Toše Proeski

TIP: Zelo simfonično oživljanje makedonske narodne glasbene tradicije.

Ko je ta trenutek pri nas najpopularnejši makedonski popevkar Toše Proeski napovedal, da se bo na novem albumu Božilak (Rainbow) lotil makedonskih narodnih in ponarodelih pesmi, si je le malokdo predstavljal, da se bo Proeski na tej plošči povsem odrekel popa in popevkarstva. Večina je menila, da bo pevec križal pop s tamkajšnjo narodno melodičnostjo. No, Božilak (Rainbow) pa ni niti približno takšen album. Toše in njegova ekipa so zavili makedonske narodne pesmi v zvoke pravega klasičnega simfoničnega orkestra. Pri tem pa so pretežno gradili na simfoničnem ambientu, manj ali pa skoraj nič pa niso izpostavljali sicer nenavadnih, pestrih in (za nas) nadvse eksotično kompliciranih makedonskih ritmov. Pri tem pa je najbolj zanimiva občasna vključitev avtentičnih instrumentov, ki v bogatem orkestralnem okolju delujejo še bolj svojevrstno in unikatno.

Proeski se v teh okoljih zelo dobro znajde. Predstavlja se sicer v povsem drugačni luči, kot smo ga bili navajeni do sedaj, in deluje bolj kot kak resen, discipliniran operni pevec, kot pa pop zvezdnik. Sliši se, da v tem načinu petja nima kakšnih pretiranih izkušenj in kilometrine, vendar je, kot že rečeno, v svoji novi vlogi zelo prepričljiv in povsem kompetenten.

Božilak (Rainbow) je zelo zanimiv album. Vzdušje na njem pa je pretežno zelo lirično in melanholično. Morda edina pomanjkljivost tega albuma pa je, da so vse pesmi narejene oziroma spremenjene po istem kopitu. Tako poslušalcu, ki ni poučen o tradiciji makedonskih narodnih pesmi, album ne nudi ravno dobre orientacije in vpogleda, iz katerega časa je kakšna skladba, kar v takšnih projektih oživljanja in prenašanja tradicije ni ravno najboljše.