Grad Sevnica: od obrambne utrdbe do grajske rezidence in kulturne dediščine ter sodobnosti

Gradu se nekateri spominjajo po diskoklubu, ki je bil tam v 90. letih. Pred osmimi leti so na gradu prirejali tudi festival Grand Rock Sevnica. To so znana dejstva iz bližnje preteklosti te markantne srednjeveške utrdbe. Manj znana so tista o morebitnih obiskih Melanie Trump, ki je odraščala pod utrdbo.

Grad zaseda mesto zgodovinskega pričevalca predvsem lokalne zgodovine, ki je preživel različna obdobja, dograditve in lastniške oz. upravniške roke. Ohranil se je vse do sodobnosti, ko je bil tako kot veliko drugih dvorcev pri nas prepoznan za kulturno dediščino. V njem pa se danes odvijajo različni programi.

Od stolpa do gradu

Zgodovina srednjeveškega gradu sega v 13. stoletje, čeprav natančne okoliščine in čas njegovega nastanka ter prvotna podoba zgodovinarjem niso znani. Prvič ga v pisnih virih prvič posredno omenjajo leta 1256, nato leta 1275, izrecno prvič leta 1309.

Utrdba je nastala na ozemlju, ki je od leta 1043 pripadalo salzburški nadškofiji. Njegov najstarejši del je stolp, ki se zdaj nahaja v vzhodnem traktu. Ni pa ta dolgo ostal samostojna stavba, kmalu so mu namreč dogradili še obodno obzidje in stanovanjsko stavbo. Pozidan na skoraj kvadratni tlorisni ploskvi z notranjim dvoriščem, v višino sega v dve nadstropji.

Zgodovina srednjeveškega grada sega v 13. stoletje, v pisnih virih je bil prvič izrecno omenjen leta 1309. Utrdba je nastala na ozemlju, ki je od leta 1043 spadalo pod salzburško nadškofijo.

Kompleks je kot upravni sedež enega od štirih gospostev salzburške nadškofije v Posavju nastal ob takrat prometni poti. Grad je bil kot fevd formalno v rokah salzburških nadškofov vse do leta 1803. Do druge polovice 16. stoletja so ga v rokah imeli različni salzburški upravitelji ali pa so ga v zakupu imeli različni plemiči.

Med njimi za enega od pomembnejših velja Janez Khisl (Kisel) s Fužin pri Ljubljani, ki je bil sevniški najemnik od leta 1509.  Khisli (Kisli) so bili povezani tudi z rodbino Moscon, ki je v Sevnici zagospodarila ob izteku 16. stoletja in za nekaj časa celo pretrgala fevdalno vez Sevnice s salzburškimi nadškofi. To je le del zgodovin, ki je popisan v monografiji Grad Sevnica urednika Oskarja zorana Zeliča. 

Po Mosconih je bil grad v rokah še drugih upraviteljev in lastnikov.

Vogalni okrogli stebri so del gradu postali v 16. stoletju, v času povečane nevarnosti turških vpadov. Danes, ko so svojo prvotno funkcijo že izgubili, pa so ostali markantni pričevalci zgodovine in graditeljstva.

Čas vdora Turkov

Pomembno obdobje za stavbno zgodovino objekta je bilo spet 16. stoletje. To je bil čas povečane nevarnosti turških vpadov. Politične okoliščine so tako gradu prinesle štiri vogalne stolpe. To so elementi, zaradi katerih je njegova podoba danes še dodatno markantna, pred petimi stoletji pa so predstavljali pomembni varovalni mehanizem.

Obramba pred Turki je na Štajerskem postala po letu 1469 oz. 1491 vse bolj aktualna, nujna pa po letu 1526, ko je sultan Sulejman v bitki pri Mohaču porazil ogrsko vojsko. Po letu 1529 so se tako začeli večji turški napadi na ta del današnje Slovenije, na kar so odgovorili z obsežnim utrjevanjem dežele.

Del tega pa je bilo tudi utrjevanje sevniškega gradu, kar se je zgodilo med letoma 1519 in 1555. V tistem času je bil njegov upravnik Janez (Hans, Ivan) Ungnad, plemič iz stare fevdalne družine, protestant, sicer pa tudi vojaški poveljnik in celjski, pozneje štajerski deželni glavar. Grad so tako okrepili štirje vogalni okrogli stolpi z odprtinami za topove.

Naslednjo temeljito spremembo, usmerjeno predvsem v notranjo ureditev in opremo, je stavba doživela tudi v času Mosconov, ki so grad kupili leta 1595. Italijanska rodbina, ki je v 16. in 17. stoletju imela v svojih rokah več gradov na Dolenjskem in Štajerskem, je sevniško utrdbo spremenila v udobno rezidenco. Uredili so dvorišče z arkadnimi hodniki, zunanjosti dali enotno podobo, vhoda pa so prestavili na južni del.

Srednjeveški grad je bil v svoji zgodovini v različnih upraviteljskih in lastniških rokah. Doživel pa je tudi različne faze prezidave in obnove.

Grad je v naslednjih desetletjih doživel še druge pozidave in obnove. Upodobitve iz prve polovice 19. stoletja ga prikazujejo z občutno znižanim obzidjem. Spremembe pripisujejo njegovemu takratnemu Johannu Haendlu, plemiško Rebenburgu, ki je, potem ko je leta 1803 pridobil grad, na zahodnem pobočju hriba zasadil park, zasul grajske jarke in dal na južnem delu vzpetine urediti tudi terase. S temi posegi mu je tako zabrisal še zadnje utrdbene sledove dvorca.

Sevniški grad danes

Stanovanja v gradu

Po drugi svetovni vojni je grad postal državna lastnina. Takoj po osvoboditvi Sevnice je bil najprej namenjen vojski, ki je v njem tudi stanovala.

Leta 1947 so večino notranje opreme, kar je niso iz njega odpeljali že prej, odstranili. Najdragocenejši inventar so prepeljali v Ljubljano. Del so ga iz Federalnega centra dodelili v hrambo takratni SNG Drama. Med kosi so bili pozlačeni rokokojski vitrini in dva visoka lesena svečnika. Ta je pozneje predmete proti zamenjavi predala Mestnemu muzeju Ljubljana. Nekaj grajske opreme je šlo tudi v narodni muzej, preostalo drugam.

Po drugi svetovni vojni so večino notranje opreme pri nacionalizaciji gradu iz poslopja odstranili. Po izreku sodišča je upraviteljica grajskega veleposestva Elizabeta Fleischer grajski inventar leta 1948 v večini dobila nazaj. Shranila ga je v dvorcu, leta 1968 pa je prostore povsem izpraznila. Z njo so tako odšli zadnji ostanki prvotne grajske opreme. Slavnostne prostore so ob prenovi desetletja pozneje tako opremili s stilnim pohištvom.

Med pridobljenim so bili tudi kitajski predmeti in pohištvo, puške, sakralni predmeti, slike in drugo, priča povzetek komisijskega zapisnika iz časa praznjenja stavbe. Pozneje so sledili še drugi odvozi notranje opreme.

A marsikateri grajski predmet so morali po letu 1948 vrniti. V  ta čas namreč datira odločba sodišča, ki je zaseg premoženja opredelila kot neupravičen. Tako je Elizabeta Fleischer, upraviteljica grajskega veleposestva in pomočnica grofice Traenkel-Arcova, ki ji je z darilno pogodbo pred drugo svetovno vojno prepustila skoraj vse premičnine v gradu, prek pravne poti dosegla povrnitev velikega dela grajskega inventarja. Vsega sicer niso mogli izslediti, predvsem ne tistega, ki je šel v zasebne zbirke. Je pa pridobljeno deponirala v delu grajskega poslopja.  

Stanovanja na sevniškem gradu

Zaradi splošnega pomanjkanja v stanovanju v Sevnici so grajske sobe že leta 1946 dobile nove prebivalce. Šlo je predvsem za delavske družine in priseljence z okoliškega podeželja. V dobrih 30 letih se je tako v  njem zvrstilo približno 30 družin.

Njihova občasna soseda je bila tudi Elizabetha Fleischer, ki si je prek pravne poti priborila tudi dosmrtno pravico do stanovanja v gradu, kar je bilo z omenjeno darilno pogodbo določeno že pred vojno. Tu je stanovala s sestro Ano. 

Vendar pa so bile razredne razlike med stanovalci očitne že na prvi pogled, je zapisano v knjigi o sevniškem gradu. Elizabetha Fleischer je imela s sestro Ano lepo opremljeno stanovanje s starim pohištvom. V zanemarjenem gradu, kjer  ni bilo dovolj urejenih stranišč in kopalnic ter primernih kuhinj, kot tudi ne dostopa do pitne vode, je tako delovala nenavadno.

60. leta – začetek drugačnih časov za grad

Grad, ki je v drugi polovici 20. stoletja nekaj časa vztrajno propadal, je v 60. letih nato okrepila zavest, da je treba ta kulturni spomenik z njegovo okolico obnoviti in primerno vzdrževati. Takrat so se tako začela nekatera gradbeno-sanacijska in konservatorska dela. To pa je bil čas, ko so kompleks začele počasi napolnjevati različne kulturne vsebine.

Poleg stanovanj je imel v eni sobi v drugem nadstropju na primer svoje prostore tudi sevniški radioamaterski klub Amater.

V 70. letih je grad preživel tudi požar, del obnovitvenih del pa je doživel tudi v 80. letih.

Prepričljiv razgled s sevniškega gradu

Ponovni blišč

Leta 1996 je po sklenitvi dogovora med Občino Sevnica in Zvezo kulturnih društev Sevnica prva postala upravljavka celotnega grajskega kompleksa. V tem času so začeli nekatera obnovitvena dela zunanjosti in notranjosti grajskega kompleksa, kar pa se je še v večjem zamahu nadaljevalo po letu 2000.

Na novo so uredili tudi njegovo okolico. Vidne spremembe na zunanji podobi pa je grad doživel med letoma 2006 in 2007, ko so izdelali nov fasadni omet. To je tudi čas, ko je njegov upravljavec postal Zavod za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Sevnica.

Grad danes

V 80. letih so razmišljali, da bi v gradu naredili hotel, v 90. je, kot po spominu pripoveduje Sevničan, deloval disko, po letu 2000 pa nekaj poletij glasbeni festival Grad Rock Sevnica,  zdaj pa tam poteka različen program, in sicer kulturni, izobraževalni in turistični. Praktično  se v drugem nadstropju kompleksa odvijajo različne vsebine od kulturnih, izobraževalnih do turističnih.

Vinska klet sevniškega gradu

V poročni dvorani si je tako mogoče natakniti zakonske prstane. V eni od soban se v njem na sejah zbirajo občinski funkcionarji, spet za drugimi stenami sestajajo rotarijanci.

Muzejski del gradu: šolska učilnica iz preteklosti

V galerijskih prostorih poleg stalnih postavitev potekajo tudi občasne razstave, muzejski del predstavlja šolska učilnica iz začetka 19. stoletja. Eden od prostorov je namenjen predstavitvi gasilcev, v drugem pa so ohranjeni grajski saloni in deloma tudi spalnica.

V gradu je danes mogoče najti tudi lutkovno gledališče. V  poletnem času sicer miruje, je pa kljub temu v prostorih, ki so mu namenjeni, mogoče videti raznovrsten nabor lutk.

Od kapele do trte

V dvorcu je tudi grajska kapela. Leta 2007 je na pobočju nastal tudi vinograd. V kompleksu ne manjkata niti vinska klet in kavarna.

Raznovrstni program tako naseljuje grajske prostore, pri čemer pa je razlog za njegov obisk predvsem njegova stavba in parkovna podoba. Prepriča nas pogled na objekt, z njega pa tudi pogledi na zeleno sevniško okolico.

Na grajskem pobočju zasajena trta

Grajsko dvorišče