Torek, 17. 1. 2017, 16.26
7 let, 2 meseca
Je apokalipsa res stvar prihodnosti? Se ne dogaja že zdaj?
Kje je točka, ko bomo zahtevali spremembo? Preobrazbo sistema, resničnosti, ki nas ovija, uklešča, izčrpava, a v njej sodelujemo, jo sooblikujemo? Če smo za Trumpa najprej mislili, da je šala, je postal stvarnost. Dopustili smo, da se je na mejah zgodila žica, je mogoče povzeti le nekatera izhodišča mladega režiserja Žiga Divjaka ob prihajajoči predstavi Človek, ki je gledal svet.
"Ko človek počasi umira in je pred tem dolgo bolan, je najbolj grozno to, da je vsak dan čisto malo slabše, tako malo, da tega niti ne opaziš. Morda celo pomisliš, da mu gre na bolje. Nato se spomniš: pred tednom je lahko sam vstal, zdaj pa se lahko samo še obrne. Potem na to pozabiš in čez čas z grozo presenečen opaziš, da se niti obrniti ne more več, da s težavo dvigne glavo. Takrat prvič sprevidiš neizbežno. Enako je s koncem sveta,"
besede Jakova Druskina v gledališkem listu vpeljuje avtorski projekt Človek, ki je gledal v svet. Projekt, ki problematizira današnji družbeni trenutek, v katerem se nam skozi dopuščanje obstoječega tako na ravni naših vsakdanjikov kot v širši perspektivi izmika naša prihodnost.
Režiser dokumentarnega omnibusa, ki bo premiero v Slovenskem mladinskem gledališču doživel v nedeljo, 22. januarja, je Žiga Divjak.
Dramaturginja predstave je Katarina Morano. Igrajo pa Sara Dinberk in Gregor Prah kot gosta, Ivan Godnič, Anja Novak, Katarina Stegnar in Matija Vastl pa iz ansambla gledališča, ki je pod umetniškim vodjem Goranom Injacem v letošnji sezoni svoj prostor odprl za mlade ustvarjalce. "To je del identitete SMG, gledališča, ki je kraj eksperimenta na različnih ravneh," pravi Injac. Žiga Divjak pa je tako eden od mladih režiserjev, ki so ga v instituciji povabili k sodelovanju.
Je konec sveta res stvar prihodnosti?
"Vprašanje, ki ga v predstavi načenjamo, je vprašanje prihodnosti. Tudi to, do katere točke vztrajati v življenju, kakršno je, kako dolgo iskati opravičila ali zahtevati spremembe. Izrazito živimo življenje, ki je polno negotovosti in nenehnega spreminjanja. Tako se utapljamo v sedanjosti, ne da bi imeli vizijo za prihodnost. Te se celo po svoje bojimo," ob gradnji avtorskega gledališkega projekta o današnjem bivanju razmišlja Divjak. "Vprašanje, ki ga v predstavi načenjamo, je vprašanje prihodnosti. Tudi to, do katere točke vztrajati v življenju, kakršno je, kako dolgo iskati opravičila ali zahtevati spremembe," o predstavi pravi režiser Žiga Divjak.
"Ne glede na to, da smo bili v zadnjem obdobju priča dogodkom, za katere se je zdelo, da bodo prinesli resne preobrazbe, se to ni zgodilo. A kljub temu ostaja misel, da nekje za ovinkom čaka nekaj, kar bo radikalno spremenilo stvari," še pravi režiser.
Ob čemer se je mogoče navezati na naslov predstave: Človek, ki je gledal svet in zgoraj navedeni citat, ki spremlja odrsko delo. Oboje je mogoče prebirati tudi skozi kritiko družbene pasivnosti, utrjene na temeljih individualnosti, nepovezanih posameznikov, ki soočeni s strahom spremljajo, kako se pred njihovimi očmi "razkraja svet". Če ne drugega, vsaj takšen, v kakršnem bi živeli.
Od tod se lahko obrnemo k osrednjemu vprašanju projekta, in sicer: je apokalipsa res stvar prihodnosti? Ni tako, da se ta že dogaja in da je konec sveta vseprisoten v mikrosvetovih ljudi, družin in še drugih ravneh življenja ter družb?
Prihodnost je že tu
V predstavi se zvrsti veliko dogodkov z različnih koncev sveta. "Zaradi specifičnosti naših življenj, ki jih živimo, in življenj, ki jih spremljamo prek medijev, se nam velikokrat vzpostavi radikalna razlika. Imamo občutek, da živimo zelo drugačno življenje kot na Kitajskem ali na različnih vojnih območjih. Seveda je to res, vendarle si upam trditi, da nekje v samem bistvu bijemo isti boj," meni Divjak. Govori o boju za človeka vredno in dostojno življenje, ki je resda izpostavljeno različno mejnim položajem in sredstvom. Vendar pa se na neki točki kljub vsemu srečujemo s podobnimi stvarmi. Pri tem seveda gre za vprašanje njihove radikalnosti, vendar je ta le vprašanje časa. Prihodnost pa je tako že tu, saj je pred nami že trenutek, ko je treba nekaj narediti, angažirano še pravi režiser.
Nahajamo se v družbenem času, v katerem obstaja premisa, da ne obstaja več možnost za združeni boj, ker ni skupnega imenovalca poistovetenja. Kot dodaja Divjak, gre namreč za čas poudarjene individualnosti, ki govori o posebnostih. "Moje težave so nekaj posebnega, stiske prav tako …" Zato so si ustvarjalci v premišljevanju o težavnem družbenem tukaj in zdaj postavili vprašanje, ali je posamezne okoliščine mogoče tako razpreti, da je v njih mogoče (u)videti točke povezovanja sicer atomiziranih, s tem pa tudi v družbeni aktivaciji oslabljenih posameznikov.
Diagnoza sveta
Kot še poudarja režiser: "Z zdajšnje točke gledišča se nam zdi, da se bomo, ko bodo stvari še bolj radikalne, ob njih ustavili, zato da nekaj naredimo. Vendar smo v zadnjih dveh letih te meje premaknili navzgor. Pred petimi leti bi bilo nepredstavljivo, če bi mi kdo rekel, da bom živel v državi, obdani z žico. Prav tako smo za Trumpa mislili, da je šala. Zdaj je realnost. Enako je z ekološkimi vprašanji, ki postajajo očitna."
Marsikaj smo normalizirali, dvignili meje sprejemljivosti. Zato je vprašanje, kje je točka, na kateri bomo zahtevali temeljne preobrazbe, eno od izhodišč gledališkega projekta. Ta govori še o nečem, o povezanosti človeštva. O tem, da smo vpleteni v vse in povsod. Kot pravi ena od igralk v predstavi, Katarina Stegnar, gre za "diagnozo sveta z zelo specifično senzibiliteto".
2