Deja Crnović

Nedelja,
1. 5. 2016,
6.00

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,53

8

Natisni članek

Natisni članek

Žiga Virc intervju nedeljski intervju filmski festival Josip Broz - Tito

Nedelja, 1. 5. 2016, 6.00

7 let, 2 meseca

Žiga Virc: Ljudje želimo verjeti v mite o Jugoslaviji

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,53

8

Tito

Z režiserjem igrano-dokumentarnega filma Houston, imamo problem! smo se pogovarjali o kritičnosti občinstva in tem, kako zelo si želimo verjeti v mite.

Žiga Virc, diplomant AGRFT, je bil najprej avtor spletnih uspešnic, kot sta trilogija o Tinetu Streli in parodija novic PDN News. S svojim kratkim filmom Trst je naš! je sicer razburil italijanskega zunanjega ministra, a je zanj med drugim prejel nominacijo za študentskega oskarja in študentsko Prešernovo nagrado. Režiral je štiri dokumentarne filme za TV Slovenija, leta 2012 pa dvignil kar nekaj prahu z napovednikom za film, ki je te dni, po premieri na festivalu v Tribeci, tudi v slovenskih kinematografih. Houston, imamo problem! je igrano-dokumentarni film o jugoslovanskem vesoljskem programu, ki se bolj kot z zgodovino poigrava z žanri in kritičnostjo občinstva.


Kje ste "izvedeli" za ta mit? Prebrala sem, da ste brskali po arhivih, ko ste dobili navdih, ampak pred vašim napovednikom za film, ki je bil objavljen že leta 2012, za ta mit še nisem slišala.
O Jugoslaviji kroži ogromno nekih mitov, zgodb in teorij, med njimi tudi ti, da je bil Tito Rus, da so v Objektu 505 pristajali Nezemljani … Vedelo se je, da je Jugoslavija delala na jedrskem programu, da je razvijala novo supersonično letalo, zato je bil mit o vesoljskem programu, še posebej v času hladne vojne, kar na dlani.

Res je, da sem takrat delal še na nekih drugih projektih in ko smo začeli raziskovati arhive in zgodovinska dejstva, sem videl, da vse to lahko povežemo v zgodbo o jugoslovanskem vesoljskem programu. Na koncu se ni več vedelo, ali je ta mit obstajal že prej ali smo ga ustvarili mi. Srečali smo ljudi, ki so rekli: "Ja, mi o tem vse vemo že 30 let." V končni fazi je bilo kar nekaj jugoslovanskih inženirjev v NASI. Eden od bolj izpostavljenih je bil Mike Vucelić, ki je prejel Freedom Award od predsednika Johnsona za delo na programu Apollo.

Ko ste leta 2012 delali napovednik, ste rekli, da je 80 odstotkov dejstev potrjenih. Ko ste snemali film, ste še pazili na to, da prevladujejo potrjena, zgodovinska dejstva?
Ne. Ko začneš razvijati neki projekt, ne veš, kaj bo iz njega nastalo. Ko smo začeli raziskovati, smo našli veliko zgodovinskih dejstev, ki smo jih tudi predstavili v napovedniku. A eno je narediti štiriminutni video za na YouTube, drugo pa posneti celovečerni film v mednarodni koprodukciji, ki ima zgodbo, suspenz, dinamiko in je predvsem zanimiv za širše občinstvo.

Odločili smo se, da bomo na kup zbrali arhive, dejstva, fiktivne stvari in mnenja ter film opredelili kot igrano-dokumentarni. Zdaj se šele pojavlja vprašanje, kje je meja med realnim in izmišljenim, a mi se med snemanjem s tem nismo ukvarjali. Nikoli nisem razmišljal, kakšen bi film moral biti glede na žanre in pravila, važno je, da zgodba deluje in da občinstvo "pade not". Do zdaj sem dobil ogromno odzivov gledalcev, da jih je film držal priklenjene na sedeže od prve do zadnje minute.

Naš namen je bil obraten, ne prepričati ljudi, da je vse res, ampak jih prepričati v to, da premislijo, v kaj bodo verjeli. In tukaj je glavna razlika – mi pristopamo s popolnoma druge strani. Širše sporočilo filma je to, da smo do vsebin, ki jih vsakodnevno spremljamo, bolj kritični. | Foto: Ana Kovač Naš namen je bil obraten, ne prepričati ljudi, da je vse res, ampak jih prepričati v to, da premislijo, v kaj bodo verjeli. In tukaj je glavna razlika – mi pristopamo s popolnoma druge strani. Širše sporočilo filma je to, da smo do vsebin, ki jih vsakodnevno spremljamo, bolj kritični. Foto: Ana Kovač

Z žanri ste se poigravali že v vašem spletnem videu PDN News, torej ko neko fikcijo, ki ima lahko sicer povsem realen kontekst, zapakiraš v informativni žanr. Gre za mokumentaristični žanr?

Temu izrazu smo se namenoma izogibali iz več razlogov. Kot prvo, ta izraz nima veliko skupnega z našim projektom in ima prizvok tega, da gre za šalo. Večina mokumentarcev, ki sem jih gledal, ni bila poglobljenih ali pa je imela močne avtorske vizije. Večinoma je šlo za šale po sistemu, da bi občinstvo v nekaj prepričali. Naš namen je bil obraten, ne prepričati ljudi, da je vse res, ampak jih prepričati v to, da premislijo, v kaj bodo verjeli. In tukaj je glavna razlika – mi pristopamo s popolnoma druge strani. Širše sporočilo filma je to, da smo do vsebin, ki jih vsakodnevno spremljamo, bolj kritični.

Če pustiva ob strani, koliko v filmu drži in koliko ne, se mi zdi fascinantno predvsem to, kaj vse se da z montažo zmanipulirati z arhivskimi posnetki. Da ste na primer zmontirali podvodne posnetke, jih postavili ob posnetke silosa in rekli, da je bila to komora za vadbo gibanja v breztežnostnem prostoru.

Podvodni posnetki potapljačev sicer ustrezajo namenu tega silosa. To je v resnici res vodni stolp v zapuščeni vojaški bazi v Puli, kjer je jugoslovanska vojska urila vojake v podvodnih aktivnostih za različne namene. Polje asociativne montaže, ki so jo Sovjeti na čelu s Sergejem Eisensteinom raziskovali na začetku 20. stoletja, sicer ni nič novega. Montaža se pač povsod uporablja z namenom, da pelje zgodbo in povezuje kadre v dramaturgijo. V novinarstvu se to skuša uporabljati na najbolj objektiven mogoč način. Ko pa sem delal dokumentarne filme, je bilo jasno, da vedno, ko zmontiraš tri kadre, s tem že ustvariš neko avtorsko trditev.

Gre za dramo, ki ima komične predahe, a celotna dramaturgija je v resnici zgodba Jugoslavije in tega prostora od leta 1945 do leta 1999: optimističen začetek, pride denar, pride vrhunec, potem pa vse skupaj pada. Doživimo neizbežen konec.  | Foto: Ana Kovač Gre za dramo, ki ima komične predahe, a celotna dramaturgija je v resnici zgodba Jugoslavije in tega prostora od leta 1945 do leta 1999: optimističen začetek, pride denar, pride vrhunec, potem pa vse skupaj pada. Doživimo neizbežen konec. Foto: Ana Kovač

Bil sem na številnih filmskih delavnicah, tudi za dokumentaristiko, in tam sem hitro ugotovil, da ima to polje zelo zamegljeno mejo med tem, kaj je dokumentaristika in kaj polje fikcije. Na primer, ko sem filmske kolege vprašal, ali bi se neka stvar zgodila, če tam ne bi bilo kamere, je bilo očitno, da smo hitro prišli v polje fikcije. Če na primer svojega pripovedovalca pripelješ v neko vas v Afriki in potem tam z njim nekaj počneš, je to že manipulacija z realnostjo. Brez prihoda kamere se večina od tega sploh ne bi zgodila. V tem mehkem polju dokumentaristike je to še vse sprejemljivo, mene pa je zanimalo, kaj se zgodi, če to potisnemo do skrajnosti.

Gre torej za vprašanje, kako daleč lahko gremo pri mešanju dokumentarizma in fikcije ter kje se začnemo gledalci spraševati, ali je to, kar gledamo, sploh res.

Zanimiv je bil tudi arhiv srbske vojske, za katerega smo potrebovali eno leto, da smo prišli do njega, tudi s pomočjo ministrstva za zunanje zadeve in veleposlaništva. Mislim, da smo bili prvi tujci v arhivu srbske vojske, katerim je bil odobren dostop.  | Foto: Ana Kovač Zanimiv je bil tudi arhiv srbske vojske, za katerega smo potrebovali eno leto, da smo prišli do njega, tudi s pomočjo ministrstva za zunanje zadeve in veleposlaništva. Mislim, da smo bili prvi tujci v arhivu srbske vojske, katerim je bil odobren dostop. Foto: Ana Kovač

V katerih arhivih ste našli posnetke?

Najbolj filmsko zanimiv arhiv so Filmske novosti v Beogradu, ki je bila nekakšna Titova zasebna medijska hiša, ki ni varčevala z materialom. Vse se je snemalo na 35-milimetrski filmski trak, včasih z več kamerami. V tem arhivu imajo shranjene tudi vse delovne materiale. Pogosta težava arhivov je, da hranijo že zmontirane prispevke, kjer so kadri zelo kratki. Tam pa hranijo celotne posnetke od začetka do konca snemanja, dolge kadre, kot da bi jih snemali danes, na primer.

Zanimiv je bil tudi arhiv srbske vojske, za katerega smo potrebovali eno leto, da smo prišli do njega, tudi s pomočjo ministrstva za zunanje zadeve in veleposlaništva. Mislim, da smo bili prvi tujci v arhivu srbske vojske, katerim je bil odobren dostop.

Dokumentarec ste snemali tudi v vojaški bazi Željava – Objekt 505, ki ima že sama po sebi ime, ki kar kliče po primerjavah z ameriškim Area 51.

Objekt 505 je dejansko ime te baze in da, res zelo spominja na Area 51.

Pa je tam nevarno? Na spletu svarijo, da je tam okoli minsko polje, da je notranjost radioaktivna …

No, vsekakor ne bi nikomur priporočal, da gre sam tja oziroma brez nekoga, ki pozna teren. Objekt je na meji med Hrvaško in Bosno, blizu Bihaća in ko se je JLA od tam umikala, so v objekt zmetali na tone dinamita, da bi ga uničili. Ampak ti bunkerji so bili narejeni tako, da bi prestali morebitno jedrsko vojno, zato jih dinamit seveda ni povsem uničil. Knjige in pisarne, predelne stene so uničene, oboki in zidovi pa so tam, kot da se ni nič zgodilo.

Res pa je, da je bil v senzorjih za dim radioaktivni element, ki postane težava, ko notranjost razstreliš in to vse spustiš v zrak. Načeloma, ko tam hodiš, to lahko vdihuješ, kako nevarna je, pa ne vem. Ni tako grozno, priporočljivo pa tudi ne.

Igrano-dokumentarna forma vzpona in padca Jugoslavije mora seveda vključevati tudi vso ikonografijo Jugoslavije. Če si na papir napišeš, katere so ikone jugoslovanske zgodovine, bo ladja Galeb zagotovo nekje pri vrhu tega seznama.  | Foto: Ana Kovač Igrano-dokumentarna forma vzpona in padca Jugoslavije mora seveda vključevati tudi vso ikonografijo Jugoslavije. Če si na papir napišeš, katere so ikone jugoslovanske zgodovine, bo ladja Galeb zagotovo nekje pri vrhu tega seznama. Foto: Ana Kovač

Okoli samega objekta naj bi bilo minsko polje, ampak na asfaltu min ni, tako da, dokler se gibaš po teh površinah, je varno, seveda pa nihče iz ekipe ni smel stopiti niti pol metra stran.

Prihod policije, ki je zabeležen tudi v filmu, pa je del standardnega postopka?

Da, že prvič, ko smo prišli na ogled, je prišla policija, ko smo snemali, tri dni smo bili tam, so delali kroge. Tam je državna meja, pogoste pa so kraje bakra in drugih ostankov opreme.

Poleg Objekta 505 je impresivna tudi ladja Galeb, ki ima eno od pomembnih vlog v filmu.

Igrano-dokumentarna forma vzpona in padca Jugoslavije mora seveda vključevati tudi vso ikonografijo Jugoslavije. Če si na papir napišeš, katere so ikone jugoslovanske zgodovine, bo ladja Galeb zagotovo nekje pri vrhu tega seznama.

Ko se je zgodba odvijala, je postalo logično: ladja še obstaja, zasidrana je v Reki in Tito je šel z njo na Pot miru. Potem je šlo za premislek, kaj imamo danes in kaj je v arhivih. Ugotovili smo, da se Titova pot v Maroko lahko zelo dobro sestavi iz današnjih in arhivskih posnetkov.

Nismo hoteli takoj izdati, za kaj gre. Tako kot če je človek lačen, mu ne daš ribe, ampak ribiško palico. Torej, če hočemo zastavljati vprašanja, lahko to naredimo s filozofijo, ko smo pa enkrat pri filozofiji, je v tem primeru odgovor Slavoj Žižek.  | Foto: Ana Kovač Nismo hoteli takoj izdati, za kaj gre. Tako kot če je človek lačen, mu ne daš ribe, ampak ribiško palico. Torej, če hočemo zastavljati vprašanja, lahko to naredimo s filozofijo, ko smo pa enkrat pri filozofiji, je v tem primeru odgovor Slavoj Žižek. Foto: Ana Kovač

V filmu jugoslovanski vesoljski program vključuje pošiljanje prašičkov v vesolje. Od kje afiniteta do prašičkov, glede na to, da nastopajo tudi v imenu produkcije in videa Pig Destroyer News?

Kaj je najbolj logično, da Jugoslovani pošljejo v vesolje?

Res, prašički vam padejo na pamet pred kužki?

Jagenjčki, odojki … to je jugoslovanska identiteta, mogoče malo manj v Bosni, ampak Sovjeti so pošiljali kužke, Američani pa opice. Jugoslovani so morali imeti nekaj svojega.

Nekoliko orwellovsko zveni …

Mislim, da je tudi družbeno pogojeno, to so neke vrste naše svete živali.

V filmu je še ena zgodba, in sicer o očetu in hčerki, ki ju loči prav jugoslovanski vesoljski program.

Pri filmih, ki se dotikajo zgodovinsko-politične tematike, naj bo resnična ali ne, je vedno pomembno to, da se kot filmar zavedaš, da se občinstvo ne bo čustveno navezalo na zgodovinske tehnikalije ali dogodke, temveč na vpletene ljudi. En zgodovinski lik je bil seveda Tito, ki smo ga skušali uporabiti kot filmski lik in ne kot zgodovinsko osebnost. Ampak kmalu je postalo jasno, da moramo izluščiti še eno zgodbo ljudi, s katerimi se pa zares lahko identificiramo.

Na kateri točki pa ste si potem rekli: "V redu, potrebujemo še Žižka!" Je bil Žižek vaba za občinstvo?

Vedno razmišljam, kako neko zgodbo narediti univerzalno zanimivo, tudi za tujino na primer, ampak še vedno mora to izhajati iz potreb filma, zgodbe. Če izhaja iz produkcijskih ali piarovskih potreb, potem je konec, razpad sistema.

Mogoče sem bil malo naiven in sem sprva verjel, da so ljudje zelo kritični do vsebin, ki jih gledajo. Da jim ti nekaj pokažeš in bodo takoj skeptični, da bodo šli poguglat, ali je to, kar jim govoriš, res. A sem se zmotil. Ljudje hočemo verjeti v stvari. To je verjetno univerzalna človeška lastnost, ki mi je še nekoliko nejasna, a jo skušam raziskati tudi s tem filmom. V neki fazi smo ugotovili, da ta film ne bo dosegel širšega avtorskega namena, če pri ljudeh ne začne zastavljati vprašanj.

Ljudje hočemo verjeti v stvari. To je verjetno univerzalna človeška lastnost, ki mi je še nekoliko nejasna, a jo skušam raziskati tudi s tem filmom. | Foto: Ana Kovač Ljudje hočemo verjeti v stvari. To je verjetno univerzalna človeška lastnost, ki mi je še nekoliko nejasna, a jo skušam raziskati tudi s tem filmom. Foto: Ana Kovač

Nismo hoteli takoj izdati, za kaj gre. Tako kot če je človek lačen, mu ne daš ribe, ampak ribiško palico. Torej, če hočemo zastavljati vprašanja, lahko to naredimo s filozofijo, ko smo pa enkrat pri filozofiji, je v tem primeru odgovor Slavoj Žižek.

Osebno me je v filmu nekoliko pretreslo, da v njem vojna na Balkanu nastopa kot del šale o odnosu med Jugoslavijo in ZDA.

No, pa saj film ni bil mišljen kot šala in zato tudi ne maram oznake, da gre za mokumentarec. Ravno zato, gre za dramo, ki ima komične predahe, a celotna dramaturgija je v resnici zgodba Jugoslavije in tega prostora od leta 1945 do leta 1999: optimističen začetek, pride denar, pride vrhunec, potem pa vse skupaj pada. Doživimo neizbežen konec. Film smo morali končati z razpadom Jugoslavije.

Večkrat me označujejo za jugonostalgika. Ampak jaz sem zavzel čisto drugačno perspektivo. Mimogrede, ko je Jugoslavija razpadla, sem bil star 4 leta. Gre za streznitveni učinek. Tako Jugoslavija kot naš film imata dramaturgijo ene velike zabave in velikega mačka po zabavi.

S polpreteklo zgodovino in njenim "utrjevanjem" ste se ukvarjali že v Trst je naš!, v Houston, imamo problem! se lotite potvarjanja. Zakaj vas tako zanima polpretekla zgodovina?

Odnos do naše polpretekle zgodovine je blazno čuden. Že Trst je naš! je izhajal iz mojega pomanjkanja vedenja o tem, kaj je bilo s Trstom. Po osamosvojitvi so namreč Titove slike izginile iz šol in kar naenkrat med letoma 1945 in 1991 ni obstajalo nič.

Šolsko leto se je končalo pri drugi svetovni vojni.

Tako je. Učinek tega je, da mlade začne zanimati polpretekla zgodovina. Jugoslavija je samo sebe prodajala kot mit, temu bi danes rekli piar, takrat pa so to predstavljali kot grajenje socializma. Gre za kompleksno stvar. Taka država in tak režim imata ogromno pozitivnih stvari, ki so všeč jugonostalgikom, imaš pa po drugi strani negativne stvari, ki še danes niso pojasnjene. Enigma Jugoslavije me fascinira in vedno sem jo jemal kot bazen zanimivih tem, ki so vsakič, ko sem se jih lotil, povlekle občinstvo.

Trst je naš! je govoril prav o odnosu do polpretekle zgodovine in kako se ta prenaša na mlajše, Houston pa je v bistvu velik odmik od tega, ker govori bolj o današnjem času, kako hitro vse kupimo. Houston je primer, kako se da vizualizirati mit.