Nedelja, 19. 3. 2017, 4.02
7 let, 2 meseca
Jure Kotnik: Inovativnost je nafta 21. stoletja #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
1
Jure Kotnik je arhitekt in teoretik, ki je za svoja projekta vrtcev v Sloveniji in družinske hiše na Ravnah na Koroškem dobil še eno mednarodno potrditev. Uvrstili so ga med 40 najpomembnejših evropskih arhitektov in oblikovalcev mlajše generacije.
Pariz, Ljubljana, Ravne na Koroškem, Minsk in Amsterdam so nekatera od mest, v katerih stojijo objekti, predvsem vrtci, arhitekta Jureta Kotnika. Med državami pa še Švica in Ciper. Kot svetovalec za arhitekturo vrtcev dela za Svetovno banko, enako vlogo ima pri pariški Razvojni banki Sveta Evrope, s čimer se širijo tudi območja njegovega dela. Po svetu tudi veliko predava.
Domačo in tujo javnost je arhitekt Jure Kotnik pred leti nase opozoril s prvo monografijo o kontejnerski arhitekturi nasploh. Za to je prejel tudi Plečnikovo medaljo za doprinos na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike. Njegov preboj v tujino – dolgo časa je živel med Parizom in Ljubljano – se je začel prav s tem delom. Primer poglavja knjige o kontejnerski arhitekturi je poslal petim tujim založbam, pozitivno so mu odgovorile štiri. Novica za plesati po stanovanju, pravi. Monografija, ki je bila prevedena v več jezikov, ob španščini še v angleščino, italijanščino, nemščino in kitajščino, je postala prava uspešnica in imela močen mednarodni odziv. Sledila ji je razstava o kontejnerski arhitekturi, ki je zaokrožila po Evropi in ZDA.
Po kontejnerjih, ki so ostali, so prišli še vrtci, s tem pa še ena od Kotnikovih specializacij – arhitektura izobraževalnih ustanov. Te dni je ravno oddal zadnji pregled pred tiskom knjige o predšolskih objektih, ki bo izšla pri kitajski veji avstralske založbe Images. V Ljubljani končuje tudi "googlaste" delovne prostore, inovativne in igrive.
Družinska hiša Forma Vila z Raven na Koroškem je ob vrtcu Kekec iz Ljubljane in vrtcu Ajda z Raven na Koroškem projekt, zaradi katerega so Jureta Kotnika uvrstili med najbolj progresivne in inovativne evropske arhitekte ter oblikovalce mlajše generacije. Nagrado Europe 40 under 40 bienalno podeljujeta The European Centre for Architecture Art Design and Urban Studies (Dublin, Irska) in The Chicago Athenaeum: Museum of Architecture and Design (Chicago, ZDA).
Letošnji nabor prejemnikov nagrade Europe 40 under 40, med katere so vas uvrstili, je izbor "najbistrejših in najbolj progresivnih arhitektov in oblikovalcev", so zapisali ob razglasitvi. Delo izbrancev odlikujeta inovativnost in domiselnost, ki predstavljata sodobno evropsko arhitekturno in oblikovalsko misel. Kako bi sploh lahko govorili o evropski arhitekturi danes?
Vse težje je govoriti o določenem slogu. Lepota današnjega časa je, da je mogočih več slogov, ki sobivajo. Seveda je mogoče slediti določenim perspektivam, ki se v arhitekturi pojavljajo, med temi pa je vse večja pozornost posvečena naravnim materialom in porabi energije. To so skupne značilnosti sodobnosti, vendar pri oblikovni ravni še nikoli ni bilo tako malo obvez. To je za arhitekte priložnost. Smer je: vse je mogoče.
Izbrani ste bili med mladimi arhitekti, vzhajajočimi talenti …
V arhitekturi je bila meja mladega avtorja postavljena na 40 let že s knjigo 40 und
Vrtec Kekec v Ljubljani, kjer je fasada hkrati tudi senčilo in igralo, kar otrokom omogoča, da vplivajo na zunanji videz vrtca.
er 40, kar je v poimenovanju kot starostno ločnico prevzela tudi nagrada. Logika za tem je, da pred 40. letom zelo redkim uspe večji obseg uresničenih in opaženih projektov.
Naravna pot arhitekta je, da po študiju najprej dela v znanem večjem biroju, nato pa s kolegi ustanovijo svoj studio. Za tem potrebujejo nekaj let za uresničitev lastnih projektov, zmagajo na kakšnem natečaju in se počasi uveljavljajo na trgu.
Sami ste ta vmesni korak, delo v znanem in velikem studiu, preskočili, takoj ste šli na svoje.
Res je, ker sem dobil veliko priložnost, da izdam knjigo o kontejnerski arhitekturi. Že pred tem sem se posvečal tudi svojim manjšim projektom. Že v izhodišču sem se zato odločil za samostojni biro, kar se je izkazalo za pravo pot. Takrat sem si rekel, da bom poskusil, če ne bo šlo, pa bom šel nekam za sužnja.
To je bila prava odločitev, ki je za sabo potegnila vse preostale stvari.
Mobilni kontejnerski svetilnik za pariško pristanišče arhitekta Jureta Kotnika
S knjigo o kontejnerski arhitekturi, ki ste jo izdali, ste se uveljavili v tujini. Takrat ste dobro zaznali področje, ki še ni bilo pokrito, in se tako umestili v prazen prostor.
Prav to je recept za našo državo, zapolniti moramo te majhne prostore. Iz majhnih zgodb lahko narediš velike. Ni treba izdelati celega avtomobila, lahko izdeluješ le izpušne cevi, če dam za primer Akrapoviča, ki se mi zdi odličen.
V svoji knjigi o kontejnerski arhitekturi navedete starorimsko Vitruvijevo definicijo arhitekture, ki mora biti trdna, uporabna in lepa. Prav zadnja kategorija je v nasprotju s prvima dvema, ki sta oprijemljivi, najbolj odprta, lahko tudi spolzka.
Vsekakor, prvi dve sta matematični kategoriji, čeprav to na neki način velja tudi za lepoto. Ta je prav tako precej določljiva, če se obrnemo k vprašanju simetrije, harmonije, zlatega reza … Na ta način je opredeljiva s precej veliko verjetnostjo, a je ob tem seveda pomemben tudi kulturni kontekst. Ta je tisti, ki pretehta.
Iz česa izhajate pri svojih projektih?
Sam se največkrat izvlečem z inovativnostjo, saj je ta po mojem mnenju najbolj preprosta. V disertaciji sem opredelil metodo inovativne arhitekture, ki je hibridna. Inovativnost v arhitekturi lahko pomenijo zelo majhni posegi, detajli, ki naredijo veliko spremembo in dosežejo učinek tudi z majhnim finančnim vložkom. Vprašanje tako ni kako, temveč kaj.
Inovativnost kot taka je vodilo vseh dejavnosti, je nafta 21. stoletja. Svet obračajo ideje, posebej ob prehodu od materialnega k digitalnemu. Imperij lahko danes ustvariš iz lastnega doma. Uber nima avtov, Airbnb nima nepremičnin, Alibaba nima trgovin ... Podobne zgodbe poznamo tudi pri nas, na primer Talking Tom. Aplikacija z govorečim mačkom ima večji ekonomski obseg kot na primer pet velikih tradicionalnih podjetij skupaj, kjer je zaposlenih po tisoč ljudi. To je lep odraz potenciala našega časa.
Arhitekt Jure Kotnik poudarja, da je vodilo vseh dejavnosti inovativnost. Ideje poganjajo svet. Sam je razvil metodo inovativne arhitekture, ki je hibridna. Z inovativnostjo v arhitekturi je mogoče že z majhnimi posegi narediti veliko spremembo. Učinke je tako mogoče doseči tudi z majhnim finančnim vložkom.
Se lahko inovativnosti naučiš?
Moja teorija je, da se je lahko. Do nje lahko prideš matematično, kar sem sam delal na postopku arhitekture. Hibridna arhitektura je tak primer, kjer s križanjem elementov izboljšuješ osnovnega. To velja za katerokoli raven arhitekture. Na primer vrtec in nebotičnik tvorita hibridni vertikalni vrtec, kar pomeni, da lahko gradiš na majhnem prostoru, v notranjosti pa ga lahko organiziraš popolnoma drugače kot klasični vrtec in tako arhitekturi odpiraš nove horizonte. Takšen vrtec se bo prej ali slej tudi pojavil, verjetno kje v New Yorku ali Tokiu.
Vrtec Kekec v Ljubljani je hibrid, ker ima fasado, ki je hkrati igralo in senčilo. Za enako ceno tako dobiš še to. Gre za dodano vrednost, inovacijo. Otroci ob tem lahko spreminjajo videz svojega vrtca, kar je privilegij, ki ga najmlajši po svetu nimajo. Na milijone otrok po svetu hodi v vrtec, a samo v Ljubljani so lahko, ko je bil še prvi, otroci sami sooblikovali fasado, ta podoba pa je obkrožila svet.
Prišla je vse do Kitajske.
Kekec je bil na naslovnici treh kitajskih revij in ene knjige. Pred kratkim je neki investitor v Nanningu želel ponoviti nekatere njegove elemente. Ob izvedbi so sicer ubrali svojo pot, v središče vrtca pa postavili še ribnik s silhueto Mikija Miška.
Trgovina Frau Gerolds Garten v Zürichu
Koliko se posvečate vprašanju zdravih stavb, torej izbiri okolju in človeku neškodljivih materialov, barv itn.?
Naredil sem že precej materialno različnih stavb, od opeke do kontejnerjev, čeprav najraje delam v lesu, saj gre za resnično kakovosten gradnik za celotno mikroklimo. Naročnikom ga najraje svetujem, uporabil bi ga tudi zase. Zdrava arhitektura je narejena iz zdravih materialov, za katere veš, da ne gre za mlete in predelane gradbene odpadke, po možnosti iz Kitajske ali podobnih držav, kjer je nadzor nad tem toliko slabši.
To, kar naredi prostor zdrav in prijeten, je tudi to, da je dovolj naravno osvetljen, s čimer dobivamo tudi vitamin D. Tako ni potrebe, da ga umetno dodajaš otrokom, kot to delajo v Parizu. Na kakovost bivanja vpliva veliko dejavnikov, med omenjenimi tudi hrup, kakovost zraka in drugo. Vse to je treba pri načrtovanju upoštevati.
V svojo arhitekturo vpletate tudi različne raziskave.
Resne behavioristične, psihološke in nevrološke raziskave so narejene o vplivu barv in drugih elementov v prostoru. Njihove ugotovitve uporabljam v arhitekturi. Možgani so res navdih, še posebej pri interjerjih se ukvarjam z nevrološko percepcijo prostora, barv, tekstur in drugih elementov. Čeprav smo se v zadnjih tisoč letih precej disciplinirali, imamo še vedno veliko fizičnih predispozicij, kako dojemamo prostor: kdaj je videti večji, kdaj manjši, kdaj nas spravi v gibanje, kdaj nas pomiri ... Gre za veliko učinkov.
Uporaba barve po načelu lepote je le en vidik, drugi pa je, kaj z njo dosežeš. Ker delam veliko vrtcev, je zame pomembna ugotovitev, da se otrokom v rdečih prostorih poveča srčni utrip. Dojenčki v rumenih okoljih več jokajo, odrasli pa se v teh pogosteje sprejo. Nezadržen vir navdiha pri tem je marketinška arhitektura. Ta stremi k temu, da nam vzbuja določeno čustvo in vedenje, ki vodi do trošenja. Pri tem delajo z zvokom, vonji, tipom svetlobe in drugim.
"Največ se ukvarjam s tem, da dajem projektom identiteto. Bolj kot v smer klasične arhitekture grem v zadnjem času v smer oblikovanja identitete, ker arhitektura ima tudi svojo izpovedno vlogo."
Pri dojemanju barv je pomembna nevrološka raven, ob tem pa tudi kulturološka.
Drži. Gre za presek, čeprav se je tudi kulturni vidik razvijal tisoč let. Zelo malo stvari, ki izvirajo iz tradicionalne arhitekture, ni ustrezalo svojemu času. Več so upoštevali naravo, danes to rešujemo s tehnologijo. So pa tudi nekdaj uporabljali različne učinke, s katerimi so dosegli svoj namen. Na primer cerkve, ki so nastajale po načelu kontrasta z okoljem, so izstopale po višini, v notranjosti pa so bile bolj barvite, pompozne, drugačne in odstopale od osnovnih bivališč.
S tem je bila v prostoru zapisana pomembna in izpostavljena vloga. Pri tem so obstajali tudi psihološki triki. Vrata v cerkev so bila načrtno tako majhna, da si se moral ob vstopu v cerkev resnično fizično prikloniti Bogu. Velika so odprli le, ko je prišel škof ali papež. V notranjosti so naredili nivojski teren, kar je pomenilo, da si, ko si vstopil, stopil nižje, zaradi česar se je telo nagnilo. Tako si se, tudi če tega nisi želel, priklonil Bogu. Gre za zelo premišljeno oblikovanje.
Veliko delate v tujini, načrtujete, svetujete in predavate.
Moja prednost je, da delam na ozkem specializiranem področju. Po obsegu gre za majhne stvari, ne vem, ali sem skupaj naredil pet tisoč kvadratnih metrov grajenega. To je karikirano površina prizidka na Kitajskem, vendar si lahko z usmerjenimi idejami zanimiv različnim tujim trgom. Svet namreč išče ideje.
Prej omenjeni vrtec Kekec je velik le 120 kvadratnih metrov, gre pa za enega po svetu najpogosteje objavljenih predšolskih objektov, in to prav zato, ker lahko otroci vplivajo na njegov videz in spreminjajo njegovo fasado. To namreč nakazuje na obdobje, ko so otroci vedno bolj soustvarjalci svojega izobraževalnega procesa.
Nizkoenergijski vrtec v Minsku je prvi večji javni objekt v lesu v Belorusiji.
Gre za izobraževanje v tej smeri?
Ne gre več toliko za klasično pedagoško piramido, saj otroci vse bolj soustvarjajo izobraževalni proces. V odnosu med otrokom in učiteljem je vloga drugega, da kot trener poskuša otroka razvijati in spodbujati k rezultatom. Danes, ko imamo vse znanje sveta v žepu, se je pomembno posvečati temu, kako to izluščiti in uporabiti ter kako s tem nekaj narediti v sodelovanju z drugimi. To so novejši postopki učenja, s čimer se trenutno veliko ukvarjam zaradi šole Steva Jobsa, s katero sodelujem v Amsterdamu.
Za kaj gre v tem projektu?
Za sistem personalizirane osnovne šole, za katero v skladu z njihovim programom delam prostorske smernice za vse kasnejše lastnike njihove franšize. Na podlagi teh bodo v prihodnje nastajale ustanove in prek teh bodo komunicirali tudi z arhitekti. Otroci po tej učni metodi pridobivajo znanje, kot da bi igrali igrico, ob čemer imajo tudi veliko fizičnih aktivnosti. Velik poudarek je na medsebojnih odnosih, torej druženju med otroki. Prav to je bilo glavno, da sem se odločil za sodelovanje, saj sam kot arhitekt v osnovi postavljam tehnologijo za človeške stike in naravo.
Če delaš šolo, so na prvem mestu medosebni stiki, temu sledi pomen fizične aktivnosti in šele nato tehnologija. Razmerje med tem mora biti pravo. V pedagoških krogih je namreč zdaj veliko vprašanje, koliko tehnologije je ravno prav. Če to vidiš kot grožnjo, je problem, če jo uporabljaš le kot del procesa neke organizacije, pa je to produktivno. Otroci informacije lahko pridobijo kjerkoli, pomembno je, da prispevaš k temu, da pridobivajo integrirano znanje, ki ga lahko tudi ustvarjajo. Naučiš jih loviti ribe, namesto da jim jo ponudiš.
Kakšna je povezava s Stevom Jobsom?
Gre za marketinški pristop. Nanj so se navezali, ker učenje začenjajo s tablico, za poimenovanje pa so tudi dobili dovoljenje. Kot pravijo, se je tudi Steve Jobs želel ukvarjati z izobraževanjem.
Vrtec v Podgorju pri Slovenj Gradcu je prvi vrtec z odprtim tlorisom pri nas, ki omogoča in spodbuja več stikov med vrstniki.
Pomemben del vašega razmerja z naročniki in snovanja izobraževalnih institucij so prav pedagoška izhodišča.
Okoliško znanje projekta je precej bolj pomembno kot oblikovno. Na oblikovni ravni sem šel v smer sorazmerne redukcije, saj sta veliko pomembnejši uporaba in vsebina. Moji zadnji projekti so zato zelo preprosti, saj poskušamo z najboljšimi materiali narediti najcenejše vrtce in s tem doseči najboljše učinke.
Glavni značaj prostor dobi šele z uporabo. Na kavču pred televizijo lahko zaspiš, a to ni tvoja spalnica, lahko na njem ješ, pa to ni jedilnica. Fleksibilnost prostora je pomembna, prav tako neformalnost njegove uporabe in raziskovalnost v njem.
Kakšne so razlike med državami, ki ob sodobnih pojavih vplivajo na zasnovo vrtcev?
Ko sem delal projekt na Cipru, je bila zasnova prostorov na začetku zelo odprta, pretočna, a kasneje smo z naročnikom ugotovili, da njihovo kulturno okolje povzroča preveč hrupa in dinamike, da bi lahko obdržali takšna izhodišča. Kontekst je pomemben, so pa mogoče tudi prilagoditve, saj lahko uporabnike vzgojiš.
Kaj bi rekli za kulturo bivanja pri nas?
Bivalni standard Slovencev je še vedno precej nizek, čeprav je okolje na splošno lepo urejeno. Ljudje skrbijo za svoje nepremičnine, osvežujejo barve in gojijo rože, vendar ne gre za visoko kakovost bivanja. Ena od raziskav je pokazala, da smo v evropskem vrhu lastnikov nepremičnin, hkrati pa smo tudi na vrhu po nekakovostnih objektih, ki potrebujejo veliko popravil in podobnega.
Vrtec Ajda na Ravnah na Koroškem, prvi predšolski objekt z magnetno didaktično fasado na svetu
Lastniško stanovanje pri nas daje občutek varnosti in uspeha, pri čemer gre tudi za vprašanje delovanja sistema neprofitnih stanovanj.
Imeli smo dobro delujoč tovrsten sistem, a smo ga uničili. Drugače je na Dunaju, ki ga lahko opazujemo kot dober primer v naši bližini.
Ste še razpeti med Ljubljano in Parizom?
V Parizu imam samo še poštni nabiralnik, na področju vrtcev tam pogodbeno sodelujem z Razvojno banko Sveta Evrope in svetujem pri največjem kontejnerskem projektu v Evropi. V Marseillu bodo v dva tisoč kontejnerjih naredili predstavitvene prostore za kitajske veletrgovce s tekstilom.
Ko sem živel v Parizu, sem ga za eno zimo "prevaral" z Moskvo, kjer sem delal pri projektih izobraževalnih institucij Svetovne banke ter velikim arhitekturnim studiem popravljal njihove načrte, da so bili ekonomsko in pedagoško vzdržni. Spreminjali smo rusko zakonodajo, kjer smo na tem področju zasnove dosegli znižanje 25 odstotkov stroškov.
S preobrazbo lobija Centra za razvoj financ (CEF) v Ljubljani, ki je zahtevala majhen finančni vložek, je prej navaden vstopni prostor postal dodatna učilnica ter neformalni prostor delavnic, pogostitev in drugega. Zaradi dobrega razmerja med vsebino in prostorom so ga kot projekt tedna izpostavili tudi pri OECD, pri Centru za učinkovita učna okolja.
Kaj bi rekli ob pogledu na svoje pretekle projekte?
Da se največ ukvarjam s tem, da dajem projektom identiteto. Bolj kot v smer klasične arhitekture grem v zadnjem času v smer oblikovanja identitete, ker arhitektura ima tudi svojo izpovedno vlogo, kot to, na primer, velja za obleko. Moje stranke lahko svojo prepoznavnost in svoje komuniciranje, tako notranje z zaposlenimi kot zunanje, gradijo prek prostorskega projekta.
Dober primer tega je lobi Centra za razvoj financ (CEF) v Ljubljani, ki je bil majhen projekt, ampak zelo uspešen. Iz navadnega vstopnega prostora je s preobrazbo – ta je obsegala samo eno stotino vloženih sredstev v prenovo lobija Banke Slovenije – postal dodatna učilnica ter neformalni prostor delavnic, pogostitev in drugega. Zaradi dobrega razmerja med vsebino in prostorom so ga kot projekt tedna izpostavili tudi pri OECD, pri Centru za učinkovita učna okolja. S sedem tisoč evri investicije, za ceno enega ali dveh dizajnerskih kavčev, lahko skratka prideš v svetovni vrh.
1