Angel pozabe ali kako ne pozabiti svoje jezikovne identitete

Pretresljivo avtobiografsko (a zelo literarno) risanje zgodbe o življenju treh generacij koroških Slovencev, avtoričine družine, na tankočuten in luciden način prepleta sedanjost in gorko preteklost slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem.

Skozi spominsko razdrobljen prikaz vsakodnevnih tegob in redkih, a zato toliko bolj iskrenih trenutkov sreče družine na kmetiji, "ki jo obdajajo gozdovi", se pred občinstvom razgrnejo tragične izkušnje družinskih članov z grozotami druge svetovne vojne, večna dilema (ne)pravičnosti partizanstva, boleči spomini na trpljenje v taborišču ter spopadanje modernih nazorov in miselnosti s krivdo tistih, ki so preživeli.

Predstava je zasnovana zelo kronološko. Na razgibani, s številnimi predmeti obogateni, a nikoli moteči in prenatrpani scenski postavitvi sprva nevsiljivo oživijo avtoričine živahne podobe veselega otroštva v Železni Kapli.

Takrat je z očetom pohajkovala po bližnjih gozdovih, sledila njegovim lovskim potem, se predajala vznesenosti ob poplesavanju v domači hiši ter kot spužva vsrkavala babičine sicer grozljive, obenem pa presunljive in ganljive zgodbe o njenem dolgoletnem mukotrpnem životarjenju v koncentracijskem taborišču. In nekoliko zasanjana poslušala zagrenjena očetova pripovedovanja o njegovih mladostnih izkušnjah s partizani.

Deklica, prvoosebna pripovedovalka, odraste v najstnico in ta v mlado dekle. Na trnovi poti odraščanja se sooči z babičino smrtjo, razkolom med marljivima staršema in odločitvijo (ki ji oče najprej zelo nasprotuje), da jo življenjska pot popelje na Dunaj, kjer se odloči za študij teatrologije (ali "nekaj v zvezi z gledališčem", kot se staromodni oče sam izrazi).

Kljub odločno zazrtemu pogledu v prihodnost ji sence preteklosti ne dajo miru. Vez z nerazumljeno in trpečo materjo ter smrtno bolnim, vedno nergavim očetom, ki pa mu edino hči predstavlja radost v življenju ("O, lej jo, Mici, to je pa tista, ki jo 'mam rad."), je (pre)močna, da bi ji lahko ubežala. Ji tudi noče. Je del nje same, njene osebnosti, njene nravi in njene umetniške persone. Prav ta vez ji omogoči, da svojo zgodbo brez kakršnihkoli obsojanj mojstrsko prelije na papir.

Ta se je zdaj po zaslugi tankočutne in nepristranske režije Igorja Pisona ter nič manj kot bravurozne igre Saše Pavček, Janeza Škofa in Barbare Cerar v vsej svoji mogočni intimi, človeški bolečini in trpljenju ter čutnem razgaljenju duše zasidrala v srca in razum občinstva.

Trojica je svoje delo opravila z odliko. Pravzaprav je njihovo pretenciozno kreiranje in postopno nadgrajevanje odrskih likov kronski dragulj videnega in slišanega. Z barvito paleto raznovrstnih čustev, neprekosljivim obvladovanjem telesne govorice in obrazne mimike ter pristnim, "resničnim" podajanjem ruralno bogatega besedišča je ne samo opozorila na preteklost, ki še danes mnoge boli, temveč zbrane v dvorani (vsaj upam, da) prisilila, da se spopadejo z lastnimi (in drugimi) strahovi, obžalovanjem in se morda na koncu tudi spravijo s samim seboj in svojimi sovražniki. Takšnimi ali drugačnimi ...

Ogled predstave, prvovrstnega gledališkega posladka, močno priporočam.