Jonas Žnidaršič: Če bi še enkrat živel, bi marsikaj drugače naredil

Jonas Ž oziroma Jonas Žnidaršič je legenda. In teh se nikoli ne naveličamo. Tudi ko bo mnogo starejši, ga bodo ljudje še vedno radi poslušali in se mu smejali. To pač ima v sebi, čeprav meni, da se da humorja do neke mere naučiti. Tokrat se vrača s predstavo Jonas, monokomedijo, ki jo je z Ladom Bizovičarjem ustvarjal dve leti.

Kaj bomo videli v predstavi Jonas, čemu bomo priča?
Haha, potem pa nihče ne bo prišel gledat.

Dajte nas malo podražit (smeh).
Videli bodo mojo pripoved, nostalgično bom pripovedoval o svojem življenju, o starih časih ... hm, saj niti ne vem, kaj vse je notri. Povedal bom kaj o medijih, spregovoril bom, kako je bilo in o tem, kakšen sem bil v resnici. Na kratko - pripovedoval bom zgodbe iz svojega življenja, povedal bom, kaj mi gre na živce.

Na spletni strani Špas teatra piše: Kdo je Jonas? In kdo si ga to upa vprašati? Je to takšno vprašanje, pri katerem je potreben pogum izpraševalca?
Tega si ne upam vprašati niti jaz, tudi mene je tega strah. Šalim se. Težko se naredim tako domišljavega, da bi rekel, da je to res težko vprašanje. S takšnimi stavki skušamo malo ustrašiti gledalca, verjamem, da si marsikdo upa, in me tudi že kdo je vprašal.

Kaj ste odgovorili?
"To je pa zelo težko vprašanje". Čestitam za pogum, ki ste ga zmogli ob tem vprašanju (smeh). Kdo je Jonas? To sem jaz. Mogoče bomo kaj več izvedeli v predstavi.

Vas ljudje na ulici še vedno ogovarjajo in vam postavljajo kakšna vprašanja?
Manj kot včasih, ampak še vedno, ja. Ravno danes mi je nekdo odprl vrata in je takoj moral pokomentirati: "Aha, kaj pa delate tukaj, a sva na televiziji, kje so kamere?"

Menda ste zdaj v fazi življenja, ko se iščete ...
Ja in prav je tako. Se mi zdi, da je bil že čas. Dolgo sem se izogibal temu razmišljanju, a se mi to v določeni fazi življenja zdi nujno potrebno.

Zakaj menite, da je ravno zdaj prišel čas za to?
Če bi prišel pred dvema letoma, bi se pa takrat spraševali, zakaj ravno zdaj. Ne vem, zakaj ravno zdaj. Pride tako, takole mi je zdaj padlo v glavo, tako se zdaj počutim.

Bi lahko rekli, da smernice za iskanje samega sebe črpate tudi iz desetletij, ko ste bili del šovbiznisa?
Prav gotovo, saj je to še vedno del mojega življenja, saj ne bom kar izginil. Še vedno razmišljam v teh okvirih, imate prav.

Foto: Bojan Puhek

Dogaja se namreč, da se ljudem še vedno kolca po Jonasu, Videošponu, Milijonarju, Brez zavor ... Vam to laska?
Seveda mi laska, seveda mi je všeč. Malo nerodno mi je to poslušati, laska mi pa, prav gotovo mi je všeč. Vsako pohvalo je lepo slišati.

Vaša voditeljska karizma se marsikomu zdi nenadomestljiva, sicer smo dobili "naslednike" v podobi Bizovičarja, Godlerja, Avdiča, Valiča ... Kaj si mislite o njih?
Vsi našteti so nekaj posebnega in se ne smemo čuditi, da jih ljudje radi gledajo. Če ne bi bili simpatični in dobri, potem bi se hitro kdo pritožil. In za zdaj se nimamo čez kaj pritoževati. Težko je pa primerjati enega z drugim, je tudi neumno in ni pošteno, saj to ni tekma. Vsak ima svojega favorita, zato ni dobro primerjati. Hvala bogu, da smo vsi drugačni. Tudi za televizijske zvezdnike, ki še prihajajo, upam, da bodo spet drugačni od teh.

Večinoma so novi voditelji bivši ali pa vzporedno še stand up komiki. Je to postalo skoraj obvezno?
Tam so bili pač najlažje opaženi. Ne vem, kakšna je točno povezava, se mi pa zdi prav in dobro, da so TV-voditelji duhoviti. To se mi zdi vsekakor plus.

Se da tega naučiti ali je to že v človeku samem?
Hm, hm, to je dobro vprašanje. Vsega se da naučiti, seveda, to se da razvijati. Je pa res, da se tisti, ki nima žilice za to, lahko na glavo postavi, pa ne boš iz njega potegnil nič.

Tudi vi ste se preizkusili v stand up komediji, kako ste se počutili na odru?
Super. Fajn je, kadar se ti ljudje smejejo, fajn je, kadar ti prisluhnejo, fajn je, kadar jih presenetiš. Luštno je nastopati.

Poleg naštetih oddaj ste bili tudi eden prvih strastnih ljubiteljev interneta in tehnologije. Kaj zdaj mislite o tem, kako je to napredovalo?
Vsaj meni je to malo zraslo čez glavo, malo sem se naveličal in se mi zdi, da nam hoče malo škoditi. O tem nisem ravno prepričan, ampak tak občutek imam. Malo mi je žal, ko vidim ljudi v restavraciji za mizo s telefoni. Nisem prepričan, ali je to res tako slabo, saj se je vsaka generacija nekako bala novih tehnologij. Ko je prišel parni stroj, je bila cela panika, ko je prišla televizija, prav tako. Skozi človeško zgodovino smo vedno imeli strahove pred novimi tehnologijami, zato se malo tolažim, da je to zame pravzaprav čisto normalno. Ljudje so se vedno bali, tako da je normalno, da se tudi jaz. Ni pa rečeno, da me z razlogom in upravičeno skrbi. Tega še ne vem.

Nostalgični Videošpon: Jonas na minuti 4:45 razlaga o internetu:

Od družbenih omrežij nimate profila na Facebooku, imate pa Twitter.
Opazil sem profil na Facebooku, ki ga je naredil nekdo drug, ampak ni moj. Na Twitterju sem, a nisem več tako aktiven, kot sem bil. Na Twitterju sem bil zelo aktiven, ko se je komaj začenjal, zdaj, ko so vsi, pa si mislim, da ne bom v tej gužvi (smeh).

Kaj pravite na val preostalih družbenih omrežij, na Instagram, Snapchat?
Zdi se mi dobro, a je zdaj že vsega malo preveč in me je počasi nehalo zanimati. No, še vedno opazujem z zanimanjem, a s strani, nisem več tako udeležen. Iščem nekaj drugega, kar bi me v življenju zanimalo. Ne več stvari, ki se dogajajo na mreži, na mobilnih telefonih.

Kaj pa porečete na evforijo, ko Apple izda nov mobilnik in ljudje taborijo pred poslovalnicami?
Sam česa takšnega nisem nikoli počel, sem pa spremljal vrsto pred Si.mobilom. Zdelo se mi je simpatično, da se nekaj dogaja. Ljudje se radi družijo, to je pravzaprav družabni dogodek, se mi zdi.

Kateri mobilnik uporabljate?
Imam iPhone in sem zelo zadovoljen z njim. Od nekdaj sem delal na Applovih računalnikih, iPhone pa paše gor kot ata na mamo. Dobro dela s temi mašinami. Moj namizni računalnik se lepo ujame z mojim telefonom, to mi ustreza.

Jonas o današnji tehnologiji in internetu:

Bili ste tudi eden prvih blogerjev pri nas ...
Ja!

... zdaj pa je že skoraj vsak drugi bloger.
Saj je spet ista zgodba! Zdaj, ko vsi pišejo, jaz nočem biti v tej gužvi. Mi je pa malo žal, da sem to opustil, ker je bil blog primerna tehnologija za kaj povedati in pokazati. Želim si, da bi zmogel malo več discipline, da bi to obnovil, saj mi kar malo manjka in se moram spet spraviti k temu. Da imaš nekje prostor, kjer se lahko izraziš.

Blog je lahko za vas, znano osebnost, orodje, s katerim brez vmesnih ljudi, kot so PR-ovci in novinarji, komunicirate z ljudmi in jim takoj predstavite svojo misel.
Vidiš, to je dobra misel. S tega stališča bi se bilo vredno temu malo posvetiti.

Snemali ste tudi vloge, Minuta na dan. Kaj se je zgodilo s tem?
Joj, to je bilo pa eno poletje, 100 dni, 100 sem jih posnel. Vsak dan sem si dal nalogo, tako kreativno vajo. Vidiš, dobro ste me spomnili. To ni bilo slabo in me je dobro razmigalo. Da imaš vsak dan eno nalogo, eno obveznost, to je bila res dobra vaja.

Mene je najbolj nasmejal vlog, ko ste šli po Zojo v vrtec. Je vaša hčerka videla ta video?
Mislim, da je, ampak že dolgo nazaj, takrat, ko sem ga posnel. Ne spomnim se njenega komentarja.

Zelo gledan je bil tudi video, ki sicer ni vlog, ampak posnetek, kako vas novinarka po koncertu Da Phenomena sprašuje o koncertu.
To je bil pa nesporazum. Prišli so me intervjuvat, jaz sem si izmislil neko zafrkancijo, češ da sem gluh, v oddaji pa so to izrezali. Na televiziji je bilo čisto drugače, pokazali so samo, kako si jaz po ušesu šraufam, in sploh niso vključili tega štosa. Bil sem zelo jezen, rekel sem, "aha, zmanipulirati ste me hoteli", potem pa objavil cel posnetek na YouTubu.

Kako vso to tehnologijo vidite pri odraščanju svojih hčerk? Kakšne razlike opažate?
Seveda so strašne razlike, mi smo bili vedno na ulici, igrali smo se s palicami, fračami in žogo, a smo potem viseli pred televizijskimi ekrani in je naše starše grozno skrbelo, "kam gre ta generacija". Zdaj nas skrbi, kam gre ta generacija, ki noč in dan bulji v tablice. Ne vem, treba bo počakati in zaupati naši mladini, da se bo vseeno pametno razvila v normalne odrasle, brihtne ljudi. Me pa seveda skrbi, jasno. Vsak starš si želi, da bi lahko dopovedal otroku: "Bodi tak, kot sem jaz! Zakaj ne gledaš istih filmov, zakaj ne poslušaš iste glasbe? Ti ne veš, kaj je dobro." Ampak vsaka generacija mora najti svojo pot, svoj način preživljanja prostega časa.

Koliko sta zdaj stari vaši hčerki?
Ena je trinajst, mlajša pa bo kmalu dopolnila osem let.

Kako ju vzgajate, jima omejujete čas s temi novimi tehnologijami?
Poskušam omejevati, a nam ne gre prav dobro. Sicer pa imamo doma živali in nista vedno na tablicah, psa peljeta na sprehod, tako da stanje ni čisto brezupno.

S čim vas presenečata? Kaj morda onidve naučita vas?
V bistvu moram jaz njiju kaj naučiti. Onidve me pa naučita potrpežljivosti, strpnosti, zaupanja, ljubezni.

Se morda kaj nagibata k medijem, ju to privlači?
Za zdaj ne. Starejša obiskuje medijski krožek, ampak v pogovoru z njo ne zaznam nekih želja, da bi bila zvezdnica ali TV-voditeljica.

Ko ste bili vi redno na televiziji, sta bili še majhni, nista bili priča tisti "Jonas evforiji".
Onidve me vidita vsak dan in se jima zdi malo smešno, kadar se kdo ozre za nami: "O, glej ga, Jonas." Za njiju sem jaz čisto navaden fotr, za njiju nisem TV-faca. Kadar sem na televiziji, pa se mi potem ponavadi smejita, da sem neumno govoril.

O tem, koliko časa preživi na mobilniku, tablici ...

O tem, katere aplikacije uporablja:

Poleg igralca in TV-voditelja ste bili tudi strasten igralec pokra, igrali ste šah, biljard, z enako strastjo ste se lotili tudi veganstva ...
V srednji šoli sem bil eno leto vegetarijanec, ampak ne toliko zaradi zdravstvenih, moralnih ali duhovnih razlogov. Bolj zato, da sem se delal frajerja pred ženskami, češ da sem nekaj posebnega.

Je vžgalo?
Pa je, ne. Ko si najstnik, vedno iščeš neko zgodbo, "jaz sem pa tak, jaz pa ne jem mesa". Ni dolgo trajalo, mislim, da sem začel jesti meso takoj, ko sem šel na akademijo (AGRFT, op. a.), kjer je bilo tako naporno, da ne zdržiš brez neke dobre podlage.

Veganstvo je pa še toliko težje.
Problem z veganstvom in vegetarijanstvom je v tem, da si vse življenje vegetarijanec in misliš, kako zdravo in fino živiš, na koncu te pa električni avto povozi.

Sta bili joga in meditacija na sporedu istočasno kot vegetarijanstvo?
Vzporedno, ja.

In smo spet tam, tudi tega ste se lotili veliko pred drugimi. Znate še kaj joge?
Še znam, ja. Če bi se zelo potrudil, bi mi uspel položaj lotusa. Malo bi se moral razgibati, pa bi šlo.

Od kod ta strast, da se vsake stvari lotite do potankosti?
Jah, tega me drugi obtožujejo. Jaz imam vedno občutek, da še premalo naredim, da bi lahko še več.

Vseeno pa lahko rečete, da povsem usvojite ...
Bi lahko rekel, da celo postane neka obsesija in da to ni vedno čisto zdravo. Želel bi si, da bi me manj potegnilo, ampak ko me nekaj potegne, me potegne, hočem vedeti vse.

Foto: Bojan Puhek

Je še kakšno področje v življenju, ki bi vas enako privlačilo kot vse našteto?
To zdaj iščem! To me zdaj najbolj zanima! Kaj me bo zdaj pritegnilo? Potrebujem nekaj novega.

Ali kaj v življenju obžalujete?
Se najde kaj, a rad pritegnem Edith Piaf, ki je rekla "je ne regrette rien", ne obžalujem ničesar. Če bi še enkrat lahko živel svoje življenje, bi pa marsikaj drugače naredil. Če bi imel to pamet, ki jo imam zdaj, pred dvajsetimi, tridesetimi leti, bi gotovo kaj obrnil drugače. Pametneje bi se odločil. Obžalovati pa nima smisla, ker je to samo izguba energije in se ne da ničesar spremeniti.