Petek, 31. 3. 2017, 18.07
7 let, 2 meseca
Nama: ljubljanska veleblagovnica, ki sta jo obiskala tudi Tito in princ Charles
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,75
2
Nama res ni bila prva veleblagovnica v Ljubljani, je pa bila prva samopostrežna veleblagovnica v mestu in ena prvih v nekdanji republiki Jugoslaviji. Preživela je različna obdobja, prostore, kjer deluje še danes, pa so odprli malo pred časom, ko so se nosile kavbojke na zvonec, jogurte pa so pili iz trikotnih tetrapakov.
Prva veleblagovnica v Ljubljani je nastala leta 1903 v secesijski Urbančevi hiši na vogalu Miklošičeve in Trubarjeve ulice, prvo samopostrežno veleblagovnico pa so odprli po drugi svetovni vojni. To je bila Nama, ena prvih v tedanji Jugoslaviji in tudi ena tistih, ki je spremenila nakupovalne navade Ljubljančanov in Ljubljančank.
Šlo je za verigo trgovin Narodni Magazin, skrajšano Nama, ki so ga kot državno podjetje s sedežem v Beogradu ustanovili leta 1946. Že aprila istega leta je to imelo 25 prodajaln v večjih slovenskih mestih. V letu 1947 se je v Sloveniji podjetje osamosvojilo, prevzelo ime Nama in obdržalo le trgovine v Ljubljani, kasneje so sledile še druge.
Za Namino poslovanje v Ljubljani je bilo prelomno tudi leto 1965, ko je odprla novo veleblagovnico na Tomšičevi ulici v Ljubljani. To so leta 2002 brez soglasja njunih arhitektov Miloša Lapajneta in Bogdana Finka zasteklili. V naslednjih letih so ji sledile še novozgrajene veleblagovnice v Škofji Loki, Kočevju, Velenju, Slovenj Gradcu, Ravnah na Koroškem, Štepanjskem naselju v Ljubljani, Cerknem, Žalcu, prodajni center v Levcu in nazadnje še veleblagovnica Ruski car v Ljubljani.
Nekdaj hotel, nato Narodni magazin
Na mestu današnje veleblagovnice Name je pred potresom v Ljubljani leta 1895 stal Hotel Stadt Wien. Po domače so mu rekli Malič, vanj pa je rad zahajal krog Franceta Prešerna.
Nama je v prejšnjem stoletju najprej delovala v nekdanji Batovi palači, ki jo je načrtoval arhitekt Franjo Lušičić.
Po hotelu je leta 1938 češka tovarna obutve tu zgradila svojo veleblagovnico Bata, ki jo je načrtoval arhitekt Franjo Lušičić. V Palači Bata so bile poleg trgovin še pisarne, kinodvorana, kavarna na strešni terasi, v kleti pa celo kopališče.
Značilnost stavbe so bili poudarjeni horizontalni pasovi oken in zidani okenski deli, ki z zaokroženo obliko poudarjajo ulični vogal Slovenske ceste in Cankarjeve ulice.
Tik ob tej modernistični stavbi so leta 1965 za namen veleblagovnice, ki je že delovala v starem objektu, zgradili še novo poslopje, ki sta ga zasnovala arhitekta Miloš Lapajne in Bogdan Fink. Ustvarjalca sta posebno pozornost namenila oblikovanju fasade, ki je oba dela povezala v vizualno celoto, oblikovala pa sta tudi notranjo opremo.
Nama iz leta 1956, ko so prodajni prostori obratovali v nekdanji Batovi palači in še ni bila zgrajena dodatna stavba.
Svetlobni napis na pročelju z imenom veleblagovnice je bil kot integralni element fasade novost v našem prostoru, njeno betonsko pročelje pa je primer odlične arhitekture, je mogoče prebrati v zapisu o zgodovini Slovenske ceste kulturnega društva, ki se ukvarja z raziskavo in uporabo javnega prostora Prostorož. Ob tem navajajo še, da so z zasteklitvijo leta 2002, za katero niso imeli soglasja arhitektov, okrnili kulturno dediščino.
Današnja Slovenska cesta leta 1961.
Od podloženih ram do jogurtov v tetrapaku
Veleblagovnica Nama je na Tomšičevi ulici, ki je obstoječo palačo Bate in novozgrajeni objekt povezala v enotno stavbo, preživela različna obdobja. Tako kot sta se spreminjala prostor in čas okoli nje, se je preobražala tudi sama.
V njenih trenutnih prostorih se je v opremi notranjih prostorov in ponudbi odvrtelo marsikatero modno, pa tudi družbeno obdobje. Nekdaj je tam bilo mogoče najti hlače na zvonec, na policah z živilskimi izdelki pa si je bilo mogoče izbrati jogurte v tetrapaku in mleko v izmuzljivi plastični embalaži. Najrazličnejše za vsakdanje življenje je širokemu naboru kupcev ponujala v času podloženih ramen, pa tudi v vseh kasnejših letih in desetletjih. V njej je bilo že takrat mogoče najti vse za v omaro, pa tudi za dom.
Veleblagovnica Nama iz leta 1980, ko je že delovala tudi v stavbi, zgrajeni sredi 60. let.
Od Bate do Name
Med pogledi nazaj, ki so jih zbrali ob lanski 70. obletnici Name, so tudi spomini Francla Megliča, ki je v prodajalni preživel velik del svojega življenja. "V Nami sem kot vajenec začel delati leta 1958, kot vodja veleblagovnice na Tomšičevi ulici pa sem se upokojil leta 2001. To je bila ena izmed prvih veleblagovnic v Jugoslaviji. Takrat smo bili še na Cankarjevi ulici, v nekdanji Batovi palači, kot smo ji rekli zaposleni. Prodajalna je bila v dveh nadstropjih. Imeli smo različne vrste blaga, od metraže in konfekcije do gospodinjskih aparatov, igrač, šivalnih strojev, pohištva …"
Gneča v veleblagovnici Nama, maj 1960.
Pričevanja iz tistega časa pravijo, da je bila veleblagovnica v središču mesta priljubljena vse od nastanka. Obiskala sta jo tudi Josip Broz - Tito in njegova žena Jovanka, kar je bila tedaj velika čast. Tega se spominja nekdanja direktorica ljubljanske Name Draga Breznik, katere pripoved so prav tako zapisali na uradni Namini spletni strani. "Takrat sem stanovala na Čopovi ulici. Neka gospa me je klicala in vprašala, ali vem, kdo je na naši ulici. Ker nisem vedela, mi je odvrnila, da naš ata. Sprva sem mislila, da misli mojega očeta, potem pa mi je zašepetala, da je Tito. Stekla sem v Namo in v dveh minutah so bile vse trgovke postrojene in pripravljene na Titov obisk."
Od Kardelja do princa Charlesa
Med stalnimi gosti je bil politik Edvard Kardelj, se spominja Franci Meglič, tam pa so radi nakupovali tudi znani igralci in pevci. Nič pretirano drugače v tem pogledu ni niti danes. Družbene funkcije kupcev, ki v njo stopajo, med njimi politiki, estradniki in vsi drugi, so podobne, le da gre za druga imena.
V Nami se ob tem radi spomnijo obiska britanskega princa Charlesa leta 1998, na katerega so se pripravili tako, da so pritličje prodajalne uredili v britanskem slogu in ob tem predstavili vse, kar imajo angleškega v ponudbi.
Odprtje samopostrežne Name decembra 1970.
Trgovina, ki je postavljala trende
Gneča je bila v Nami nekoč stalnica, dolge vrste pred blagajno vsakdanjost. Naval se je ob gospodinjskih dnevih, ki so jih uvedli leta 1965, ob raznih dnevnih popustih in razprodajah še povečal.
Trendom so v nekdanji Jugoslaviji sledili predvsem na sejmih v tujini in prek katalogov ter sodelovanj s proizvajalci iz drugih držav. Vzor so bile predvsem Avstrija, Nemčija, Italija in Francija, se spominja Franci Meglič. "Res bi lahko rekli, da smo postavljali trende."
Namina izložba iz leta 1975.
Zaposleni so imeli celo svoj pevski zbor
"Na začetku je bila Nama precej drugačna, tudi zaposlenih je bilo bistveno več kot danes. Delala sem na veliko oddelkih, povsod smo bili zelo povezani med sabo in imeli odlične vodje," se preteklih časov spominja Zalka Matelič, ki se je v Nami zaposlila leta 1977.
Nama je nekoč imela tudi svoj pevski zbor, s katerim so nastopali na različnih prireditvah, med zaposlenimi je bilo pogosto tudi več generacij iste družine, nekaj pa se jih je tu tudi zaljubilo. To je le del družbene in osebne zgodovine veleblagovnice, ki v zadnjem času vzbuja pozornost z načrtovanimi novostmi.
Pred veleblagovnico Nama trenutno poteka zasteklitev arkad, ki so nastale v 60. letih prejšnjega stoletja ob takratni širitvi Slovenske ceste, s čimer so zagotovili dodaten prostor za pešče.
Manj prostora v javni rabi, več za trgovino
Po hotelu Slon bodo zdaj arkade zasteklili še v veleblagovnici Nama, s tem pa zožili prostor za pešce in na tem delu zmanjšali prostor v javni rabi, ki ga bodo po novem še dodatno namenili potrošnji. Nama bo na ta način dobila dodatnih 200 kvadratnih metrov prodajnih površin.
Nama bo z zaprtjem arkad dobila dodatne prodajne površine, s posegom pa bo zožen prostor v javni rabi.
Na občini so pobudi ugodili, saj s prenovo Slovenske ceste s prometnega vidika te zdaj niso več potrebne. Arkade so nastale leta 1962 zaradi pomanjkanja površin za pešce ob takratni širitvi Slovenske ceste.
2