Četrtek, 28. 5. 2020, 8.52
9 mesecev, 2 tedna
DRUŽBENO ODGOVORNA POBUDA GLEDALIŠKI TOLMAČ
Dokaz, da je tudi v Sloveniji vse mogoče, kadar prevlada posluh za sočloveka
Številne dejavnosti, tudi kulturne, se po nedavni epidemiji počasi vračajo v običajne tirnice. Čeprav so se marsikje s predvajanjem vsebin prek spleta znašli po svoje, je teater specifična "obrt", odvisna od množic, interakcij med nastopajočimi in občinstvom, ki najbolj zaživijo šele ob pristnem ogledu v živo. Z odprtjem gledališč bo ponovno oživela tudi hvalevredna pobuda Gledališki tolmač, ki slovenska gledališča približuje gluhim in naglušnim.
Pobuda Gledališki tolmač je nastala v želji po zagotavljanju večje socialne vključenosti gluhih in naglušnih ter hkratnem ozaveščanju slišečega prebivalstva o pomenu socialne vključenosti invalidov. Njen dolgoročni cilj je vključitev gledaliških tolmačev v vsako predstavo v slovenskih gledališčih.
"Na ta način sem bila prvič vključena, izjemno je bilo," je samo eden od odzivov na pobudo Gledališki tolmač, ki jo je idejno zasnovala agencija Grey, končno podobo pa je pridobila s pomočjo Društva gluhih in naglušnih Ljubljana, različnih slovenskih gledališč, podprli so jo tudi v NLB. Med predstavami je mogoče opaziti ganjene obraze, ki povedo več kot tisoč besed.
Gledališki tolmač gluhim in naglušnim omogoča ogled stalnih predstav na odrih največjih slovenskih gledališč, ki so bile doslej na voljo le slišečemu občinstvu. Tolmači gledališka dela naravnost z odra tolmačijo v slovenski znakovni jezik in tako gluhim v občinstvu pričarajo edinstveno izkušnjo spremljanja predstav v živo.
O družbeno odgovorni pobudi smo se pogovarjali z direktorjem Lutkovnega gledališča Ljubljana in predsednikom kolegija direktorjev slovenskih gledališč Urošem Korenčanom. Jasno, prezreti ni bilo mogoče niti aktualnega dogajanja v času epidemije koronavirusa.
Uroš Korenčan ponovno odprtje slovenskih gledališč toplo pozdravlja, a poudarja, da bo teater potreboval še kar nekaj časa, da si bo povsem opomogel.
"Izredno smo veseli, da lahko ponovno sprejemamo občinstvo. Kar zadeva prihodnost gledališč po epidemiji, vsi čakamo predvsem nadaljnje sproščanje v smeri normalizacije. Aktualni režim sproščanja ukrepov nam omogoča delo in javne dogodke, vendar pa zaradi omejenega števila obiskovalcev tudi kar precejšen minus prihodkov. Odpiranje, ki smo mu trenutno priča, ima tako bolj simbolen in promocijski pomen – v smislu aktivacije ekipe in vračanja zaupanja občinstva. Sicer pa zmanjšane kapacitete dvoran ne omogočajo pokrivanja osnovnega zagona za predstavo (avtorske tantieme, hostesna služba, stroški blagajne, zunanji gostje v predstavah itn.). Osnovno težavo pa predstavlja delo na odru, kjer režim varovanja zdravja onemogoča izvajanje večine odrskih del (maska, vizir ipd.), zato gledališčniki težko čakamo resnejšo normalizacijo razmer. So pa zdajšnji ukrepi seveda korak v pravo smer. Izredno se veselimo tudi nadaljevanje pobude Gledališki tolmač," je uvodoma stanje po epidemiji komentiral Uroš Korenčan.
"Zadovoljni smo, da smo poleg donatorja NLB in agencije Grey soudeleženi v tej akciji, ki bo v letošnjem letu zagotovila dostopnost gluhim in naglušnim v vseh gledališčih naše mreže, torej na kar dvanajstih prizoriščih," je ob podpisu zaveze decembra lani pojasnil Uroš Korenčan, predsednik Kolegija direktorjev slovenskih gledališč.
12 predstav, 12 gledališč, sedem slovenskih mest
V letu 2019 je pobuda Gledališki tolmač dosegla pomemben mejnik za skupnost gluhih in naglušnih. Gledališki tolmač je zaživel lani spomladi, konec lanskega leta pa je s podpisom zaveze ključnih akterjev pri predsedniku države Borutu Pahorju dobil nov, pozitiven veter v hrbet. Dvanajst slovenskih gledališč je podpisalo zavezo o sodelovanju in bo na svojih odrih letos gostilo dvanajst predstav s tolmačenjem v slovenski znakovni jezik, kar je za gluhe, ki do zdaj skoraj niso imeli možnosti spremljanja odrske umetnosti, veličasten trenutek. Poleg mreže slovenskih gledališč pa so svoj podpis kot podporniki pobude Gledališki tolmač prispevali tudi v NLB (kot organizator pobude) ter v Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana.
Vizija, da gledališki tolmači na odrih slovenskih gledališč dobijo stalno mesto, da gradijo most med slišečo in gluho populacijo ter položijo temelje na poti k večji socialni vključenosti gluhih in naglušnih, se bo tako s papirja prenesla v gledališča po Sloveniji. Pobudi Gledališki tolmač so se pridružili Lutkovno gledališče Ljubljana, SNG Drama Ljubljana, MGL Mestno gledališče ljubljansko, SNG Maribor, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Koper, Slovensko mladinsko gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor, Anton Podbevšek teater Novo mesto in Mestno gledališče Ptuj. Predstave tolmači pet tolmačev slovenskega znakovnega jezika Nataša Kordiš, Natalija Spark, Martin Klepec, Karin Brumen in Matjaž Juhart. V letu 2020 se jim pridružuje še šest novih tolmačev iz vse Slovenije. Tolmačem pri pripravi na tolmačenje predstav sicer pomaga gluha režiserka Lada Orešnik.
Dve močni sporočili
Pod črto: pobuda Gledališki tolmač v sebi nosi dve močni sporočili. Tudi gluhi in naglušni morajo in želijo biti vključeni v družbeno dogajanje. Pa tudi – vse je mogoče, kadar posluh za sočloveka prevlada nad vsem drugim.
"Zbrani predstavniki slovenskih gledališč smo ponosni, da predstavljamo steber slovenske gledališke produkcije, ki gradi na stoletni tradiciji. Prvo je k nam pristopilo podjetje Grey. Priznati je treba, da pred tem gluhih in naglušnih nismo obravnavali kot ciljno skupino. Da, že v letu 2019 se je izvedlo nekaj predstav z gledališkim tolmačem v jeziku gluhih in naglušnih. Izkušnja je bila več kot pozitivna in izjemno obetavna, v teatru je delovalo. Po predstavitvi pobude ključnih akterjev nam je takoj postalo jasno, da gre za zavzetost, ki presega standarde. Da gre za družbeno odgovorno ravnanje. To je bil tudi eden izmed poglavitnih razlogov, da sem pobudo začutil že povsem na začetku. Zaradi tega sem potlej kot predsednik kolegija slovenskih gledališč predlagal stanovskim kolegom, direktorjem preostalih slovenskih gledališč, da bi v to zgodbo vstopili skupaj, usklajeno po vsej Sloveniji. Sam sem kot predsednik kolegija imel to pristojnost in možnost, priložnost, da pobudo predstavim tudi drugim. Dostopnost, za katero je potreben dober posluh do okolja, je poleg kakovosti poglavitno vodilo našega dela, zato smo za pobudo Gledališki tolmač še posebej hvaležni," je uvodoma povedal Uroš Korenčan.
"Pobuda, ki orje ledino"
Področje kulture je tisto, ki je ob odprtosti družbe, solidarnosti že mnogokrat ustvarilo različne družbene pobude, ki rušijo stereotipe. "Nedvomno. Pobuda je zaorala ledino. Zaveza je bila podpisana decembra lani, s tem pa smo pobudo tudi uradno ovekovečili. V letu 2020 torej delamo po vsej državi. Nekatera gledališča bodo odigrala več predstav, Lutkovno gledališče bo odigralo dve (Sovica Oka in ponovitev predstave Žogica Marogica), tako je bilo tudi lani. Pa ne zaradi tega, ker bi bili boljši od drugih, čeprav se imamo za dobre, temveč zaradi dejstva, ker smo sredi Ljubljane, kjer vendarle kroži največ ljudi. Dve predstavi bosta v Lutkovnem gledališču Ljubljana predvsem zaradi števila ljudi in specifičnosti ciljne publike," pove Uroš Korenčan.
Sovica Oka na sporedu to soboto
Sovica Oka, radovedna, igriva, trmasta in pogumna, predvsem pa simpatična in priljubljena, bo v LGL na sporedu to soboto, 30. 5., ob 11. uri. Da bo prihod v dvorano bolj tekoč in prijazen, so se v LGL odločili, da sedežni red ne velja. Predstava bo sicer odigrana na Velikem odru LGL, ki omogoča priporočeno fizično distanco 40 obiskovalcem, sporočajo iz gledališča.
V gledališču bodo hkrati zagotovili vse potrebne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe v skladu s priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Ker je v zaprtih prostorih še vedno obvezno nošenje mask, prosijo obiskovalce, da upoštevajo ukrep.
Sovica Oka je legendarna predstava Lutkovnega gledališča Ljubljana po predlogi Svetlane Makarovič, ki so jo ob praznovanju 70. obletnice povsem prenovili v režiji Braneta Vižintina in po likovni podobi Suzi Bricelj. Z novo postavitvijo bo uprizorjena že občinstvu tretje generacije. "Sovica Oka je ena od naših lutkovnih postavitev, ki omogoča delo igralcem (promet na odru) s čim manj srečevanja. Obenem gre za marionetno predstavo, kjer je pozornost igralca usmerjena na lutko in tako lahko izvajalci nastopajo z maskami, ne da bi predstava utrpela pretirano škodo. In takoj poudarim, igranje z masko je za igralce dodaten fizičen napor in ponosen sem na naše igralce, ker so res visoko motivirani in se v oteženih razmerah potrudijo, da je izvedba še vedno vrhunska," razlaga Uroš Korenčan.
"Začetek nečesa večjega, izjemno pomembnega!"
Sogovornik poudarja, da gre v primeru pobude Gledališki tolmač za aktivnost, ki bi jo morala v imenu dostopnosti podpreti država. "To sem povedal tudi na sprejemu pri predsedniku države. Torej, da bi financiranje stroškov prevzela država. Vizija gotovo mora biti takšna. V tem kontekstu še toliko bolj cenim pomen družbeno odgovornih ravnanj, v tem primeru NLB. Pobuda ima možnost, da postane začetek nečesa večjega, izjemno pomembnega. Zdaj, ko se že dogaja, se nam morebiti zdi samoumevna. Pa vendarle, če ne bi bilo te pobude, še posebej na ta koordiniran način, se stvar preprosto ne bi premaknila. Žal je tako," priznava direktor ljubljanskega Lutkovnega gledališča.
Dodaja, da so se stanovski kolegi nanjo izjemno dobro odzvali. "Da, zelo, zelo pozitivno. Vsi so pri tem zelo odprti. Gesta je izjemna, mreža slovenskih gledališč je precej enakomerno razporejena po slovenskem ozemlju. V resnici se pokrijeta dva segmenta dostopnosti. Prvi je ta, da smo odprti za to določeno ciljno skupino, obenem pa smo zanje odprti na vsem območju Slovenije. Torej se gluhim in naglušnim za ogled predstave ni treba nujno voziti v Ljubljano, temveč si jo lahko recimo ogledajo na Ptuju," razloži Uroš Korenčan.
50 odstotkov gluhih že obiskalo eno izmed predstav
Gluhota je po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ena od najtežjih oblik invalidnosti, ki ljudi pogosto potisne na rob družbe. Kljub temu, da imajo gluhi v Sloveniji ustavno zagotovljene enake pravice kot slišeči, pa sta uveljavljanje pravice do kulture in dostop do kulturnih dobrin pogosto velika težava, na kar opozarjajo v Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana. Gluhi in naglušni se zaradi oviranosti pogosto srečujejo z oteženim dostopom do kulturnih vsebin. Pobuda Gledališki tolmač odgovarja na to vrzel in v slovenski prostor prinaša serijo gledaliških predstav s tolmačem za gluhe.
Po podatkih je 50 odstotkov slovenske populacije gluhih že obiskalo eno od tolmačenih predstav. "V lanskem letu je največ navdušenja požela Žogica Marogica, pri čemer gre vseeno za klasiko, ki je na našem odru zdaj že več kot 60 let. Predstava je znana več generacijam in je že neka živa dediščina, nekaj, kar pozna vsak Slovenec. Na lanskih predstavah smo skupaj gostili okoli 200 gluhih in naglušnih, odraslih in otrok, za katere so sicer manjši, intimni avditoriji bolj primerni. Množica jih plaši. Predstava Vila Malina je bila odigrana na velikem odru, ki sprejme 200 ljudi, v tem primeru je bila publika mešana, torej slišeči in gluhi ter naglušni. Vesel sem, da nihče ni imel prav nobenih zadržkov. Vsi so bili navdušeni, da so prisostvovali dogodku, ki je bil po svoje ekskluziven," pove Uroš Korenčan.
Odrasli bodo doživeli to, kar jim je bilo v mladosti "odvzeto", otroci pa bodo bolj enostavno vključeni v gledališko življenje
Lutkovna produkcija je po nekem stereotipnem prepričanju v glavnem namenjena otrokom, čeprav, kot opozarjajo strokovnjaki, umetnost ne more biti starostno omenjena. Specifika lutkovnih gledališč je primarno namenjena otrokom, nič drugače ni niti z Lutkovnim gledališčem Ljubljana, kjer pa želijo lutke približati tudi odraslim in jih prepričati, da niso le za otroke.
"To ni mit, to je resničnost po vsem svetu, Evropi. Hkrati je to tudi izziv vsem ustvarjalcem, ki se ukvarjajo z lutkarstvom, da ustvarijo kakovostne lutkovne vsebine tudi za odrasle. Mi to počnemo z grajenjem in naslavljanjem stabilne ciljne publike tako za otroke kot tudi odrasle. Njim priporočam, da vsake toliko preverijo program našega gledališča, gotovo bodo našli kaj zase. Pravimo sicer, da je dobra otroška predstava tista, ki prepriča vse starosti. Po eni strani vzbuja nostalgijo ali spominja na otroštvo, tako pri slišečih kot tudi naglušnih. Ko govorimo o odraslih gluhih in naglušnih, moramo poudariti, da jim zdaj omogočamo to, česar morebiti v svojem otroštvu niso doživeli. Zdaj so lahko doživeli to, kar jim je bilo v mladosti odvzeto. Zanje je to še bolj kompleksno doživetje. V kontekstu otrok bo njihova integracija v kulturno življenje tako olajšana. V življenju je sicer tako, da ena akcija ne more spremeniti vsega, a ponavljam, da je začetek obetaven. Ogromno pomeni že ena izkušnja obiska predstave, ki gluhim in naglušnim ostane v spominu za nekaj časa. Govorimo o izredno pomembnem kamenčku v vsem mozaiku. Naša produkcija je izjemno likovno privlačna, predstave so barvite, dinamične, kar se nam v primeru ciljne skupine gluhih in naglušnih obrestuje. Seveda so pa tudi tiste z bolj raznovrstnimi dialogi, več scenskimi spremembami, svetlobnimi in odrskimi, lutkovnimi spremembami, kjer so izzivi s tolmačem večji," pripoveduje Uroš Korenčan.
Most med slišečimi in gluhimi ter naglušnimi
In kako je sam doživljal odzive gluhih in naglušnih na predstavah ter spoj s preostalim delom občinstva? "Sam sem se na sprejemu pri predsedniku države srečal s predstavniki Zveze gluhih in naglušnih in nemudoma uvidel, da so izjemno zadovoljni, da se je ta akcija zgodila. Osebno se s publiko, ki je obiskala naše predstave, nisem družil, sem pa začutil utrip solidarnosti. Zavedanja, da so del nečesa novega, nečesa dobrega. Občutek imam, da smo Slovenci strpni, da znamo biti tolerantni, predvsem pa, da znamo uvideti določene razlike in jih spoštovati. Zadovoljni smo, ko ravno neka strpnost pripomore k življenju v bolj solidarni družbi. Dober je tudi občutek, da četudi se ti kaj pripeti, ne boš prepuščen sam sebi. Specifika Lutkovnega gledališča Ljubljana je sicer tudi, da smo za številne tudi prvi stik z gledališčem v življenju na sploh. Odzivi navdušenja so mi torej znani, vseeno pa smo vsi, ki živimo to pobudo, izjemno srečni, da gluhim in naglušnim omogočimo tako lepo doživetje," razlaga.
Tolmačenje Županove Micke, SNG Drama Ljubljana, december 2019.
Znakovni jezik na poti, da postane eden od uradnih jezikov v Sloveniji
V Sloveniji znakovni jezik za vsakodnevno sporazumevanje sicer uporablja okoli tisoč gluhih oseb. Pri komunikaciji gluhi namesto glasu in izgovorjenih besed uporabljajo svoje roke, telo, obraz, usta in glavo. To, kar so v slovenskem jeziku besede, so za znakovni jezik kretnje. Zmotno je mišljenje, da ima znakovni jezik enako slovnico kot govorni jezik na določenem geografskem območju, saj je znakovni jezik neodvisen od govornega in se razvija znotraj skupnosti gluhih. Zato je pobuda Gledališki tolmač toliko bolj pomembna, saj gledališke igre gluhim ne približuje s podnapisi, ki jih ti pogosto ne razumejo.
Pa se je sogovornik že spoznal z znakovnim jezikom oziroma koliko ga pozna sam? "Po pravici povedano ne veliko, je kar kompleksen, dvomim, da bi mi kar tako uspelo (smeh op. p.). Sicer pa je z jezikom tako – če ga ne uporabljaš pogosto, znanje hitro splahni," razmišlja Uroš Korenčan. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije je sicer novembra 2018 Državnemu zboru podala pobudo za dopolnitev slovenske ustave, ki bi znakovnemu jeziku zagotovila status uradnega jezika. Vlada je predlog aprila 2019 potrdila, s tem pa bo Slovenija kmalu postala peta država v Evropski uniji, ki bo imela znakovni jezik vpisan v svojo ustavo.
"Gledališče je za vse!"
Sogovornika povprašamo, kako se je gledališče s tematiko gluhih in naglušnih spopadalo pred pobudo Gledališki tolmač. "Najprej je treba poudariti, da ne gre le za gluhe in naglušne. Na splošno smo se vseskozi močno zavzemali za dostopnost svojih predstav vsem ciljnim skupinam. Pa naj gre za socialno ogrožene ljudi, otroke, slepe in slabovidne, gibalno ogrožene. Ne vidim nobenih razlogov, zakaj bi moral biti kdorkoli zaradi težav prikrajšan za kulturne dejavnosti. Zavzemamo se za to, da je kultura dostopna vsem in vsakomur. To je nekakšen civilizacijski standard, nočemo nikakršne izključevalnosti. A je tako, da Lutkovno gledališče deluje v hiši, ki izvorno ni bila narejena za gledališče in je stara več kot 100 let. Funkcionalno ni prilagojena potrebam gledališča v 21. stoletju. Včasih torej ne gre samo vprašanje zastonj ali cenejše vstopnice – to je še najmanj, temveč za ustaljeno infrastrukturo, namenjeno gibalno oviranim osebam, kjer se moramo na različnih odrih znajti na različne načine. Pri tem so težave večje. Približujemo se tudi slepim in slabovidnim, predvsem z raziskovanjem smeri produciranja taktilnih, senzoričnih predstav, ki ne bi nikogar izključevale. Za vsakogar želimo torej narediti enako aktualne, sodobne in enakovredne predstave. Predstavo za širšo javnost torej, ki pa si jo lahko ogledajo vse zgoraj omenjene skupine. V realnosti je včasih kar malce težko zadovoljiti vse," priznava.
S problematiko gluhih in naglušnih so se sicer v Lutkovnem gledališču Ljubljana srečali pred dobrimi desetimi leti, ko je bila na pobudo zdaj žal že pokojnega igralca Karla Brišnika ustvarjena predstava Tacamuca. "To je lutkovna predstava, ki je bila sicer v večji različici na našem odru uprizarjana že pred 20 leti. Karel Brišnik je predlagal, da bi naredili manjšo verzijo, ki bi jo opremili s tolmači znakovnega jezika. Angažirali smo dve tolmački in prilagodili dinamiko predstave. Zadeva je bila dobro sprejeta, a rešitev se ni izkazala za trajno. Kar četrtino odra so na primer zasedli tolmači. Na tem področju se je torej delalo, a to so prej izjeme kot pravilo," pove Uroš Korenčan.
Gledališče oblikuje ljudi
S sogovornikom smo sicer spregovorili še tem, kako se umetnost lutkarske dejavnosti prilagaja zobu časa. Se je spremenilo tudi občinstvo? "Anekdota, ki ponazori spremembe, ki jih je prinesel čas, je prizor iz dvorane, ko med predstavo Žogica Marogica očka gleda zelo napeto, njegov otrok pa zraven brska po njegovem telefonu (smeh op. p.). Zaznavanje današnjih otrok je nastavljeno na precej večjo hitrost, dinamiko, impulze. Gledališče se ob tem ne sme predati in pri tem mu lahko pomaga tudi sodobna tehnologija. Po drugi strani je mogoče tudi s preprostimi sredstvi osvojiti pozornost odraslih in otrok. Za področje lutkovne umetnosti velja, da gre v korak s časom, in to v skoraj vseh segmentih. Govorim o razvoju materialov, ki se uporabljajo pri izdelavi lutk. Vstopamo v tretje desetletje 21. stoletja, seveda se razmišlja tudi o trajnostnih materialih, o krožnem gospodarjenju. Novi materiali, ki obstajajo, nam omogočajo izdelavo bolj gibljivih lutk. Potem so tu spremembe, ki zadevajo vodenje predstav, produciranje zvoka, svetlobe in podobnih stvari. V tej celoviti izraznosti iščemo optimalne formate pri dolžini predstav za najmlajše in najstarejše. Gledališka umetnost se poigrava s percepcijo časa, dinamiko dogajanja, vsakič pa naletimo na zakonitosti, ki veljajo na enak način danes in v prejšnjem stoletju. Obenem prestopamo meje. Letos januarja je na primer naše gledališče premierno uprizorilo predstavo Sedem vprašanj o sreči (režiser Tomi Janežič), ki traja sedem ur in zahteva ogromen angažma gledalca. Ne gre torej v gledališče samo za kratek čas, temveč se zavestno odloči, da bo dan posvetil določeni zgodbi, druženju z igralci. To je zagotovo prestopanje mej. Z vsemi orodji, ki nam jih omogoča današnja tehnologija, lahko naredimo predstavo, ki gledalca zapelje, posrka na način, da pozabi na čas in svet okoli njega. Občinstvo se sicer v drugih pogledih ni prav veliko spremenilo. Ljudje smo nastavljeni na podoben način. Sicer vseeno ni tako, da bi se moralo gledališče bolj prilagajati ljudem, kvečjemu obratno. Mi se zavedamo, da vzgajamo otroke, občinstvo. Moramo biti odgovorni pri tem, kaj sporočamo, kako podajamo vsebine, saj s tem navsezadnje tudi oblikujemo svojo publiko. In ljudi," sklene Uroš Korenčan.
NLB je prva banka v Sloveniji, ki ranljivi skupini gluhih in naglušnih omogoča kulturno udejstvovanje v kar 12 različnih gledališčih v sedmih slovenskih mestih. Gluhim poleg kulturnega udejstvovanja omogoča tudi finančno opismenjevanje na finančnih delavnicah ter jim kot prva banka omogoča poslovanje prek videoklica s tolmačem.
"Pobudo Gledališki tolmač, s katero želimo gluhe bolj vključiti v svet slišečih, smo podprli z največjim veseljem in ponosom. Zelo smo zadovoljni, da smo do zdaj omogočili ogled predstav s tolmačem že skoraj polovici gluhih v Sloveniji in jim s tem približali slovenska gledališča. Kot edina banka v Sloveniji pa smo jih v svet slišečih še bolj vključili tudi z uvedbo videoklica s tolmačem in finančno delavnico. V NLB želimo z inovativnimi storitvami in družbeno-odgovornimi projekti sodelovati pri oblikovanju in izboljšanju družbenega okolja ter pripomoči k boljši kakovosti življenja. Saj je tu, v tej regiji, naš dom," je ob tem povedal predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak.
Navdušenja pa ne skrivajo niti v Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana. "Hvala NLB, ki nam omogoča ta nepozabna doživetja, in hvala slovenskim gledališčem, ki so brez obotavljanja sprejela naš predlog za vključitev tolmača znakovnega jezika v izbrane predstave," je pobudo komentiral Gorazd Orešnik, predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana.
