Bela krajina: sramežljiva gospodična z južnega roba Slovenije (video)

Prepuščanje. Pojem, ki je skoraj že zašel v pozabo. Prepustiti se času in umirjenosti. Ko te Bela krajina povabi v objem na vrhu Gorjancev, se raje prepusti, sicer se obrni in vrni, od koder si prišel. Tudi pričakovanja pusti v vznožju, saj boš z njimi najverjetneje zgrešil. Samo da oplaziš pokrajino s pogledom, ti gorice s skrbno urejenimi trtinimi vrstami dajo vedeti, da so tu doma pridne roke. In neka umirjena melanholija. Ta gospodična se ne šopiri, ni kričeča, ni najbolj razvpita, je pa čutna in globoka, globoko se ti tudi zarije pod kožo, ko si daš priložnost. In kot ježevo bodico jo je težko še kdaj izvleči od tam.

Formalnosti pred vstopom v Belo krajino

Na vrhu Gorjancev smo se najprej ustavili v gostilni Petra Badovinca v Jugorju. Belokranjska pogača za dobrodošlico, prvič. Gostoljubje in sprejem, kot da gre za kakšno pomembno delegacijo. Poved "Sedite, prosim, bomo nekaj spili in eno rekli," odraža belokranjskega duha. Bele krajine se ne da na hitro vzeti. Čas si je treba na debelo odrezati.

Tako kot odlomiti sveže pečeno, toplo pogačo, sicer bodo še pomislili, da je kaj narobe z njo. In poleg obvezno hišni zeliščni liker karapampuli, da umiri od Gorjancev razjarjen želodček. Pravijo ji tudi tekoča viza.

Potem se je začelo. Na ime vsakemu posebej izdajo pasoš, ne potni list. Ko ga dobiš enkrat, si kljub temu, da se ti ne po žilah pretaka belokranjska kri, naturalizirani Belokranjec in postaneš "naš". Potem ni več nobene meje, razen tiste, ki je še nisi izvlekel iz lastne glave. Pasoš je hec. Videti je kot pravi, vendar služi promociji Bele krajine in njenim vinom, nagrajen pa si s popusti, ki si jih deležen pri ponudnikih s seznama.

Idejni oče pasoša in vinojete, ki se jo dobi prav tu, je Toni Gašperič, znani belokranjski humorist. Po urejenih "formalnostih" smo končno zapeljali, kamor smo se namenili: v Belo krajino.

Sprehod po Metliki in obisk Belokranjskega muzeja

Najstarejši del Metlike leži pod hribom Veselica. Naseljen je bil že v prazgodovini, leta 1365 pa je že imela obzidje.

Pot nas je najprej peljala v Metliko. Srednjeveško mestece, ki je majhno, a ima na kupu kar nekaj pomembnih stavb. Farna cerkev sv. Nikolaja, v kateri se radi poročajo, Mestna hiša iz leta 1869, ki je danes sedež občine. Na Mestnem trgu je tudi rojstna hiša kiparja Alojza Gangla, nekoč delujoča Wachova lekarna, v katero je vzidan relief Svete trojice, ki je zaščitnica lekarniške dejavnosti, tu je tudi prva Narodna čitalnica na Dolenjskem.

V Belokranjskem muzeju ...

Nikakor ne bomo spregledali Metliškega gradu, ki je v srednjeveških listinah omenjen že leta 1338. V času turških upadov je predstavljal skupaj z mestom obrambo za deželo Kranjsko. Danes je grad preurejen v Belokranjski muzej. Znotraj na dvorišču, ki je obdan z arkadami, se predvsem poleti odvijajo prireditve.

V muzeju veje duh zgodovine, kako je bilo nekoč videti življenje v teh krajih, kakšna je bila tipična gostilna, primer kuhinje z odprtim ognjiščem, primer mestnega stanovanja, pa razstava slavnih belokranjskih pisanic in risanic, narodnih noš, arheološka in zbirka novejše zgodovine.

V pritličju je tudi vinogradniška zbirka. Poleg gradu je Slovenski gasilski muzej, to stavbo pa so pred 2. svetovno vojno uporabljali Sokoli kot telovadnico.

Kraljevski sprejem med vinogradi

Kraljica metliške črnine za leto 2015 Katja Jakljevič.

Ko smo obiskali pravo zidanico na turistični kmetiji Jakljevič z Gabrovca pri Metliki, nas je sprejela čisto prava kraljica. V obleki, z lento, tiara pa je bila na varnem.

Kraljica metliške črnine Katja Jakljevič živi prav tu in širi dober glas o belokranjskih vinih po celi Sloveniji.

V hladu kleti smo si nalili čistega vina: da je metliška črnina ponos vsakega Belokranjca, da skoraj ni pojedine, ki je ne bi spremljala.

Metliška črnina je zvrst petih rdečih sort in ima oznako ptp, kar pomeni priznano tradicionalno poreklo, torej je zaščiteno vino s tega področja. Smo že omenili, da nas je tudi tu pričakala belokranjska pogača za dobrodošlico?

Melanholična mehkoba pokrajine

Steljnik Belokranjska regija je zagotovo področje, ki ima z vinogradi, mehkimi bregovi ob reki Kolpi svoj edinstven videz. Poseben pečat, tak, kot ga najdemo le tu, pa so vitke breze, ki z belim lubjem ustvarjajo občutek zasanjanosti.

Osupljivo lepe so v družbi praproti in sprehod skozi takšen gozd te v domišljiji zapelje v druge dimenzije. Kot da si v sami pravljici, nekje v drugem prostoru in času. Jesen bo še posebej poudarila lepoto krajine, ko bo obarvala zelenilo s toplejšimi barvami. Tam rečejo takim gozdovom steljniki.

Steljniki so kmetijske površine, ki so porasle z brezo, vmes pa so še rdeči bor, orlova praprot in lisičjak. Nekoč so redno kosili takšno podrast in jo sušili za nastiljanje živini. Danes kmetje iz nekaterih vasi to še vedno počnejo. Ko vas bo pot zanesla v te kraje, obvezno obiščite tak gozd. Večje steljnike boste našli, če iz Metlike zavijete proti Drašičem in ko boste mimo naselja, boste v pravljični deželi.

Okusi Bele krajine

Okusi Bele krajine, na sončni strani krožnika, so projekt, ki povezuje idejo, da se promovira tipične jedi teh krajev. V sodelovanju z belokranjskimi gostinci in RIC-om je projekt združil osem najbolj tipičnih belokranjskih jedi, s katerimi se promovira ta kulinarična regija.

V goste so nas toplo sprejeli v Gostišču Veselič v Podzemlju,ki stoji le kakih 200 metrov pred Kolpo. Kar takoj nekaj razjasnimo: belokranjska pogača za dobrodošlico, tretjič. Tako se vse začne, preden se pojedina zares začne.

Belokranjski žlinkrofi Osem tipičnih jedi, ki so navedene v zgibanki Okusi Bele krajine, na sončni strani krožnika:

bravina (ovčetina) s sladkim zeljem
ajdova povitica z rozinami in orehi
belokranjski žlinkrofi z govedino
belokranjska pogača
belokranjska povitica
belokranjsko cvrtje
belokranjski nadev ali semiško fulanje s hrenom

Gremo na "ko(l)panje"!

Kolpa je reka, ki teče med Slovenijo in Hrvaško, od tega je 113 kilometrov naravne meje od skupne dolžine 292 kilometrov. Izvira v Gorskem kotarju, velja pa za najčistejšo in najtoplejšo slovensko reko, njena temperatura se lahko povzpne tudi do 30 stopinj.

Reka je bogata, več kot 30 vrst rib je dovolj mamljivo dejstvo za strastne ribiče, ob reki domujejo številne ptice, tam pa so tudi vidre in edina vrsta domorodne slovenske želve močvirska sklednica.

Na obrežje reke Kolpe nas je povabil Podzemelj, ki je priljubljena točka med domačini in turisti. V bližini je športno letališče Prilozje, kamor ljubitelji letalstva lahko kar priletijo na kopanje. Sicer pa pravijo, kdor se enkrat v Kolpi okopa, ta se bo vedno vračal. Tam je od letos na voljo tudi adrenalinski park.

Reka ponuja veliko razlogov, da tam preživite čas aktivno, na primer po njej se lahko zapeljete z raftingi, s kajaki ali kanuji, zaplavate, se le ohladite, ali ob ptičjem petje na obrežju le uživate v pogledu na prečudovito naravo.

Zadnji postanek dneva na partizanskem letališču na Otoku

Letalo douglas DC-3 oziroma vojaška različica C-47. To je dvomotorno propelersko letalo.

Partizani so ga poimenovali Picadilly Hope, saj je bil dobesedno upanje mnogim, ko so sovražne sile napadle prvotno partizansko zasilno letališče na Notranjskem. 17. september leta 1944 je bil dan, ko je tu pristalo prvih pet britanskih letal.

Letališče je bilo zaradi pogostega dežja in razmočenega terena nemalokrat neuporabno, letala so se morala vrniti, saj niso mogla pristati. Ranjencem, ki so upajoč čakali na odrešitev, ni preostalo drugega, kot še naprej upati, da se bodo lahko vkrcali ob naslednji priložnosti. Na Krasincu so vzpostavili še eno letališče, ki je bilo večje in je imelo dve pristajalni stezi.