Grad, kjer je bilo dovoljeno sušiti perilo le v sadovnjaku in kjer je počitnikoval Bartol

Grad Zaprice je mogoče dobro videti že s ceste, sploh njegovo lego na majhni vzpetini nad Kamnikom. Danes vanj zahajajo predvsem šolske skupine, pa tudi drugi obiskovalci ter obiskovalke, saj je v njem Medobčinski muzej Kamnik. Vendar pa paket: razstava in kava, tam (še) ni mogoč, čeprav po tej možnosti dvorišče s peskom in travnati obod prepričljivo kličeta.

Prostor torej je, volja in želja pri vodstvu za takšno razširitev, kar bi pospremila tudi večnamenska dvorana, prav tako. Ni pa dovolj financ. Mogoče bodo to lahko rešila evropska sredstva, morda kakšen drug investitor, so upanja v vodstvu muzeja.

Zaradi turške nevarnosti so grad ob njegovem nastanku utrdili s šesterostranima stolpoma na obeh vogalih, pozneje sta bila spremenjena v paviljone.

Prenovljena grajska podstreha - nov prostor kulture

Podobne ideje in želje ter prepreke pa obstajajo tudi za prostorno podstreho, obeleženo z markantnima dimnikoma. Tam bi svoje mesto lahko dobile začasne razstave, predstave, performansi in drugi dogodki. Lokalno in širše okolje pa tako še en zanimiv prostor - arhitekturno zagotovo.

Grad Zaprice sicer širše zaživi z nekaterimi dogodki, ki jih tam prirejajo. Daleč naokoli je verjetno ta poznan po poletnih koncertih festivala Kamfest, saj je na njem eno od prizorišč. Sicer so tam tudi poroke, banketi in drugo. Reprodukcija Valvasorjeve upodobitve gradu Zaprice v delu Slava vojvodine Kranjske iz 17. stoletja visi na muzejskem stopnišču.

Od srednjeveškega stolpa do podeželskega dvorca

V enem najbolj ohranjenih gradov na Kamniškem je nekoč prebivalo plemstvo. Zgodovina pravi, da je najprej tam stal srednjeveški stolp, dokler leta 1550 njegov prvi lastnik Jurij Lamberg ni na tem mestu sezidal grajsko poslopje.

Vizualno obeležje je grad dobil tudi z Valvasorjem, ko ga je upodobil v svoji knjigi Slava vojvodine kranjske ob koncu 17. stoletja. V tem delu pa je tudi zapisal, da so bili meščani v rednih pravnih sporih z "gospodi Lambergi", s kranjsko plemiško družino, s poreklom iz Koroške.

"Gospod Jurij von Lamberg, ki je zgradil Zaprice, je hotel dati les voziti skozi mesto, toda Kamničani mu tega niso hoteli dovoliti. Ko je potem s pritegnitvijo svojih podložnikov in podložnikov svojega brata nameraval s približno dvesto oboroženimi možmi na konjih in peš peljati skozi mesto, so se tudi meščani postavili za obzidje s puškami v rokah z namenom, da mu bodo to po potrebi preprečili tudi s silo," Valvasorjev zapis navajajo v spletnem Kamniško-komendskem biografskem leksikonu. V sporu je nato posredovala deželna oblast. 

Ob nastanku muzeja v 60. letih so odkrili stenske poslikave iz 19. stoletja, ki so bile prej desetletja prekrite z ometom. Starejše slikane tapete iz tega prostora pa hranijo v Narodnem muzeju Slovenije.

Današnja podoba iz poznega baroka

Današnjo podobo je objekt dobil v poznem baroku, v drugi polovici 18. stoletja za časa Antona Medarda Wiederkeherja, ki ga je povečal in barokiziral. Dokončno pa z zgraditvijo severovzhodnega trakta v 19. stoletju.

Z novimi lastniki, v različnih zgodovinskih obdobjih, predvsem pa v duhu različnih arhitekturnih slogov, se je podeželski dvorec spreminjal. Preživel je različne čase, preobrazbe, dograditve, pa tudi spremembe namembnosti.

Leta 1879 ga je kupil državni poslanec in vladni svetnik Josip Schneid pl. Trauenfeld, ki je bil pozneje tudi deželni poslanec. To je bil čas nastajanja t. i. novega plemstva, ko so si bogati tovarnarji, trgovci, politiki in uradniki kupovali gradove, popisujejo zgodovino gradu.

Grad Zaprice iz okoli leta 1935. Posnetek je iz fotografskega kamniškega ateljeja Aparnik, poznanega v tem okolišu (hrani arhiv MMK).

Od poletne rezidence do turističnega objekta

Politik Schneid je poletja z družino preživljal v dvorcu Zaprice, vse dokler ni leta 1884 umrl zaradi tuberkuloze. Stavba je nato prešla v roke njegovih sinov, leta 1919 pa je njegov lastnik postal edini dedič Jožef Schneid.

To je tudi čas, ko so v stranskem poslopju začeli oddajati stanovanja kamniškim družinam, med letoma 1924 in 1938 pa so se z oddajo sob šli tudi turizem.

V njem so tako dopustovali literati Juš Kozak, Oton Župančič, Vladimir Bartol in drugi. Tako ima grad tudi turistično tradicijo. Pa tudi socialno, po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1946, je bil tam center za vračanje ljudi iz nemških taborišč, pozneje vojaški objekt, internat za šolske otroke in stanovanja.

Grad okoli leta 1910 (Foto: Franc Aparnik, hrani MMK).

Koraki proti muzeju

Zaprice je bil v rokah zasebnih lastnikov do leta 1945. Pet let prej je njegova lastnica postala Elizabeta Schneid, poročena Rechbach, po drugi svetovni vojni pa je bil nacionaliziran. Hišni red iz leta 1962, ko je bilo treba urediti sobivanje stanovalcev v gradu in nastajanje muzeja.

Po vseh njegovih predhodnih postajah – od plemiške rezidence do turističnega objekta in begunskega centra – je v njem leta 1961 začel nastajati muzej. To je bil čas, ko so nekateri prostori v objektu še vedno služili za domovanja.

Zato je bilo treba urediti sobivanje, kot priča dokument iz leta 1962, naslovljen na vse stanovalce gradu Zaprice. Spet je bilo namreč treba spomniti na razumevanje reda in snage.

Tako so znova prepovedali gojenje domačih živali v stanovanju ali gospodarskih krilih. "Izlivanje pomij ali stresanje smeti skozi okna stanovanj je nevredno početje stanovalcev in brezobzirno do sočloveka," so vzgajajoče zapisali.

Perilo pa, da naj sušijo le v sadovnjaku, v slabem vremenu pa na podstrešju gospodarskega krila, je bilo tudi med zahtevami.

Zgodovina kamniškega območja

Medobčinski muzej Kamnik zdaj že desetletja predstavlja zgodovino in kulturno dediščino širšega kamniškega območja. Stavbo so ob zagonu muzeja prenovili, raziskali in ohranili njene arhitekturne elemente, nekatere tudi pod odstranjenimi plastmi odkrili.

Na gradu je namreč "vsako obdobje nekaj pustilo", o branju arhitekturne in družbene zgodovine, zapisane v zidove dvorca, pripoveduje direktorica muzeja Zora Torkar. Tako so pod sekundarnimi tlemi v nekaterih prostorih odkrili še originalen parket, prav tako so ohranjena tudi vrata v notranjih prostorih. Obnovili pa so tudi salon, ki so ga do konca druge svetovne vojne krasile slikane tapete iz časa barokizacije gradu. Te so zdaj v Narodnem muzeju Slovenije.

Originalnega inventarja ni ostalo veliko

Sicer od inventarja ni veliko ostalo, le omara s pisalno mizo, ki nam jo pokaže direktorica muzeja. Ta ima danes svoje mesto v nekdanjem salonu, današnji večnamenski dvorani. Na podstrehi so shranjeni kosi razbite lončene peči, ki je nekoč služila ogrevanju notranjosti. Drugo pa je bilo razneseno ali uničeno.

"Po drugi svetovni vojni je nastal federalni zbirni center, kjer so zbirali pohištvo in druge elemente iz nacionaliziranih stanovanj in gradov. To so shranjevali v skupnem skladišču, nato pa dajali v galerije in muzeje," pravi Zora Torkar.

Originalnega inventarja v gradu ni ostalo veliko. Vrata z vgradno omaro pa je eden od redkih elementov, ki so se ohranila do danes.

Stoletja v prostoru

V gradu Zaprice se tako v njegovih sobah, obokih na stopnišču, notranjih in zunanjih stenah stikajo stoletja. Prav tako pa tudi v njegovi vsebini, ki skozi muzejsko razstavo obiskovalce popelje vse od arheoloških zbirk naprej.

Edini originalen kos pohištva iz gradu, ki se je ohranil in ima danes svoje mesto v muzejski dvorani, nekdanjem grajskem salonu.

Grad Zaprice v sliki

V enem najbolj ohranjenih gradov na Kamniškem je nekoč prebivalo plemstvo, zdaj je v občinski lasti. Gre za grad, ki je zrasel še s poznogotskimi formami, ki so delno še danes vidne (konzole balkona, spodnja okenca kot poznogotsko obrezane line, elementi v notranjščini pritličja in v stranskem traktu), kot celota pa je z arhitekturnimi masami že docela renesančna stavba. Danes vidno podobo je grad dobil šele v času poznega baroka, dokončno pa v 19. stoletju.

V gradu je že od 60. let prejšnjega stoletja Medobčinski muzej Kamnik.

Grad so skozi stoletja dograjevali, v prejšnjem stoletju pa se je spreminjala tudi njegova namembnost.

Odtis barokiziranja stavbe se vidi tudi v notranjem stopnišču.

S prenovo prostorne grajske podstrehe bi lahko nastal zanimiv razstavni in uprizoritveni prostor.