ocena filma
Petek, 21. 3. 2025, 22.27
4 ure, 32 minut
Ocena filma Sneguljčica (Snow White)
Sneguljčica: tisti problematični poljub ostaja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,13
Izbira Rachel Zegler, ki je kolumbijskega porekla, za vlogo Sneguljčice je razbesnela več ljudi kot izbira temnopolte Halle Bailey za vlogo Ariele, male morske deklice. A v obeh filmih sta glavni junakinji edini zares pozitivni zadevi.
Čeprav smo se ravnokar poslovili od oskarjev in je načeloma prezgodaj govoriti o filmskih nagradah leta 2025, ni dvoma, da je Sneguljčica favorit za maline, ki jih vsako leto podeljujejo najslabšim filmom leta.
Sneguljčica je igrana priredba klasične Disneyjeve animacije iz leta 1937, ki temelji na vsem znani pravljici. Zgodba je nekoliko posodobljena za senzibilnost sodobnega gledalca – vendar nikakor ne do te mere, da bi lahko užalila kakšno tradicionalistično snežinko –, medtem ko sta vizualna podoba in kostumografija docela "navdihnjeni" z animiranim izvirnikom. Rezultat je težko gledati, saj je estetsko na ravni televizijske produkcije, nekje v rangu filmov kanala Hallmark in serij Disney Channel.
Poglejte napovednik:
In potem so tukaj pesmi. Te so kombinacija predelav starih in peščice novih, vendar glasbeno niso pretirano dobro narejene, iz pevskega stališča pa so med slabšimi Disneyjevimi izdelki. Pri tem je Rachel Zegler solidna, čeprav slabša kot v svojih prejšnjih uspešnicah – Zgodba z Zahodne strani in Igre lakote: Balada o pticah pevkah in kačah –, medtem ko so ostali igralci s pevskimi vlogami v najboljšem primeru šibki.
Gal Gadot ima kot Zlobna kraljica ne eno, temveč dve pevski točki. Peti pa ne zna.
Čudežna ženska in folklorni ljudje
Posebno omembo si zasluži Gal Gadot v vlogi Zlobne kraljice, saj se tukaj film povsem zalomi. Ker njena podoba, kostum in celotna vloga preveč verno kopirajo animirano predhodnico, se povsem izgubita njena lepota in fizična prezenca, s katero se je dokazala v uspešnicah, kot so Čudežna ženska in Hitri in drzni. Poleg tega posodobitev lika v glavnem temelji na dveh dodanih pevskih točkah, čeprav Gadot že po par taktih dokaže, da nima ne ustreznega glasu, ne talenta in ne znanja, da bi lahko karkoli dobro odpela.
A vseeno jo je lažje gledati kot sedem palčkov. Ustvarjalci so se odločili, da se bodo izognili kontroverznosti, ki bi jih prinesla upodobitev ljudi z dvarfizmom, zato so skušali poudariti, da so to magična folklorna bitja. To so storili tako, da so jim z digitalno animacijo in zajemom gibanja ustvarili podobe, ki so deloma videti kot resnični ljudje in deloma kot izvirne animacije iz 1937 – ter povsem srhljivo.
Vsa edinstvenost Gal Gadot se izgubi pod kostumom, ki je – tako kot celotna podoba filma – prisiljeno narejen preveč podobno animaciji iz leta 1937.
Ekonomske politike Zlobne kraljice
V posodobljeni zgodbi so ukinili princa na belem konju in ga nadomestili z razbojnikom, ki več kot bežno spominja na Flynna Fakina iz Zlatolaske, a s to razliko, da je brez karizme, prezence in smisla. Kljub temu zgodba še zmeraj vključuje tisti (nekonsezualni in nekrofilski) poljub, čeprav ga scenarij za odtenek bolje stlači v zgodbo kot tistega iz leta 1937.
Ker smo krepko v 21. stoletju, mora vsak film imeti tudi politično sporočilo in v Sneguljčici to deluje na več ravneh. Skozi dialoge film namreč povsem odkrito komentira in kritizira ekonomske politike Zlobne kraljice – da, to je fraza iz filma. Zasedba je tako raznovrstna po rasnih, etničnih in preostalih merilih, da ni nobenega dvoma, da so jo izbirali z odkljukavanjem točk v preglednici – kar se pozna tudi pri tem, kako "naraven", "prepričljiv" in "niti najmanj prisiljen" vtis dajejo.
Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera Disneyjeva igrana priredba najboljša na zemlji je tej? – Lepotica in zver.
Bodo rekli, da je Sneguljčica Hamas?
Če se nekoliko bolj poglobimo v ozadje, pa ima film morda celo nekaj revolucionarnega naboja – kar je zagotovo pripomoglo k enoletnemu zavlačevanju studia Disney, preden je poslal film v kino. Gal Gadot, ki igra Zlobno kraljico, je nekdanja pripadnica Izraelskih obrambnih sil in njihova javna podpornica skozi celotno vojno in izvajanje genocida. Rachel Zegler, ki igra Sneguljčico, je po drugi strani javno podprla pravice Palestincev. In tukaj igra voditeljico ljudstva, ki spozna, da jih je zlobna okupatorka preslepila, in jih povede k uporu. Hm.
Igrana priredba klasične Sneguljčice je v razvoju že skoraj desetletje in ta metaforika nikakor ni bila načrtovana. Pravzaprav smo lahko prepričani, da bi pri Disneyju bili pripravljeni narediti vse, da bi se ji izognili. A na koncu je treba priznati, da je film kot celota v mnogih pogledih takšna polomija, da to ničesar ne spremeni.
Rachel Zegler je dobra pevka in igralka ter upajmo, da ji ta vloga ne bo zrušila kariere za v prihodnje.
Ali je Sneguljčica vredna ogleda?
Ne. To je ena najslabših igranih priredb Disneyjevih klasičnih animacij in še en dokaz, da te morda niso potrebne. Čeprav smo v teh desetletjih, kar se trudijo z njimi, dobili nekaj solidnih filmov – Lepotica in zver, Knjiga o džungli, Zlohotnica – je morda čas, da poskusijo narediti nekaj novega. Karkoli.
Opomba: Ta ocena temelji na ogledu Sneguljčice z izvirnim zvočnim zapisom, ne na slovenski sinhronizaciji.
Sneguljčica (Snow White)Režija: Marc Webb
Igrajo: Gal Gadot, Rachel Zegler, Colin Michael Carmichael, Andrew Burnap.
Žanr: Pravljica
Dolžina: 109 minut
Preberite še:
