Petek, 18. 3. 2016, 16.10
7 let, 2 meseca
Ljubljanska stavba, ki je ljudi najprej navdajala s strahom (foto)
Ljubljanska elektrarna je bila ob odprtju pred 118 leti komaj uspešna, razlog je bil strah ljudi pred elektriko. Obrat, namenjen elektrifikaciji, Ljubljano še vedno razsvetljuje, zdaj tudi simbolno.
Stara mestna elektrarna je začela obratovati točno 1. 1. 1898. Velja še za enega od razvojnih projektov nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki se je z njeno ustanovitvijo želel postaviti po robu ljubljanski plinarni. Ta je namreč od leta 1861 v mestu oskrbo z energijo zasoljeno zaračunavala, zato je stekel projekt za dostopnejše energetske vire.
Hribar je organiziral elektrarniški odbor, v nekaj letih je ta postal podjetje Mestna elektrarna ljubljanska z elektrarno na Slomškovi ulici. Podoba elektrarne je markantna še danes, nanjo pa je vplivala angleška opečnata gradnja s preloma stoletij.
Nastala je po načrtih, ki so jih prejeli z Dunaja, vendar se dokumentacija ni ohranila, tako da ni znano ime arhitekta.
Elektrarna je bila manjša, kot so jo načrtovali
Projekt elektrarne je bil sprva veliko večji, kot so ga pozneje uresničili. Kot je v knjigi, ki je izšla ob stoletnici Mestne elektrarne ljubljanske, zapisal strokovnjak za varstvo tehnične dediščine Tadej Brate, je bila njena lokacija dokaj nesrečno izbrana. Pod zemljo namreč ni bilo dovolj talnice in tako je v letih po odprtju elektrarne večkrat zmanjkovalo napajalne vode za kotle. Zajemanje vode iz vodovoda je povečalo stroške obratovanja, prav tako energetski obrat ni imel dovoznega industrijskega tira.
Nov vir energije je zagon dobil z uvedbo tramvaja
Elektrarna je bila ob svojem zagonu sprva poslovno skorajda neuspešna. Ljudje so se namreč elektrike bali in svojih hiš zato niso želeli priključiti na omrežje. "Elektrika kot vir energije ni bila poznana, ljudje so se je bali, ker niso vedeli, kakšne nevarnosti prinaša," pojasnjuje direktor distribucijske enote iz Elektra Ljubljana Roman Jesenko.
Ko je leta 1901 po mestnih ulicah začel voziti tramvaj, se je poraba elektrike povečala, zato so morali štiri leta pozneje z dodatnim parnim strojem in kotli povečati proizvodnjo. V tem času se je počasi razblinjal tudi strah ljudi pred elektriko in tako je plinsko razsvetljavo v vse več domovih zamenjal nov vir energije.
Kot je v pogovoru o pomenu tovarn v Ljubljani za Siol.net pred časom povedala Sonja Ifko z ljubljanske fakultete za arhitekturo, ki se ukvarja z industrijskimi objekti, je bila elektrarna ob svojem nastanku povezana z modernizacijo mesta. Pomenila je začetek njegove elektrifikacije. V Ljubljano je prinesla urbane spremembe, po zgledu drugih večjih mest v Evropi tudi odločitev za novo obliko javnega prevoza.
Obnovljeni motor generator – mehanski vezni člen med enosmernim in izmeničnim sistemom. Ta stroj je zanimiv, ker je tehnično podoben stroju, ki ga je za osvetljavo uporabljala nemška vojna propagandna filmska industrija. Stroj na fotografiji je kot povojna odškodnina prišel v Beograd, od tam pa v Viba film. Ko so stroj nehali uporabljati, so ga ponudili Mestni elektrarni ljubljanski.
Umetnost, sodobna tehnologija in stara tehnika pod eno streho
Mestna elektrarna, ki jo je s sodobnejšo tehnologijo prekosila ljubljanska toplarna ob koncu 50. let in je tako dobro desetletje pozneje prenehala delovati, je eden redkih primerov ohranjene industrijske arhitekture pri nas. Je tehničen spomenik, ki danes predstavlja prepričljivo sinergijo gospodarstva, dediščine, kulturne politike in umetnosti. Je navdušujoč in uspešen primer revitalizacije. Kot je povedala Sonja Ifko: "Podjetje Elektro Ljubljana je imelo toliko moči, denarja in volje, da je historični objekt leta 1998 prenovilo. Delno ga uporablja za komunikacijo s strankami, deloma za delovanje zavoda Bunker."
Stavbo, ki je zaščitena kot kulturni, tehnični in zgodovinski spomenik, je njen lastnik Elektro Ljubljana ob njeni stoletnici temeljito prenovil. "Takrat je bila tudi sprejeta odločitev o spremembi njegove namembnosti," razloži Roman Jesenko. Druga prenova je bila delo ministrstva za kulturo, vodil pa jo je arhitekt Matija Suhadolc.
Mestna elektrarna je eden redkih primerov ohranjene industrijske arhitekture pri nas in napolnjena s kulturnimi vsebinami predstavlja uspešen primer revitalizacije.
Na dvorišču pred današnjim uprizoritvenim prostorom Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana in v preddverju je pozornost namenjena predstavitvi tehnične dediščine, del prostorov je v uporabi Elektra Ljubljana, dvorano s programom sodobnih scenskih umetnosti pa polni zavod Bunker, ki je od leta 2004 programski upravitelj umetnostnega prostora.
"Danes tako pod eno streho sobivajo sodobna tehnologija, stara tehnika in umetnost," pravi Roman Jesenko.
Iz predstave v dvorani Stare elekrtarne: Hitra zgodba, avtorjev in izvajalcev Sanje Nešković Peršin in Branko Potočana, v produkciji zavoda Bunker.
Osvetljevanje prostora misli
Stara mestna elektrarna je danes pomemben prostor sodobnih scenskih umetnosti, kjer že leta vsako poletje ob vsem drugem uprizoritvenem, izobraževalnem in raziskovalno polnem programu v produkciji Bunkerja poteka mednarodni festival Mladi levi. Gostijo tudi druge festivale, koncerte in različne interdisciplinarne dogodke.
Zavod Bunker z različnimi iniciativami in projekti aktivno posega tudi v širši družbeni prostor ter tako oblikuje različne dogodke in razprave, ki se na različne način dotikajo aktualnih socialnih, ekoloških in politično-kulturnih tem. Tako so tudi eden od akterjev pobude za vzpostavitev Kulturne četrti Tabor.
Z aktivno zavzetostjo za prostor in čas, v katerem živimo, ter z iskanjem kritičnih in premišljenih pogledov nanj skozi umetnost in humanistične vidike tako stara elektrarna, čeprav v tehničnem smislu ne delujoča več, še vedno osvetljuje urbani prostor in prostor misli.
Podobe Stare elektrarne
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Prostorska postavitev Deklice in dečki (foto: Mare Mutić).
Foto: Gregor Gobec
Utrip iz muzejske ulice v Stari mestni elektrarni (foto: Urška Boljkovac).
Iz predstave Pista sveta (foto: Nada Žgank).