Sreda, 21. 11. 2012, 12.27
7 let, 1 mesec
Picerija Etna: malo mešano v krušni peči
Picerija, ki ni samo picerija, in restavracija, ki ni samo restavracija.
Ko se mora gostinec in poslovnež v malem mestu zadovoljiti z oblikovno omejenim prostorom v pritličju stanovanjsko-poslovnega bloka, nima veliko možnosti. Kavarna, bife, picerija … Za moderne bistroje je v naši deželi še prezgodaj, za pomembne gostilne so takšna pritličja popolnoma neprimerna. In očitno so se v Divači fantje odločili, da bodo imeli picerijo – za tiste, ki jih ne marajo, pa bodo ponudili še veliko več, lokalno, ekološko, celo visoko kuhinjo.
Najpomembnejše se zdi, da ob vsej ponudbi fokač, pic, testenin, solat, zrezkov, pršuta in še česa ne pozabljajo na vinsko karto (Renčel, Štoka, Fon, Sirk, Mlečnik, Kocijančič …), na kateri imajo eno glavnih vlog oranžna vina. Tako se je na mizi hitro znašla ravno malvazija te barve, ki jo ponuja vse aktivnejša kmetija Gordia iz Ankarana. Med tekočinami imajo nepregledno vrsto olivnih olj in raznih kisov, med katerimi kraljujeta imeni Vanje Dujca in Joška Sirka.
Bila je nedelja in prišli smo v času, ko v okviru malic ne strežejo samo pic in podobnih hranil, temveč je bilo mogoče dobiti še kaj – na primer orjaško porcijo kaprezeja, ki smo mu brez sramu dodajali oljčno olje. Zraven smo pojedli še nekaj bombic, ki jih naredijo iz testa za pice in jim dodajo pehtran. Jasno, v zgodbi hladnih jedi so ponudili še zanimivo serijo sirov: enega z Vremščice, drugi je bil Zidaričev kraški Jamar iz zamejstva, z Brkinov pa so ponudili eko sir. Zraven so bili orehi in marmelada iz fig in zvezdastega janeža.
Na tem mestu si upam trditi, da bi bila omenjena malica skoraj na marsikateri drugi lokaciji nekaj povsem drugega, a picerija je picerija, in drobni popravki ne morejo skriti tistega, kar v naši rubriki večkrat poudarjamo: da je za dobro počutje potrebno več kot samo dobra malica. Mimogrede, v Etni lahko dobite tudi karpačo jadranskih kapesant, tatarca, kraške narezke, kakšno brusketo in seveda zelo staran pršut, naša naloga pa je bila pogledati, kako je z juhami.
Moram omeniti, da smo poskusili že boljše. Za hladno kumarično juho so imeli dobro zamisel z Zidaričevim jogurtom, popečenim pršutom in kuminovim grisinom, na žalost pa je jogurt preglasil sodelujoče – kumar se niti ni čutilo. Več smo dobili s klasično juho iz bučk. V kategoriji predjedi lahko poskusite še marsikaj, na primer hišno zelenjavno rižoto za dva, popečen sir tomino, torteline z mortadelo. A na naši mizi se je že zgodil kozarec ponekod kar malce precenjenega Renčelovega terana, ki je najavil dve hišni nujnosti – biftek z lava žara in klasično pico.
Skoraj preveč pečenemu bifteku dodajo zanimive ocvrte kifeljčke iz krompirja (s tartufi), pica – skoraj klasična, svež paradižnik, nekaj paprike in mocarela, pa je bila takšna, kot mora biti, sladka in hrustljava, kot v najboljših italijanskih picerijah.
Če ste se v Etno odpravili na meso, vam postrežejo tudi hrustljavega piščanca, florentinca ali jagenjčkovo taljato, mi pa smo se pozabavali s sorbetom breskev v teranu ali bolje breskev s teranom v epruveti. V drugi fazi je bila sladica čokoladna torta z jabolčno sredico in karamelnim okusom, iz katere je rasla (tako, bolj za hec) poprova meta.
Povzetek
Picerija, ki si želi biti nekaj več in ponuja pice, solate, testenine, na drugi strani pa tudi meso in lokalne jedi. Shizofrenija, ki ji mnogi pogledamo skozi prste, ker je v Etni mogoče pojesti marsikaj zanimivega, pa tudi izkušnja s pico je bila dobra.
Ponudba vin (tudi na kozarec) je solidna. Vina s Krasa in iz Istre so solidna, nekaj poudarkov je tudi na ekološki ali oranžni proizvodnji.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.