Na izlet brez stresa: odkrivanje spomladanske Obale

Lep in topel pomladanski konec tedna sem si zaželel z družino preživeti na kolesu. Prvič letos smo z njih obrisali prah, ki se je nabral čez zimo. Odpeljali smo se proti Obali.

Zame je najlepše spomladansko sonce, ker ni prevroče. Posedanje na soncu mi je pravzaprav priraslo k srcu v Sloveniji, prej nisem imel te navade. Ko sem živel v Hondurasu, sem se pred sončnimi žarki skorajda skrival. Honduras namreč leži ob ekvatorju, kjer je zemlja soncu najbližja, sončni žarki zelo hitro postanejo vroči, ne glede na to,  kateri del dneva je. Že zjutraj ob sončnem vzhodu se hitro ogreje in se živo srebro dvigne nad 25 stopinj Celzija.

Prva etapa dneva: Škocjanski zatok

Najprej smo se ustavili v naravnem rezervatu Škocjanski zatok pri Kopru, kjer je bilo prijetno toplo in nebo brez oblačka. Ko sem pri recepciji v roke vzel mini brošuro o tem rezervatu, sem v njej prebral "na meji med morjem in kopnim, kjer sta se reki Rižana in Badaševica od nekdaj izlivali v morje, leži Naravni rezervat Škocjanski zatok" in dve uri pozneje sem povsem razumel te besede. Območje je res prepleteno z vodnimi rokavi, kanali, nasipi in kopnim. Zaradi tega nenavadnega naravnega okolja je na tem zelo majhnem območju mogoče videti številne živalske in rastlinske vrste. Z družino smo se podali na nekaj več kot 2 kilometra dolgo krožno učno pot, na vsakih nekaj metrov smo se ustavili na opazovalnicah in opazovali ptice, želve, žabe, ribe, race, labode … v naravnem okolju.

Prijeten sprehod je bil poln presenečenj, v osrednji opazovalnici smo se dvignili nad rezervat, nato pa še spustili pod morsko gladino. Kljub temu da v trenutku, ko smo bili tam, mimo ni priplavala nobena večja riba, je bilo predvsem za najmlajša zanimivo opazovati, kako smo se "potopili" v podvodni svet.

Mene je navdušila urejenost celotne krožne poti, na opazovalnicah smo srečali številne posameznike, ki so živali lovili v objektive fotografski aparatov. Predvsem pa mi je bila najbolj zanimiva prav lokacija Škocjanskega zatoka, ki je nekako ujeta v urbano okolje predmestja in mesta Koper. Naj dodam, da je bil tudi na moje presenečanje vstop v naravni rezervat brezplačen.

Morska pojedina v Kopru

Po mini avanturi v rezervatu, ki smo jo sklenili na malce nenavadnem otroškem igrišču, na katerem se tudi sam preizkusil svoje ravnotežje, smo se odpeljali v mestno središče Kopra na kosilo. Glede na to, da smo bili ob obali, smo si v restavraciji Capra privoščili prave morske krožnike. V restavraciji mi je bilo predvsem všeč, da kljub sodobnemu ambientu in postrežbi ohranjajo lokalni in sezonski pridih na krožnikih.

Po kosilu smo se sprehodili še do razgledne točke nad Luko Koper, kjer se iz morja dvigajo žerjavi in tovorne ladje. Mirna gladina morja in razgled na ladje v ozadju sta me spomnila na čas, ko sem še delal na potniških ladjah. Tudi takrat sem se rad v dneh, ko je bila morska gladina skoraj brez valov, usedel na najvišji dek in spočil oči na neskončni modrini, ker ni bilo razločiti meje med morjem in nebom.

Kolesarska pustolovščina v Portorožu

Nato smo se odpeljali še proti Portorožu, ki ga najraje obiščem prav spomladi. Na asfalt smo postavili kolesa in naredili prve letošnje kolesarske kilometre čim bliže obali, kot se je le dalo. Med potjo smo se posladkali z obveznim postankom v slaščičarni, poleg sladoleda pa nas je osvežila še hladna morska voda, kjer smo ohladili bose noge. Spomladanski skok na slovensko obalo vsekakor priporočam. Jaz sem si napolnil baterije za nov delovni teden.

Namig za enodnevni izlet po predlogu Omarja Escobarja:

Škocjanski zatok, Koper, Lucija in Portorož.