"Evropa je vedno bolj fašistoidna, z begunci ali brez"

Mladen Dolar, ki je prevzel vlogo povezovalca, je imel priložnost zastaviti le eno vprašanje, saj sta se Slavoj Žižek in Udi Aloni zapletla v debato o radikalni milosti in odnosu do judovstva tako danes kot nekoč.

Udi Aloni je izraelski režiser, ki je na tokratnem festivalu predstavil tri filme, današnjo debato pa je začel z anekdoto, kako je pred dvema letoma prišel v Ljubljano na pogovor z Žižkom, ker je želel pisati o radikalni milosti. Ravno v tistem času mu je umrla mati, sicer nekdanja izraelska ministrica za izobraževanje, ker pa naj bi bil Žižek nesposoben pokazati svoja čustva, mu je kot komunist čustva pokazal prek birokracije in mu uredil letalsko karto domov.

Dobrodelnost pogosto težave samo podaljšuje Žižek in Aloni sta že na začetku trčila v nekaj diskurzivnih vprašanj, saj je Žižek pojem milosti obravnaval s krščanskega vidika, kot nekaj, kar dobimo v dar, na primer odrešitev od Boga, a ker smo to dobili zastonj, smo zato vedno dolžni. Sam milost vidi kot dogodek, kot nekaj, kar preseneti, kar se zgodi in tako odpre nov prostor. Aloni pa milost vidi kot nekaj dobrega, kar ni nujno povezano z božanskim, kot prostor, ki ga morda ne znamo poimenovati, ga pa čutimo, gre za prostor, v katerem smo enaki in v katerem se borimo za enake pravice.

Žižek v samem konceptu milosti in posledično tudi v dobrodelnosti vidi veliko težav, pri čemer se je navezal na begunsko problematiko. Sam meni, da se je lotevamo na napačen način, na način, ki težavo samo podaljšuje. To seveda ne pomeni, da beguncem in begunkam ne smemo pomagati, nasprotno, moramo jim, vendar bomo težavo rešili samo tako, da bomo rešili okoliščine, ki so privedle do begunske krize, okoliščine, za katere je Evropa soodgovorna.

Sovražnika ni treba razumeti, pod površjem ni nič dobrega Kritičen je bil do ideje, da moramo "sovražnika" razumeti, da je to le nekdo, čigar zgodbe še nismo pripravljeni slišati, saj meni, da pod površjem praviloma ni nič dobrega. "Ljudje so grozni, z lepimi zgodbami pa praviloma le prikrivajo svoje zločine." Resnica je po njegovem mnenju zunaj, torej v dejanjih, zato so tudi zgodbe o tem, kako so nacisti lahko storili vse grozote, lahko čudovite zgodbe, ne opravičujejo pa dejanj.

Kako naj torej tudi razumemo druge, če ne razumemo samih sebe. Odgovor vidi v tem, da se povežemo v skupnem boju, ne pa da, na primer v islamu, iščemo korenine za dejanja fundamentalistov. Ključ do fundamentalizma Islamske države po njegovem namreč ni v islamu, temveč v odzivu na kapitalizem.

Sprejmimo begunce in begunke ter se jim pridružimo Aloni je pri tem poudaril, da je napačno že razmišljanje v okviru nas in njih, v tem, da begunce in begunke obravnavamo kot druge. Drugi po njegovem mnenju ne sme biti niti islam niti na primer judaizem, temveč neonacisti in islamska država skupaj. Druge po njegovem mnenju namreč zmotno vedno vidimo kot eno, sebe pa vedno kot partikularne. Če bi sledili torej prepovedim beguncem, da uporabljajo bazen, bi morali uporabo prej prepovedati neonacistom, a pri tem pride do problema, ker so neonacisti (tudi) Nemci.

Sam meni, da moramo vrata Evrope odpreti beguncem in begunkam, tudi če ne vemo, kako bomo živeli skupaj. Najprej jih je treba rešiti. Na Žižkov pomislek o tem, kaj bomo storili potem čez nekaj let, ko bodo oblast prevzeli skrajni desničarji, je odgovoril, da je Evropa vedno bolj fašistoidna z begunci ali brez. "Pripeljite jih sem, nato pa se jim pridružite. Večina jih beži pred istimi stvarmi, proti katerim se bori Evropa ali pa vsaj evropska levica," na kar je Žižek odgovoril, da podcenjuje resnično moč vsakodnevnega rasizma.

Dobrodelnost je stvar pozicije moči Dolar, ki je do besede prišel šele v zadnje pol ure, je na debato o milosti in usmiljenju dodal pomembno teoretsko točko, in sicer da milost, ki je dana brez obveznosti, vedno odpre problem, saj je tisti, ki jo sprejme, za vedno dolžan, takega dolga pa nikoli ne bo zmogel odplačati. Vrneš lahko samo ljubezen. Tisti, ki daje milost, po drugi strani s tem dobi potrditev o svoji širokosrčnosti, pa tudi o svoji poziciji, ki je politična. Milost je vedno namreč dana s pozicije moči, torej je tisti, ki jo daje, vedno na poziciji, ki to omogoča.

Hkrati je milost in humanitarnost označil za temeljno problematični, četudi sta v današnjem času, kot primer je dal Delove osebnosti leta, zelo priljubljeni. Revne po njegovem vedno vidimo kot tiste, ki jih moramo rešiti s humanitarnostjo, a z njo ne moremo reševati razrednih in strukturnih razlik.