V tem primeru se kot dokumentarist velikokrat sprašuješ – tako so razmišljali nekoč in v nekaterih kulturah še vedno –, ali lahko fotografija ukrade dušo. Pri dokumentarnem filmu je ta pomislek na mestu. Včasih lahko s spretno manipulacijo nekoga med snemanjem spelješ v neverjetno odkritost in izpovednost. Takšno, ki je spraševani mogoče niti ni pričakoval. Zaradi vznemirjenja mu lahko uidejo stvari, za katere mu je mogoče pozneje žal. Če to pograbiš, odneseš in prodaš, potem si na neki način ukradel dušo tega človeka.

Zato mora obstajati pošten dogovor. Prvič, da ne vzameš vsega, in drugič, da je vse postavljeno v plemenit kontekst.

Gre tudi za vprašanje nezlorabe zaupanja, ki se mora v imenu iskrenosti in pristnosti zgoditi med sogovornikoma. To je ključno vprašanje, ni pa to omejitev. Če je nekaj ukradeno oz. če gre za grob poseg v osebno življenje nekoga drugega, to filmu ne more koristiti. Slej ko prej se ti to maščuje. Zato nikoli ne čutim, da bi s tem, ko se moram nečemu odpovedati, kaj žrtvoval.

Z določeno distanco in omejevanjem lahko celo pridobiš. Za film je tako ali tako dobro, da ne pove vsega, predvsem pa, da ne pove neposredno. Tako lahko gledalec kaj tudi ugiba, sluti in ima tudi prostor zase.

Ob temi, ki ste se je lotili v Domu, življenjskih zgodbah in izkušnjah, ki so vam jih pripovedovali stanovalci in stanovalke, je težko ostati nedotaknjen. Kako ste pri tem ohranili distanco, da se niste preveč potopili v njihove zgodbe in da ne moralizirate? Kako ravnati s čustvi? To je težko vprašanje, ki posega v najbolj kočljiva področja dokumentaristke. S tem sem se precej ukvarjal, saj sem film zastavil zelo osebno. V določenem trenutku moraš nehati razmišljati zgolj profesionalno, temveč človeško.

Nenadoma nisem več samo avtor, ki uporablja izjavo pričevalca, temveč se razvije odnos. Pri tem je treba spoštovati moralne norme, ki obstajajo tudi sicer v življenju. Že pri Aleksandrinkah sem imel občutek, da vsak človek, ki ima določen problem in bolečo izkušnjo, ima hkrati tudi potrebo, da bi to izpovedal. To psihološko nujo je Cerkev izkoristila za institut spovedi, le da tam obstajata še pokora in odveza.

So pa to zelo spolzka tla, saj se lahko človek izpove svojemu bližnjemu, ne pa široki javnosti. To je popolnoma druga stvar. Zato je pomembno, ali je bilo (iz)povedano postavljeno v širši družbeni kontekst. Smiselno in upravičeno je le, če je bilo izrečeno in uporabljeno v imenu in v dobro vseh nas.

Prav to v filmu poudarjate, da so posledice družbene problematike na koncu vedno osebne in družinske tragedije in obratno, da je osebna problematika tudi družbena. Ko na primer pokažete posledice liberalizacije, privatizacije in fleksibilnega trga skozi boleče zgodbe posameznikov … Žal se tega ne zavedajo tisti, ki vzdržujejo novi družbeni kontekst, opisan s parolami, kot so na primer fleksibilni trg delovne sile. In kako neosebne so te sintagme! Kar so nekoč bili delavci, je zdaj trg delovne sile.

To igro seveda postavljajo lastniki kapitala, ki pa se ne sprašujejo, kaj je na drugi strani oz. na koncu te spremembe. Tam ni sile, temveč so ljudje, ki so zelo lomljivi in ranljivi, daleč od tega, da bi bili neskončno prožni in upogljivi, kot bi lahko še razumeli besedo fleksibilno. Gre za ljudi s svojimi omejitvami. Žalostno je, da se prav ta fleksibilnost plačuje na osebni ravni, z bolečimi osebnimi zgodbami. Zato sem šel raje po te zgodbe kot na drugo stran, kjer so protagonisti tega dogajanja.

Hilda Tovšak je v zaporu. To je en korak naprej, a osebne okoliščine delavcev še zdaleč niso rešene. Pri tem je bistvena sprememba zakonodaje, ki je Hildi Tovšak omogočila takšno krajo. Vegrad je delavcem ukradel enajst milijonov evrov, kar je ogromno za 1.500 delavcev. Kam je šel ta denar? V davčne oaze in v žepe bogatih Slovencev. Če bi namesto tega, da zapirajo ljudi, spremenili zakonodajo, bi naredili veliko več. Tudi delavci se tega zelo dobro zavedajo.

Preden se je Vegrad spremenil v tajkunsko podjetje, je bil močno in zdravo podjetje, ki je zaposlovalo na tisoče delavcev. Po njegovem propadu so tisti, ki so dobili delo, šli na slabše, ker so zasebniki na področju gradbeništva podedovali način delovanja Vegrada v njegovi zadnji fazi. To je bila prava učilnica lumparij za nove zasebnike.

Za eno leto ste si v samskem domu najeli sobo, ker vam Vegrad v stečaju kot eden od lastnikov samskega doma ni dovolil snemanja. Kaj je bil razlog za to? Vegrad mi do stečaja nikoli ni izdal dovoljenja za snemanje. Kot sem neuradno izvedel, so se bali, da bi s snemanjem zanetil upor med delavci. Vegradu kot enemu od nekdanjih lastnikov samskega doma so delavci morali plačevati najemnino. Istemu podjetju, ki jim je bilo v povprečju dolžno po 15 tisoč evrov.

Čperav mi niso izdali dovoljenja, sem v sobah lahko snemal. Tega mi niso mogli preprečiti, saj sem delal v prostorih, ki so jih najeli delavci.

To, kar je bila sprva morda praktična poteza, pa je bilo verjetno pomembno tudi za vzpostavitev zaupanja z vašimi sogovorniki. Sta vaša prisotnost in čas, ki ste ga tam preživeli, prispevala k spontanosti in iskrenosti? Zaradi svoje prisotnosti sem se z ljudmi tam povezal. Prav tako sem bil na tak način tudi ves čas na preži. Kadarkoli je bilo kaj zanimivega, sem lahko prižgal kamero in snemal.

Sčasoma tako niste bili več čudak s kamero iz kleti, kot so vam najprej rekli? Delavci so bili vajeni televizijskih ekip, ki so prihajale v samski dom, a pri tem so bili tudi navajeni, da so to zvečer videli v poročilih. Pri meni pa je bilo drugače. Neprestano sem prihajal in snemal, a tega ni bilo mogoče nikjer videti. Govoril sem, da gre za film, da je to nekaj drugega. Prav zaradi tega sem imel veliko svobode, saj so se pred mano sprostili.

To, da so me imeli za čudaka, je bilo dobro, saj so me na tak način lažje sprejeli. Jih je pa nekoliko zmedlo, ko so me nato videli na televiziji v zvezi s kakšnim drugim filmom ali predsedovanjem NSK (Nacionalni svet za kulturo, op. a.). Zato so mi rekli tudi predsednik kulture. A čuden sem ostal.

Niso nič brskali o vas na spletu? Google tam ne obstaja, v njihovo zavest splet še ni vdrl. Eden od njih je čez čas sicer dobil računalnik in otroci so ga naučili uporabljati Skype. Naredili so mu tudi bližnjico do spletne kamere v svoji vasi v Bosni. Škoda, da mi tega ni dovolil posneti …

V okviru svojih okoliščin, družbenih in družinskih, nastopajoči in nastopajoče odpirajo tudi temeljna bivanjska vprašanja. Tako se o smislu svojega bivanja sprašuje najstnica Kaja, pa tudi Renata, ženska srednjih let, ki je v zvezi s tem na profesorja filozofske fakultete celo naslovila pismo z vprašanjem, ali je človekovo življenje odvisno od njega samega ali usode. Pa tudi delavci. To je neverjetno, kako jih je eksistenčna stiska pripeljala do spraševanja, čeprav na zelo osnovni ravni, o smislu bivanja, biti. Eden od njih tudi reče, zakaj jaz, prav tak kot sem? Če sem se rodil, zakaj moram tako živeti? Ta vprašanja so si pogosto zastavljali. Nekaterim tudi misel o samomoru ni bila tuja. Pravzaprav je bila zelo pogosta. Tam je veliko delavcev tudi na antidepresivih, saj so psihične obremenitve prevelike.

Eden od delavcev izpostavi tudi izgubo dostojanstva. Ne gre namreč le za materialno stisko, temveč preživetveno tudi v psihološkem smislu. Odrinjeni iz družbe so tudi družbeno mrtvi in nevidni … Nihče jim ne da občutka, da so pomembni. Vsi se počutijo nemočne, odrinjene in nepomembne. Družba, tako kot govori in sprejema ljudi, te hitro postavi v položaj, da si ji v breme. Ko govori na primer o socialnih transferjih – kaj to pomeni, da eni delajo in dajejo tistim, ki ne? Ob tem se pozablja, da gre za ljudi, ki so 35 let gradili slovenske ceste in domove. Tako dolgo obdobje dela v gradbeništvu je zgornja meja, ker te to tako izčrpa. Kljub temu pozabljamo, kaj vse so zgradili. Slovenijo so fizično zgradili Bosanci.

Zaradi imigracije v Slovenijo so delavci ločeni od svojih družin, odtujeni od odraščanja svojih otrok. Gre za veliko čustveno izolacijo. Gre za vzporednico z vašim prejšnjim dokumentarnih filmom o Aleksandrinkah. Tudi sam sem bil presenečen, ko sem začutil to veliko vzporednico. Opazil sem, da so v tem samskem domu delavci, ki kot očetje nimajo stika s svojimi otroki. Nadstropje nižje pa so otroci, ki imajo težave v odnosu s svojimi starši. Na žalost v filmu to v celoti ni prišlo do izraza ravno zaradi prej omenjenih razlogov o diskretnosti.

Delavci samski dom primerjajo z zaporom. Saj na neki način tudi je. Nekdo, ki je brezposeln, brez denarja, je vezan le na svojo posteljo. Nima niti sobe zase. To so precej zaporniške okoliščine. K temu veliko prispeva tudi občutek nemoči, to, da nimajo svobode. Ta se začne s tem, da si lahko izbiraš delo, da lahko zaslužiš in da se lahko odločiš drugače. Oni se ne morejo odločati. Nikamor ne morejo. Preračunavajo, koliko stane avtobus v obe smeri, če sploh lahko kam gredo. Poleg tega imajo še status tujca s stalnim prebivališčem, kar jim v tukajšnjem odnosu do tujcev gotovo ne dviguje samozavesti. Čeprav tu živijo že 35 let, so bili vedno potisnjeni v delavski imigrantski geto.

Kako so delavci sprejeli svoje sodelovanje v filmu? Dobro se jim zdi. Počutijo se nekoliko pomembnejše in na ta način se jim je vrnilo nekaj časti, vsaj tako to dojemajo. Marsikateri od nastopajočih se je udeležil premiere v Portorožu in v Ljubljani na festivalu, pa tudi zdaj v Kinodvoru. Ob stiku z gledalci dobijo občutek, da jih ljudje sprejemajo. Ni redko niti to, da jih kdo potreplja po rami in jim kaj reče. S tem vidijo smiselnost tega, kar smo počeli.

Kaj so bili razlogi pri tistih, ki so se odločili, da ne bodo sodelovali? Pri nekaterih je šlo za sramežljivost. Pri delavcih se je največkrat pojavil pomislek, da nimajo nič povedati. A sem jim odgovoril, da mi bodo pripovedovali o svojem življenju. Sem pa vztrajal, da smo sodelujoče honorirali.

To ni ravno praksa za dokumentarni film? Ni, vendar se mi je zdelo v tem primeru to pravično in prav.