Ni prezgodaj za prvi skok v morje

Večino svoje mladosti sem preživel v Caparici, majhnem mestu ob morju, deset kilometrov oddaljenem od Lizbone in na drugi strani reke Tagus. Velik del mene zato močno zaznamujejo podobe morske obale, deskanja, lokalov ob morju in občutenja mivke pod nogami. Prav zato sem imel poročno zabavo leta 2014 v lokalu ob morju, kjer smo doživeli pravi spoj slovenske in portugalske kulture.

To povezanost sem tokrat raziskoval z obiskom slovenske obale. Ko me v dolgih meglenih ljubljanskih dneh zgrabi domotožje, se pogosto zapeljem tja, da bi se vsaj malo naužil nekaj tistih znanih domačih občutkov. 

Pred Obalo do najbolj znane kobilarne

Na poti do Obale smo se ustavili v Lipici, da bi obiskali tamkajšnjo priljubljeno kobilarno. Tukaj sem bil prvič, čeprav sem o njej že veliko slišal. Ko sem bil v Lizboni in sem se na tamkajšnji filozofski fakulteti učil slovenščino, sem pogosto sodeloval pri organizaciji slovenskih kulturnih dogodkov, ki so potekali pod vodstvom prijateljice Mateje Rožman. Nekoč smo organizirali pesniški dogodek, na katerem je eden od slovenskih gostov omenil dobro znano misel iz avstro-ogrskih časov: da je plemstvo govorilo nemško, uslužbenci madžarsko, čudoviti beli konji cesarstva pa so govorili slovensko. To je po mojem mnenju zelo lep poklon slovenski identiteti.

Ko smo vstopili skozi ogromna vhodna vrata, smo se vrnili v preteklost. Cesar je med vsemi najboljšimi konji izbral prav te, ki so veljali za najbolj priljubljene na svetu. Izbira lokacije ni bila naključna, cesarja je spominjala na toplo pokrajino Iberskega polotoka. Da smo lahko stali poleg teh konjev, je bilo za nas nekaj posebnega, v tistem trenutku sem si resnično želel, da bi znal jahati – tako bi bila naša izkušnja še bolj edinstvena. Očitno bom to prihranil za naslednjič.

Okolica je zelo lepo urejena, tudi mojemu sinu je bilo zelo všeč, predvsem to, da je imel stik z živalmi, nekatere je želel celo odpeljati domov. Muzej je res ljubek in obiskovalcu omogoča, da se sprehodi in spozna več sto let bogato zgodovino kobilarne.

V Izolo na zasluženo kosilo

Pozneje smo se odpeljali do Obale in v verjetno zadnje ribiško mesto v Sloveniji – Izolo. Tukaj resnično lahko doživiš tisto pristno vzdušje, ki ga močno zaznamujeta tako pokrajina kot tamkajšnji prebivalci.

Ko sem se selil v Slovenijo, se je ravno priključevala Evropski uniji in spomnim se, da sem na televiziji gledal serijo krajših dokumentarcev o novih EU-sosedah Avstrije. Osredotočili so se tudi na problematiko ribištva in na grožnjo masovne italijanske ribiške industrije v bližini. Kljub temu je Slovenija na tem področju zelo močna, zelo dober odnos ima tudi do ribogojstva – dober primer je podjetje Fonda, ki sem ga obiskal že pred časom v okviru svojega dela na Institutu Jožef Stefan.

To so trenutki, v katerih resnično uživam: izvrstno kosilo v restavraciji Parangal, ki stoji v neposredni bližini morja. Čudovita ribja juha je jed, ki jo zna ceniti vsak, ki je kdaj živel ob morju in zna ločiti turistični jedilnik od pristnega. Pri svežih dagnjah, ki sem jih spoznal v Sloveniji (v mojem domačem kraju imamo široko izbiro školjk), je ključnega pomena omaka (kot pri večini jedi iz školjk in celo polžev, ki jih strežejo na Portugalskem). Svežo ribo na žaru pa ponavadi postrežejo z blitvo in krompirjem ter kozarcem malvazije. Da, res bi lahko živel tukaj, kar od jutri naprej.

Da bi resnično užival v vsem tem, se moraš otresti napornega ritma prestolnice in se spojiti z lokalnim časom, ki je malo bolj prožen, ampak se popolnoma prilagaja okolici. Ribe so za Portugalce izredno pomembne, to dokazuje tudi dejstvo, da smo na drugem mestu glede uživanja rib na svetu, takoj za Japonci. Tudi naši najpomembnejši prazniki (kot je zabava Svetega Antonia v Lizboni 12. junija ali Sao Joa v Portu 22. junija) se vrtijo okrog rib, sardel. To je tudi glavni razlog, da smo našo revijo poimenovali Sardinha. 10. junija bo naša revija organizirala dogodek v Kudu France Prešeren, in sicer v sodelovanju s prijateljskim društvom Slovencev in Portugalcev iz Ljubljane, na katerem bomo pokazali vsaj delček prave portugalske zabave.

Glavni cilj dneva: spomladanski skok v morje!

Čeprav še ni tako toplo, je bila moja glavna misija dneva plavanje. Prijatelj, ki je nekaj let živel v Izoli, mi je povedal za plažo pod Svetim križem. Avto smo parkirali ob cerkvi in se nameravali peš odpraviti do obale, ampak nekako nam ni bilo jasno, kako bomo prišli dol, zlasti z otrokom. Ko smo zagledali nekaj domačinov, ki so šli v isto smer, smo jim sledili po lepo urejeni potki. V trenutku, ko smo prispeli na obalo, smo razgrnili brisače in si nadeli kopalke. Moj sin Samuel sploh ni občutil, kako mrzla je voda, saj je že od jutra, ko smo mu prvič omenili, kaj je naša destinacija dneva, ves čas samo ponavljal "Morje!" To je še vedno hladno, ampak tega sem vajen, saj je Atlantik hladen tudi avgusta.

Ko sem se potopil v morje, sem takoj pomislil na to, da moram kmalu spet na jadranje. V jadranje sem se pred leti zaljubil tukaj v Sloveniji, opravil sem tudi izpit za skiperja. Občutek svobode, ko skupaj z vetrom, ki ti mrši lase, pluješ po morju, je neverjeten. Ta izkušnja – to je zapuščina, ki jo želim prenesti tudi na svojo družino. Res moram spet kmalu zajadrati.

Pogledam proti obzorju in vidim številne jadrnice, ki plujejo proti sončnemu popoldnevu. To je res čudovit način za preživljanje nedeljskega popoldneva.

Povzpeli smo se nazaj po klifu, se usedli v avto in se odpeljali proti Ljubljani. Čeprav smo bili utrujeni, nihče od nas ni želel zapustiti začetka poletja.

Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?

Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamo najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za noro nagrado – računalniško tablico. Pohitite, žrebanje bo že 1. 6. 2017!