Čips – nogometni prigrizek, ki je nastal iz maščevanja

Tenko narezane, pečene ali ocvrte ter soljene rezine krompirja človeštvo grizlja že več kot 160 let, so redni spremljevalec ob pijači, gledanju filmov in nogometnih tekem ali pa preprosto hitra malica, ko nam zakruli v želodcu.

Njegov nastanek je posredno zakrivil Thomas Jefferson, oče ameriške deklaracije neodvisnosti in tretji predsednik Združenih držav Amerike. Preden je postal prvi mož ZDA, je Jefferson kot diplomat bival v Parizu, kjer se je kot ljubitelj dobre hrane zaljubil v še en danes dobro poznan prigrizek, francoski ocvrt krompirček. Ko se je vrnil v ZDA, je recept prinesel s sabo, iz njegove jedilnice pa se je moda ocvrtega krompirčka hitro širila po državi.

Trmasti kuhar, ki se je znašal nad izbirčnimi gosti

George Crum (levo) Poleti leta 1853 je pomfrit tako prišel tudi v mondeno letovišče Moon Lake Lodge v mestu Saratoga Springs v zvezni državi New York. Za razliko od sproščenega ozračja med gosti pa je bilo precej drugače v tamkajšnji kuhinji, ki je trepetala pod strahovlado težavnega, predvsem pa nadutega kuharja Georgea Cruma. Kuharski mojster je bil znan po tem, da se je v kuhinji rad maščeval gostom, ki so imeli kakšno pripombo čez njegovo hrano, menda je jedi, ki so jih nezadovoljni jedci poslali nazaj v kuhinjo, prepekel do neprepoznavnosti, le da bi potem videl njihovo reakcijo.

Čips – pretanek, preveč ocvrt in preslan pomfrit

Avgusta leta 1853 pa je Crum naletel na prav tako zahtevnega in trmastega gosta, kot je bil on sam. Železniški magnat Cornelius Vanderbilt je v kuhinjo vrnil krožnik ocvrtega krompirčka, ki je bil po njegovem mnenju premehak in narezan na predebele rezine. Besen zaradi kritike se je kuhar odločil, da se bo bogatašu maščeval s popolnoma neužitnim krompirčkom. Narezal ga je na karseda tanke rezine, ohladil v mrzli vodi, potem cvrl, dokler ni bil povsem izsušen, za konec pa ga je še obilno posolil. Te ocvrte krompirjeve rezine so bile tako krhke, da jih ni bilo mogoče jesti z vilicami, malicati brez njih pa je bilo po bontonu tistega obdobja popolnoma nesprejemljivo.

Izum, ki se je kot blisk razširil po ZDA

A maščevanje srboritega kuharja ni doseglo želenega učinka, saj je bil Vanderbilt nad hrustljavimi rezinami navdušen, prav tako pa so bile všeč drugim gostom. Tako je nastala hišna specialiteta, Saratoga Chips, ki so jo stregli s posebej za te rezine oblikovanimi širokimi in rahlo zaobljenimi srebrnimi žlicami, kmalu pa so jih na svoj jedilnik dodale tudi okoliške restavracije.

Crum je pozneje odprl lastno restavracijo, v kateri je vsakemu omizju postregel tudi svoj izum. Čipsa pa ni patentiral, zato so z njim kmalu začeli bogateti mnogi. Do konca 19. stoletja ga je bilo že mogoče kupovati v trgovinah, kjer so ga iz velikih lesenih zabojev strankam polnili v papirnate vrečke. Za prelomnico v proizvodnji pa je bila zaslužna podjetnica Laura Scudder, ki je izumila vrečke iz povoskanega papirja, v katerih so trgovine prodajale že vnaprej pakiran čips, to pa je pomenilo začetek množične proizvodnje priljubljenega prigrizka.

Prigrizek, ki se ga naj ne bi jedlo

Kar se je začelo kot kuharjevo maščevanje izbirčnemu gostu, je v dobrem stoletju preraslo v industrijo, ki le v ZDA ustvari šest milijard dolarjev oziroma dobre štiri milijarde evrov prometa. Krompirjev čips pozna bolj ali manj ves svet in je eden najbolj priljubljenih prigrizkov. Pa čeprav je bil ustvarjen z namenom, da bi bil neužiten.