Risoroman Katarza, ki je nastal po napadih na Charlie Hebdo

Katarza, risoroman, francoskega karikaturista in striparja Luza (Renalda Luzierja), je intimni dnevnik, način soočanja z žalovanjem, izgubo in travmo, ki jo je po masakru na uredništvu satiričnega dnevnika 7. januarja lani doživel avtor. V terorističnem napadu, v katerem je umrlo 11  ljudi, je Luz izgubil prijatelje in sodelavce, ne dolgo po dogodku pa je na tedniku tudi dal odpoved.

Ob risoromanu Katarza se ob osebnem doživljanju groze in žalosti odpira tudi polje za širši premislek o današnjem in našem svetu. Foto: Bojan Puhek

Svet nikoli ne bo več isti, tudi mi ne

"Nekega dne me je risba zapustila. Istega dne kot peščica dragih prijateljev. Le da se je ona vrnila. Postopoma. Mračnejša, a tudi lahkotnejša. S to povratnico sem se pogovarjal, jokal sem z njo, se smejal, kričal, bolj izčiščena kot je postajala, večji mir sem občutil. Skupaj sva poskušala razumeti. Rekla sva si, risba in jaz, da ne bova nikoli več ista," je prvi del uvodnega Luzovega besedila v Katarzo. V risodnevnik, v katerem se avtor  brez olepševanja sooča s tem, kar se je zgodilo njemu in svetu. 

Gre za spopad z grozo in refleksijo občutenja človeka, ki je imel srečo, v dnevu, v katerem sta se zanj spletla nezdružljiva Eros in Tanatos, smrt in ljubezen, smrt in življenje, začetek in konec. V mesecih po terorističnem napadu na uredništvo Charlie Hebdo je nastalo Luzovo delo Katarza, ki jez daj izšlo tudi v slovenščini. Foto: Bojan Puhek

7. januar, dan napada na uredništvo Charlie Hebdo, je tudi Luzov rojstni dan. Prejšnji večer ga je praznoval, zjutraj pa zaradi seksa zamudil na uredniški sestanek. To ga je obvarovalo pred napadom, bil pa je prvi, ki je prispel na kraj pokola.   

V mesecih po dogodku je nastalo delo Katarza, ki je do zdaj prejelo tri nagrade, med njimi Prix France Info BD actualite et reportage 2016. Pri založbi VigeVageKnjige pa je zdaj izšel tudi v slovenščini.

Udarec v pleksus

V pogovoru ob risoromanu je filozofinja Alenka Zupančič poudarila, da delo predstavlja Luzovo katarzo, vendar hkrati z risbo in refleksijo prebije osebno, s čimer pa preseže zgolj izpoved trpečega avtorja.

Na ta način se ob risoromanu odpira polje za širši premislek o današnjem in našem svetu. In to brez prizanesljivosti, "v krutosti opazovalca (do sebe)", če povzamemo besede filozofinje. Ali kot je zapisano na zavihku Katarze, da to "nikakor noče biti vljudno, lepo, polikano delo – kot taka bi bila skrajno neprepričljiva. Nasprotno: je udarec v pleksus, kar je hkrati najboljša metafora za to, čemur je bil avtor priča in čemur  je, na svoj rojstni dan, ušel."

Foto: Bojan Puhek

Humor kot ventil in strategija preživetja

Katarza se tako v vrtincu travme in žalovanja odbija med žalostjo, bolečino, krivdo, tesnobo, obupom, nežnostjo, intimo in ogorčenjem, jezo in surovostjo, tako v risbi, ki se spreminja in je mestoma boleče kričeča, kot v besedilu.

Ob soočanju z nepovratnim, ki je v mesecih po dogodku v Luzu obležalo kot rastoča kepa v trebuhu, ki je posrkala brezskrbnost in jo preglasila z žalostjo ter grozo, pa je ironija kljub vsemu ostala. Kot strategija preživetja, humor, torej, kot ventil, kot možnost za soočanje in prehod.

Risoroman Katarza se tako v vrtincu travme in žalovanja odbija med žalostjo, bolečino, krivdo, tesnobo, obupom, nežnostjo, intimo in ogorčenjem, jezo in surovostjo, tako v risbi, ki se spreminja in je mestoma boleče kričeča, kot v besedilu. Foto: Bojan Puhek

Od osebnega do političnega

Risoroman, ki osebno odpira v širše družbeni in politični prostor, soočen z napadom, kot enim od zarez današnje resničnosti, je ob izidu pri nas pospremil javni pogovor. O položaju (francoske) politične satire, svobode izražanja, politike in kritike in žrtvah terorizma sta se pogovarjala filozofinja Alenka Zupančič in Ervin Hladnik Milharčič, debato je vodil Luka Omladič.