Nedelja, 17. 9. 2017, 11.46
7 let, 2 meseca
"Uradniški aparat ni naklonjen eksperimentiranju"
"Slovenci imamo dve specifični lastnosti. Ena je pasivno kritiziranje in nerganje, druga pa pometanje resnih težav pod preprogo ali odrivanje na stran," sta ironični naslov nove sezone pojasnila direktor in umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča.
Ob zagonu nove gledališke sezone smo se pogovarjali z umetniškim vodjo Slovenskega mladinskega gledališča Goranom Injcem in direktorjem Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) Tiborjem Miheličem Syedom.
Ste na polovici svojega mandata. Kako na tej točki sami vidite položaj SMG, kot ste ga vzpostavili?
Goran Injac: V preteklih dveh letih nam je uspelo uvesti novo organizacijo umetniškega dela. Vpeljali smo nekaj programskih sklopov ter jasno profilirali gledališče in umetniško politiko, kolikor je bilo to v teh razmerah mogoče oziroma kolikor nam to dopuščata sistem in slovenska gledališka kulturna politika nasploh. Mislim, da smo v tem hipu eno od peščice gledališč, če ne celo edino, ki ima ne le v Sloveniji, ampak v širši jugoslovanski regiji resno umetniško politiko in jasen profil. Za nas se natanko ve, kaj in zakaj delamo, kakšne cilje bi radi dosegli in kakšno vrsto gledališča pravzaprav ponujamo. Pa tudi kaj novega prinašamo v širši kulturni prostor, v katerem delamo in sodelujemo.
"Naša dolžnost je odpirati prostor za mlade umetnike in jih obravnavati enako resno kakor vse druge." Ob dobrih produkcijah je namreč bistveno ponuditi tudi določeno identiteto in umetniško politiko, ki je distinktivna in temelji na resni dramaturgiji ustanove s spremljevalnim programom ter hkrati z ustvarjanjem določenega diskurza, ki je del vsega, kar počnemo. Povedano potrjujejo tudi podatki: prvo sezono pod mojim umetniškim vodenjem (2015/2016) smo končali z rekordnim številom gostovanj v tujini, ki pa niso le rekord SMG, temveč slovenskega gledališča nasploh. Bilo jih je 47.
Kako pa se to odraža na lokalni ravni?
Goran Injac: Položaj resnega partnerja v mednarodnem kontekstu nam daje dobre rezultate tudi na lokalni ravni. Lani smo dobili nagrado na Borštnikovem srečanju in letos Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo na Tednu slovenske drame, letos imamo na Borštnikovem srečanju tri predstave, z eno festival odpiramo, z dvema pa smo v tekmovalnem programu, kar so prav tako stvari, ki se do zdaj niso prav pogosto dogajale. To vse skupaj pravzaprav potrjuje, da je bila ocena, kaj vse moramo narediti, točna.
Tibor Mihelič Syed: Če mogoče to še konkretiziramo: lansko sezono smo utemeljili tudi na mladih ustvarjalcih in glede na to, da je pravzaprav polovica naše lanske produkcije končala na Borštnikovem srečanju, je to velik uspeh. To, da se predstava mladega režiserja, ki prvič pride delat v institucijo, znajde na Borštnikovem srečanju, je potrditev, da so takšna tveganja smiselna.
Goran Injac: In to je politično izjemno pomembno, saj je naša dolžnost odpirati prostor za mlade umetnike in jih obravnavati enako resno kakor vse druge.
S programom Svetovljan v lokalni prostor vnašate pomembno politično sporočilo, saj predstave ponujate tudi z angleškim prevodom.
Tibor Mihelič Syed: V sezoni 2015/2016 smo začeli program Svetovljan, ki v resnici ne pomeni nič drugega kot nadnaslavljanje predstav, za katere presodimo, da so primerne ali pa dovolj zanimive za drugače govoreče prebivalce Ljubljane ali goste iz tujine. Odstotek tujih gostov je sicer še razmeroma majhen, vendar to ne pomeni, da se ne bomo trudili za to, da bi postal večji. Ali če povem še nekoliko drugače: čeprav na predstave, opremljene z nadnapisi, ne bi prišel nihče, je to treba početi. Na sistemski ravni nimamo ureditve, ki bi slovensko gledališko ustvarjalnost dobro predstavila doma, kaj šele mednarodni javnosti. Za to mora poskrbeti vsaka ustanova posebej.
"Na sistemski ravni nimamo ureditve, ki bi slovensko gledališko ustvarjalnost dobro predstavila doma, kaj šele mednarodni javnosti."
Goran Injac: Najino prvo sezono smo začeli z dvema sloganoma: Mladinsko ni samo slovensko in Mladinsko ni le gledališče. Gre sicer za besedno igro z imenom gledališča, s čimer pa nismo želeli biti le duhoviti, temveč smo hoteli s tem sporočiti, kakšna je smer umetniške politike hiše. Torej izstopiti iz lokalnega konteksta in se umestiti v širši prostor. Konec koncev je to identiteta SMG, ki je vedno veliko gostovalo. Lahko rečem, da smo v svetu najbolj prepoznavna slovenska kulturna ustanova.
Prav tako smo hoteli s svojim delovanjem izstopiti iz dinamike ekonomije slovenskega gledališča, v katerem se vsi poznajo, v katerem obstajajo skupine režiserjev, ki delajo od gledališča do gledališča, zaradi česar so programi povsod bolj ali manj enaki, saj so na odru isti gledališki jeziki, le teme so malo drugačne.
S sloganom, da nismo le gledališče, pa smo hoteli jasno sporočiti, da hočemo razburkati klasično gledališko formo in predstaviti še druge ravni delovanja, ki so v taki hiši prav tako pomembne. Torej izkoristiti potencial institucije, njen položaj v kulturnem kontekstu in njeno politično moč. Se vzpostaviti kot generator ustvarjanja kulture, ne zgolj kot udeleženec v tem, kar že obstaja.
Letošnja sezona nosi naslov Vse lepo in prav – dobra ironija.
Tibor Mihelič Syed: Ključna pri tej frazi – ki ni zgolj tipično slovenska, temveč jo v različnih oblikah pravzaprav poznajo vsi, tako germanski kot romanski jeziki – je ravno ironija. Sam pa vedno rečem še nekaj drugega: notranje je razklana. Na površini sicer izreka to, kar je lepo in prav, ampak njena intenca, intenca govorca, je v resnici to stvar relativizirati. In zdi se nam, da ta fraza zelo dobro ponazarja neki modus vivendi Slovencev (čeprav ne samo Slovencev), ko gre za soočanje s tistim, kar je res lepo in dobro. Vedno postavijo zraven ampak, s katerim to relativizirajo, čemur rečemo robantenje, nerganje, zavist …
"Fraza Vse lepo in prav na površini sicer izreka to, kar je lepo in prav, v resnici pa je njen namen to stvar relativizirati."
Če pogledamo na primer spletne komentarje, imajo vsi strukturo vsega lepega in prav. Zgodi se nekaj lepega, neki uspeh in vsi rečejo: super, ampak … Tako poskušajo ta uspeh vedno nevtralizirati. To je en vidik te fraze.
Drugi vidik, za katerega vem, da bolj zanima Gorana, pa je prisiljeno izrekanje oziroma tlačenje slabega, pometanje pod preprogo. Slovenci imamo dve specifični lastnosti. Ena je pasivno kritiziranje in nerganje, druga pa je pometanje resnih težav pod preprogo ali odrivanje na stran. In zdi se nam, da to ambivalentnost, dvojnost lepo zaobjema prav ta izjava. Omogoča pa ravno ta dobri, humorni, ironični obrat. Ko poskušamo biti v gledališču afirmativni, bo afirmacija vedno šla bodisi v subverzivnost bodisi v neko plemenito gledališko ironijo. Zato se mi zdi to dobro igrišče za ukvarjanje s temami te sezone.
Goran Injac: Ta fraza je po malem rezultat tudi mojih dveh let in pol dela v Sloveniji in spopadanja z dominantnimi politikami ob tem. Gre za nekakšen zabaven obrat, pri katerem se pravzaprav pretvarjamo, kako je vse v redu ne glede na to, kako je resničnost okoli nas dejansko videti. Kako so videti kulturne politike, v katero smer gredo, kateri so prevladujoči vrednostni sistemi in tako naprej.
Tibor Mihelič Syed: Ta vse lepo in prav se dá tako prikazati na dva načina. S produkcijskega in vsebinskega vidika. Bistvo te sezone na produkcijski ravni je dialog – ali pa konflikt, če hočemo – s klasičnimi formami, ki jih gojijo pravzaprav vsa repertoarna gledališča. Ob tem, da smo jim mi z neklasičnimi produkcijskimi formami postavili kontrapunkt.
To so rezidence, projekti brez nujnega končnega izdelka, dolgotrajni študiji (to pomeni leto in nekaj mesecev) in tako naprej. To so sicer produkcijski formati, ki jih poznajo vse resne institucionalne hiše v tujini, pri nas pa jih, ampak v zelo majhnem obsegu, goji neinstitucionalna scena. A tukaj gre za bistveno razliko, in sicer za to, da so sredstva, ki jih lahko za takšne projekte, recimo za rezidenčne, investira neinstitucionalna scena, premajhna. Pa smo si rekli: poskusimo s temi formati razbiti rigidno institucionalno paradigmo o tem, kako je treba ustvarjati gledališko umetnost.
"Letos se nam je ob napovedi sezone zgodilo, da so mediji, ko so bili soočeni z našim repertoarjem, tako rekoč izločili vse produkcije, ki ne spadajo v okvir klasičnih premier."
Projekti, ki lahko trajajo leto in nekaj mesecev, so proces, ki ne zahteva nujno končnega izdelka. Med drugim so odgovor na hiperproduktivnost, ki smo ji lahko priča na več področjih. Delati poglobljeno in raziskovalno je danes privilegij.
Tibor Mihelič Syed: Je pa v resnici nujnost, kajne? In kar se nam je ob napovedi letošnje sezone zgodilo, je to, da so mediji, ko so bili soočeni z našim repertoarjem, tako rekoč izločili vse produkcije, ki ne spadajo v okvir klasičnih premier. Na eni strani imamo tako strokovno javnost, ki ves čas govori, da se morajo institucije odpreti tudi v produkcijskem smislu. Da je treba nehati delati predstave po načelu: dva meseca dela in nato premiera, ampak je pri tem potreben neki premislek. Ko pa neko gledališče to naredi, mediji to popolnoma spregledajo.
Zgodilo se nam je, da so že poleti v nekaj prispevkih rekli, da ima Mladinsko v prihodnjem letu samo štiri premiere, kar pa ni res. Imamo tri klasične premiere, vse drugo pa so neklasične gledališke produkcije, ki so jih popolnoma spregledali. Morda zavestno, morda pa je to stvar neznanja, a zdi se mi zelo značilno za naš prostor. V tem primeru se ne bomo delali, da je vse lepo in prav. To je treba povedati na glas.
Goran Injac: Sami pri procesih, ki jih sprožamo, vztrajamo, ker smo hiša, ki se ukvarja z umetnostjo in različnimi vsebinami, ki ob tem nastajajo. To je izjemno pomembno, ker v institucionalnem prostoru predlagamo nove modele. Ne vemo, ali bo to sprožilo kaj širšega ali ne, imamo pa to za svojo dolžnost, saj je pravzaprav od nas odvisno, kako bo gledališče videti v tem geokulturnem prostoru. Nihče drug ne bo prišel sem in se lotil tega.
"Odločevalci na področju kulturne politike, torej uradniški aparat, niso naklonjeni eksperimentiranju v instituciji, kar strokovne skupine zelo jasno povedo." Tibor Mihelič Syed: Nihče ne pravi, da bi to morala početi vsa gledališča, je bilo pa naše izhodišče, da pri nas sploh ni gledališča, ki kaj takega počne. Prav to, če govorimo o laboratorijskem delu, pa je tudi zapisano v našem ustanovnem aktu.
Govorita o filtrih, s katerimi se srečujete ob težnjah po krepitvi gledališke kulture pri nas.
Tibor Mihelič Syed: Filtre najdemo na več ravneh. Eden je na ravni odločevalcev na področju kulturne politike, torej uradniškega aparata. Ta ni naklonjen eksperimentiranju v instituciji, kar strokovne skupine zelo jasno povedo. Sami to seveda resno problematiziramo, saj se nam zdi zadržek, da neka institucija, ki je seveda odgovorna za ravnanje z javnimi sredstvi, deluje na drugačen način, popolnoma zgrešen. Ravno zato moramo to početi. Dogaja se skratka nezavedna medijska ignoranca, na ravni politike pa se takšnih stvari ne spodbuja, temveč se jih poskuša kastrirati.
Goran Injac: Da, in to je zelo resno, ker nas na administrativni ravni nekako potiskajo v komercialo. To je skrajno nevarno, kajti resna umetnost mora biti subvencionirana. Če greste v komercialo, postanete šovbiznis in s tem izgubite vsakršen subverzivni potencial. Kajti če hočete biti komercialni in priljubljeni, ne morete biti kritični in provokativni. To je normalno, vendar v naših razpravah z administrativnimi enotami, ki upravljajo nas in naš proračun, tega nihče ne jemlje resno. Zato je pomembno, da ob tej priložnosti to povemo.
Kar zadeva medije, sem veliko bolj kritičen od Tiborja. Opazil sem, da v Sloveniji kulture na ravni novic pravzaprav ne spremljate. Pravzaprav ni pomembno, ali kaj narediš ali ne, v pol leta boš enkrat nekje dobili svoj prostor, to pa je potem to. Skratka, tudi tu gre za delitev "za vse enako", ki pravzaprav nič ne pomeni. Lahko torej ne naredite nič, pa se boste kljub temu nekje pojavili, enako, kot če bi dosegli velik uspeh. Tudi to je ena od zelo značilnih potez tega majhnega slovenskega prostora: vse poskušamo čim bolj izenačiti oziroma stvari nekako potiskati v povprečje. Žal mi je, vendar nismo vsi enaki. Nekateri so bogatejši, drugi so revnejši. Nekateri so taki, drugi drugačni in tako naprej. Tudi v tem kontekstu ni mogoče delati na ta način.
Pa smo se vrnili k stanju, opisanem z vse lepo in prav in ob tem tudi z nezmožnostjo soočanja, če govorimo o družbeni atmosferi, ki temelji na ideji kompromisa, ne na odpiranju konstruktivnega konflikta, ki je lahko tudi produktiven.
Tibor Mihelič Syed: SMG že na ravni gledališke paradigme skoraj edino zastopa to, kar ni klasična aristotelska paradigma katarzičnega gledališča, pri kateri poskušaš priti do nekega konsenza z videnim na odru. Naša paradigma je, lahko bi se reklo, položaj konfliktnega gledališča. V smislu, da gledalec zavzame konfliktno stališče do tega, kar vidi, predvsem na ravni stališč, ne na ravni estetike. Seveda sta obe paradigmi relevantni, a problem našega prostora je, da smo še vedno zelo zakoreninjeni v bolj literarno smer gledališča.
"Opazil sem, da v Sloveniji kulture na ravni novic pravzaprav ne spremljate. Pravzaprav ni pomembno, ali kaj narediš ali ne, v pol leta boš enkrat nekje dobili svoj prostor, to pa je potem to."
Goran Injac: In to, kar je prav tako temelj večjega dela naših produkcij, je, da poskušamo sprožiti javno razpravo ter tako vstopiti v širši medijski in javni prostor, saj je tudi to dolžnost gledališča, torej da oblikuje javno. To je pravzaprav njegova temeljna vloga ali vsaj ena pomembnejših. Sami smo si tako za cilj zadali tudi koncept gledališča kot javnega foruma in provokatorja, aktivnega družbenega agensa.
Predstavo Naše nasilje in vaše nasilje režiserja Oliverja Frljića, ki govori o postkolonialnem nasilju Evrope in njenem odnosu do beguncev, ste na primer lansko jesen na sarajevskem festivalu MESS po pritiskih dela javnosti, da jo umaknejo s programa, uprizorili na lastno odgovornost. Ti odpori pa so točke, ko lahko steče širši diskurz.
Tibor Mihelič Syed: Gledališče danes, kar je že kliše, podira četrto steno. Govorimo zato o tem, kako podira peto steno, kar pomeni, da gledališče v javnem prostoru sproži diskurz, vendar ne o umetnosti, temveč o katerihkoli družbenih vprašanjih, ekoloških, političnih in drugih. Oliverjeve predstave to nedvomno počnejo. Ne prebijajo samo četrte stene, ampak celo peto. Mislim, da bi se o njegovih delih in tem, kaj se okoli njih dogaja, v resnici moral že sestati Evropski parlament. Sprejemanje njegovih predstav povzroča zelo problematične simptome, o katerih bi se bilo treba pogovarjati. Vendar ne na ravni umetnosti, temveč znotraj političnih vprašanj. Oliverjeve predstave so po mojem mnenju uspešne – pustimo ob strani dobro režijo, dobro dramaturgijo, dobro izbrano temo in predane igralce – predvsem zaradi svojega odzvena v različnih nacionalnih kontekstih. Za to pa mora obstajati pogoj: predstava se mora zgoditi v različnih nacionalnih kontekstih. Zato govorimo o pomenu mednarodnega povezovanja, saj se zgodba okoli predstav nikoli ne konča na odru, temveč se ustvari ali dokonča šele, ko obide nekaj različnih okolij. In to je za nas gledališki dogodek, ki ni izolirana predstava, temveč vse, kar se z njo zgodi tudi v postprodukciji.
Goran Injac: To je namreč tip gledališča, ki tako deluje in se ukvarja z občutljivimi točkami vsake družbe. Celoten niz različnih družbenih in medijskih odzivov, ki sledijo Oliverjevim predstavam, je, kakor je rekel že Tibor, pravzaprav del odrskega dela in razkriva njegovo političnost. Kaže na to, kako se uresničuje in deluje v javnem prostoru. Kolikor večji je odziv, toliko boljša in uspešnejša je bila diagnoza oziroma simptomatizacija.
Kako vidita položaj političnega gledališča?
Tibor Mihelič Syed: Politično gledališče ima ogromno težav, ampak to niso težave, ki so specifične za gledališče, temveč gre za antagonizme v družbi. Gledališče jih ne bo pomirilo, ne bo jih rešilo, jih bo pa reprezentiralo, uprizorilo in mogoče bodo za določene ljudi postali vidnejši. Dojemanje gledališča kot rešitelja določenih težav je po mojem mnenju popolnoma napačna predpostavka. Gledališče uprizarja družbene odnose. Ne rešuje jih. Oziroma del gledališča. Imamo tudi drugačno gledališče.
"Če se ne ukvarjate z nekimi neposrednimi aktivističnimi akcijami v umetnosti, to pravzaprav pomeni, da branite že obstoječe ter privilegirane položaje in vrednote."
Goran Injac: Iz perspektive današnjega védenja se zavedamo, da ima vsaka umetnost svojo političnost, in to pomeni, kaj ta umetnost predstavlja v javnem prostoru. Tako se uresničuje političnost vsakega umetniškega dela. Celo pomanjkanje neposredne politične vpletenosti je pravzaprav politično dejanje, saj s tem vedno predstavljate določen sistem vrednot. V svojem delu se vedno borite za neko konkretno ideologijo, ki jo predstavljate. Če se ne ukvarjate z nekimi neposrednimi aktivističnimi akcijami v umetnosti, to pravzaprav pomeni, da branite že obstoječe ter privilegirane položaje in vrednote. In tudi od tod vse lepo in prav.
Ob tem se lahko spomnimo na predstavo z naslovom 25.671 režiserja Oliverja Frljića, ki je nastala v kranjskem gledališču in govorila o izbrisanih, ter na vašo produkcijo Republika Slovenija (na sporedu bo tudi v tej sezoni), ki tematizira orožarsko afero. Govorimo o temah, ki se znajdejo v umetnosti, saj se v realpolitičnem prostoru oz. tam, kjer bi se morale, ne razrešijo.
Tibor Mihelič Syed: Drži. Zakaj se gledališče ukvarja (tudi) s političnimi vprašanji? Ravno zato, ker se niso razrešila tam, kjer bi se morala. Torej gledališče to mora narediti. Glede Republike Slovenije je stvar zelo zanimiva. Verjetno je to najboljša slovenska predstava v žanru dokumentarnega gledališča. Res je, da sem še mlad in je mogoče obstajala še kakšna druga, vendar je ta gotovo ena najboljših. Toda zaradi dejstva, da je njena substanca politika, še ni politična v smislu angažiranega gledališča, čeprav vse te odlike ima. V tej predstavi prek stroge dokumentarnosti povemo, da čeprav vsi Slovenci poznamo zgodbo Depale vasi, ta nikoli ni doživela epiloga. In še nekaj smo naredili s to predstavo: v resnici smo o Sloveniji povedali tudi nekaj lepega, in sicer da smo vendarle na tej ravni, da takšno predstavo lahko naredimo in da se zaradi tega nikomur ni zgodilo nič hudega.
Goran Injac: Vsekakor. Z Republiko Slovenijo smo naredili gledališki dokument, s katerim smo znova postavili na prizorišče in v razpravo nekaj, za kar menimo, da ni bilo dovolj reflektirano. In to je to.
Kako drugačne formate v gledališkem kontekstu sprejemajo financerji?
Tibor Mihelič Syed: Vsako leto bolj ali manj načrtno že na ravni prijavljanja programa poskušamo s kakšno subverzivno akcijo malce zbosti. Kaj je namreč problem? Že formalni obrazci ministrstva za kulturo ne prenesejo nikakršnih odstopanj od klasičnih gledaliških form.
"Sestavljajo nekakšne strokovne komisije in sprejemajo nove zakone, vendar v to sploh ne vključujejo nas, ki to kulturo proizvajamo."
Pri Republiki Sloveniji smo recimo poskušali to preseči z anonimnostjo vseh ustvarjalcev. Tako smo v vsa polja, kjer je treba navesti režiserja, scenografa in druge ustvarjalce, napisali anonimno. To je bila velika težava. Tako na ravni ministrstva, od koder so nas klicali na zagovor, kot na ravni MOL, da ne govorimo o vsem, kar se je v zvezi s tem potem še dogajalo. Pri tem je šlo za popolnoma jasno odločitev: to, da se ustvarjalci izrečejo za anonimne oziroma da imen ne bodo uporabljali, je popolnoma enako, kot če bi dejali: delujemo kot umetniška skupina, preimenujemo se, uporabljamo psevdonime. Zakaj bi bilo to kakorkoli drugače? Vendar je bila to težava.
No, letos je težava recimo Nova pošta, zelo velik rezidenčni projekt, ki se bo dogajal na območju Stare pošte – ne samo znotraj, ampak tudi zunaj nje, saj bo šlo za nekakšno intervencijo v javni prostor. Projekt bomo izvajali v koprodukciji z zavodom Maska, kurirali pa ga bodo Janez Janša, Sebastijan Horvat in Žiga Divjak, ob stalni ekipi osmih igralcev. V laboratoriju bodo "zaprti" osem mesecev.
Tega projekta v ta obrazec ne moreš prijaviti. Pa nočemo, da bi to delovalo kot provokacija. To naj bo pokazatelj, da nekaj ni v redu.
Pa se na teh zagovorih, ki ste jih omenili, lahko prek razprave začne proces razpiranja togosti birokratskega aparata?
Tibor Mihelič Syed: Ne, tudi to je zanimivo. Ne obstaja kontekst, v katerem bi se lahko ustvarjalci in, recimo, strokovne komisije soočili v dialogu.
Pa bi bilo dobro, kajne?
Tibor Mihelič Syed: Sam bi si tega želel. Ravno zato, ker se srečuješ s kopico neumnosti, ki jih strokovne komisije napišejo.
Goran Injac: To, kar je zame osebno pri vsem tem najbolj problematično, je, da sestavljajo nekakšne strokovne komisije in sprejemajo nove zakone, vendar v to sploh ne vključujejo nas, ki to kulturo proizvajamo. Nas, ki bomo morali v teh okvirih delovati, tako da je to že v izhodišču popolnoma zgrešeno.
3