Nedelja, 12. 2. 2017, 4.15
7 let, 2 meseca
Katarina Venturini o malem čudežu, ki ga skorajda ni več pričakovala #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
4
"Svojega otroka ne jemljem kot nekaj samoumevnega in ga nikoli ne bom. Težko obdobje je za mano. Ko si namreč enkrat tako močno želiš otroka, pa ga ne moreš imeti, si na tleh," priznava plesna mojstrica Katarina Venturini, ki je pred letom dni, pri 43 letih, po šestih letih neuspešnih poskusov zanositve, rodila svojega prvorojenca Marka. Čez nekaj dni, ravno na valentinovo, bo praznoval prvi rojstni dan.
Katarini Venturini, nekdanji profesionalni plesalki, ki smo jo skupaj z Andrejem Škufco Slovenci dolga leta pojmovali kot sinonim plesne popolnosti, se je želja po materinstvu uresničila dokaj pozno. Pri 43 letih. Danes na rojstvo sina Marka, ki bo ravno na valentinovo, praznik ljubezni, praznoval prvi rojstni dan, gleda kot na čudež. Mali čudež, medijem ga ne želi izpostavljati, ki nikoli ne bo nekaj samoumevnega.
V intervjuju za Siol.net je spregovorila o trnovi poti neuspešnih poskusov zanositve, o družinski sreči, ki jo je doletela, ko je skoraj že obupala, in o spominih, ki jo vežejo na svet glamurja in popolnosti, s katero se je dolga leta srečevala na plesnem parketu. Tega danes najpogosteje okuša kar v svoji plesni šoli v Ljubljani.
Ples ostaja del njenega vsakdana. Pred devetimi leti je ustanovila plesno šolo, kjer v svet plesnih korakov uvaja različne generacije.
Predlagam, da najin pogovor začneva pri najpomembnejšem bitju v vašem življenju, sinu Marku, ki bo ravno na valentinovo praznoval prvi rojstni dan. Na nek način je deček pravi mali čudež. Osrečil vas je po šestih letih neuspešnih poskusov z zanositvijo.
Res je pravi mali čudež. Še vedno se vsak dan zahvalim za to, da je Mark prišel v najino življenje. Ali se moram zahvaliti bogu ali komu drugemu, niti ni pomembno, pomembno je le, da se zahvalim. V materinstvu tako nepopisno uživam, da ne znam opisati. Zelo mi je lepo.
Otroka ne jemljem kot nekaj samoumevnega in ga nikoli ne bom. Težko obdobje je za mano. Ko si namreč enkrat tako močno želiš otroka, pa ga ne moreš imeti, si na tleh.
Če bi v tistem obdobju verjela v to, da se ti bo, če ti je nekaj usojeno, to zgodilo, ne da bi v to vlagali velike napore, bi bila precej bolj mirna. Ko nama v več poskusih zanositve, tudi z biomedicinsko pomočjo, ni uspelo, sem se začela spraševati, kaj delam narobe.
To potem postane obsesija.
Da, s tem postaneš okupiran. Zdi se ti, da imajo vsi ljudje okrog tebe otroke in da so vsi tako zelo zadovoljni in srečni v življenju, samo jaz ne. No, vsaj tako se mi je takrat zdelo.
Z možem Damjanom Küzmičem sta se že "sprijaznjevala", ne pa sprijaznila s tem, da jima otrok ni namenjen. Ko se je vendarle "najavil", je bil to za njiju najsrečnejši trenutek.
To je velika preizkušnja tudi za partnerski odnos. Kako sta z možem reševala to skupno stisko? Sta zmogla vse to predelati sama?
Da, sama sva prebrodila to obdobje. Lahko bi rekla, da sva se "sprijaznjevala", ne pa sprijaznila s tem, da nama bo lepo tudi v primeru, da bova ostala sama.
Ko sem končno zanosila, in to po naravni poti, kar nisem mogla verjeti.
Spomnim se, da sva se ravno v tistem času z avtodomom za konec tedna odpravila v Avstrijo, tam pa potem zjutraj obsedela kot kup nesreče. Preprosto se nisva upala veseliti nosečnosti. Bilo je prezgodaj.
Damjan je takrat rekel: tudi če bo šlo kaj narobe, še vedno imava vsaj drug drugega. To me je pomirilo, hkrati pa je bil to tudi pokazatelj, da nisva upala razmišljati pozitivno. Prevečkrat je šlo vse narobe.
Kdaj sta si upala javnosti sporočiti veselo novico?
Potem ko sva opravila vse preiskave, nekje po tretjem mesecu. Novico sva sporočila samo staršem, najožjim prijateljem in trenerjem v moji plesni šoli. Pa še to zgolj iz praktičnega vidika, da so bili obveščeni, če bi slučajno potrebovala njihovo pomoč.
"Vsak potrebuje nekoga, ki ga potreplja po rami in reče: vse bo v redu."
Preostalim še nisem želela razglašati novice o nosečnosti. Precej hitro se mi je poznala in tisto poletje sem večino časa preživela doma, saj se mi je zdelo prezgodaj, da bi govorila o tem. Če pa bi me kdo vprašal, ali sem noseča, tega ne bi mogla zanikati. Raje sem se skrivala pred javnostjo …
V enem od intervjujev ste opozorili na neprimerno komunikacijo določenega ginekologa zasebne prakse, ki vas je, namesto da bi vam vlival upanje, na neprimeren in neprijazen način postavljal na realna tla. Po drugi strani pa so vas zelo pozitivno presenetili na ginekološki kliniki v Ljubljani. Kako danes gledate na odnos zdravnikov do žensk, ki imajo težave z zanositvijo?
Mislim, da se moramo najprej zavedati, da se bo, ne glede na to, ali je bodoča mama pozitivno ali negativno naravnana, otrok v maternici obdržal, če mu bo to namenjeno. To ni odvisno od mame.
Po drugi strani pa se moramo prav tako zavedati, da gre pri teh vprašanjih za tako kočljive in krhke stvari, da zdravniki pri komunikaciji ne bi smeli biti tako grobi.
Zavedam se, da smo ženske različne. Jaz na primer potrebujem toplo besedo in nežnost, tudi če se nosečnost na koncu ne bi dobro iztekla.
In če se vrnem h ginekološki kliniki. Tam sem doživela res lep sprejem. Medicinske sestre so me znale opogumiti, mi vlivale voljo, tudi če ni bilo razlogov zanjo. To sem si res zapomnila. Te ženske res znajo pobožati z besedo.
Med ljudmi je danes veliko premalo toplega odnosa. Najlažje je kritizirati in grdo delati s človekom, veliko težje je pobožati. Fizično ali z besedami. Kdor pravi, da tega ne potrebuje, se moti. Mislim, da vsak potrebuje nekoga, ki ga potreplja po rami in reče: vse bo v redu.
Preberite še:
Katja Gaspari Leben: Neplodnost je še vedno tabu #intervju
Polona Kisovec: Ločitev si štejemo kot poraz. Pa je res? #intervju
"Zaradi plesne kariere sem bila dolga leta na prvem mestu in zdaj ne čutim nobene potrebe po tem. Zelo mi je všeč, da svoj čas, energijo in razmišljanje podarjam svojemu sinu."
Tudi Katja Gaspari Leben, ena od redkih žensk, ki so javno spregovorile o svojih težavah z neplodnostjo, je omenila, da ji je največ pomenilo to, da so se bližnji in sodelavci po postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo pozanimali, ali je v redu. Da so pokazali, da jim je bilo mar.
To je res največ vredno. Da jim je mar in da se ne naslajajo nad tvojo nesrečo.
Ste takrat razmišljali o posvojitvi?
Ne. Mislila sem si, da če mi ni dano imeti otroka, v to ne bom silila. Ne da bi nasprotovala posvojitvam, le čutila sem, da si tega ne želim. Preutrujena sem bila od vsega.
Zdelo se mi je, da če mi materinstvo ni namenjeno, bova pač z Damjanom izkoristila čas, ki ga imava drug z drugim. S tem ni nič narobe.
Zdravnik je predlagal tudi, naj poskusiva z darovano žensko spolno celico, vendar tudi tega nisem želela.
Z rojstvom otroka se življenje para brez dvoma obrne na glavo. Tudi vam?
Seveda, in to me ne moti. Zaradi plesne kariere sem bila dolga leta na prvem mestu in zdaj ne čutim nobene potrebe po tem. Pravzaprav mi je zelo všeč, da svoj čas, energijo in razmišljanje podarjam svojemu sinu.
Če je sin visoko na prvem mestu, kje je zdaj mož?
Povsem blizu Marka (smeh, op. a.). Res, ravno za kulturni praznik sva si po dolgem času privoščila večer za naju.
Žganih pijač se ne pije na "eks"
Jernej Kuntner: Ljudje že prepoznajo, katerih risank nisem režiral jaz
Rok Cvetkov: Slovenec, ki snema s filmskimi velikani
"Nikoli se ne smeš povsem prepustiti pesimizmu, saj tega ne preživiš. Najti moraš nekaj, da ti odvrne misli, nekaj, kar ti daje upanje."
Kako je obdobje, ko ste se trudili zanositi, a brez uspeha, spremenilo vas? Poznamo vas kot zelo prijazno, umirjeno osebo, ste takrat opazili, da postajate nekdo drug? Bolj zajedljivi, pesimistični …
Na to vprašanje bi lažje odgovoril kdo drug, je pa res, da sem imela različna obdobja. Dneve, ko sem bila zelo pomirjena sama s sabo, in obdobja, ko sem bila povsem na tleh.
Mislim pa, da se nikoli ne smeš povsem prepustiti pesimizmu, saj tega ne preživiš. Najti moraš nekaj, da ti odvrne misli, nekaj, kar ti daje upanje.
Kje ste takrat našli rešitev? V svoji plesni šoli, avtodomu, s katerim sta prekrižarila že številne države?
V obojem. Mislim, da je zelo pomembno, da najdeš nekaj, kar te vleče naprej in kar te dela srečnega. To je kot pri športu. Tudi ko imaš obdobje slabih uspehov, ne smeš obupati, ampak moraš najti nov motiv, ki te drži pokonci.
Kako pomembna sta bila v tem težkem obdobju oba partnerja? Plesni Andrej Škufca in življenjski Damjan Kuzmič?
Super je, da nismo sami na tem svetu. Ko padeš, partner ne sme, in obratno. Upaš, da bo prihodnjič bolje.
"Odločitev za plesno slovo ni bila težka. Z Andrejem sva se pogovorila. Začutila sva, da sva prišla do konca in da je prav, da se najina pot konča. Takrat mi je zelo ustrezalo, da sem po 25 letih končno brez treninga. Imela sem ogromno kondicije in takrat sem vso vložila v razvoj plesne šole. Delala sem od jutra do večera. Morda bi si takrat morala vzeti nekaj časa za premor, ampak si ga nisem."
Kdaj ste nazadnje plesali z Andrejem Škufco?
Uf, mislim, da na najini sklepni prireditvi v Cankarjevem domu leta 2008.
Dolga leta sta bila neločljiva. Kaj počne danes?
Pred letom dni je sklenil tekmovalno kariero, zdaj pa veliko potuje in dela kot plesni sodnik. To bi lahko počela tudi jaz, vendar sem se odločila, da raje ostanem doma in se posvetim učenju plesa kot obliki rekreacije.
Načrtno ste se odločili, da se posvetite učenju plesnih laikov.
Da.
Katarina Venturini je tekmovalno kariero sklenila leta 2008. Z dolgoletnim plesnim partnerjem Andrejem Škufco sta se od ljubiteljev plesa poslovila s plesno predstavo v Cankarjevem domu, ki sta jo poimenovala Neskončnost je večnost. Vstopnice za plesni večer v Gallusovi dvorani so bile razprodane v le nekaj urah.
Kaj pa mlajši plesalci? Nekaj časa ste jih v vaši plesni šoli poučevali povsem brezplačno, z namenom, da v plesne vode privabite talente, ki si plesnega tečaja morda zaradi slabšega gmotnega položaja ne morejo privoščiti. Je ta projekt še vedno aktualen?
Poskusili smo, bilo je uspešno. Za zdaj smo projekt zamrznili, vendar mislim, da ga bomo znova obudili.
Kako se spomnite svetovnega prvenstva, ki ga je leta 2001 gostila Ljubljana in kjer sta z Andrejem postala svetovna prvaka v latinskoameriških plesih? Mislim, da smo celo gledalci čutili, pod kakšnim pritiskom sta.
Spominjam se ga kot zelo stresnega, nisva ravno čutila prednosti domačega igrišča, če se izrazim v športnem žargonu. Nič nama ni bilo dano, zelo sva se nagarala za zmago.
Spomnim se, da sem se tik pred razglasitvijo rezultatov ozrla proti komentatorskim kabinam, kjer je nekdo, ne vem, kdo, dvignil palec kot znak za prvo mesto.
Takrat seveda nisem mogla vedeti, ali je namenjen nama ali ne, ampak začutila sem, da je zmaga najina. Ko je bil razglašen drugouvrščeni par in je postalo jasno, da sva zmagovalca midva, si lahko čutil, kako se je dvorani odvalil kamen od srca.
"Rada imam ples. To je ena od redkih aktivnosti, kjer sta si moški in ženska lahko povsem enakovredna. To je idealna rekreacija za par."
Priznam, da takrat v vrsti, kjer sem sedela, nismo bili preveč prepričani o zmagi.
Ja, bilo je zanimivo. Nemški in ruski sodnik sta naju zelo slabo ocenila, celo četrto in šesto mesto sta nama pripisala, pa mislim, da si tega res nisva zaslužila. Zmaga nama nikakor ni bila podarjena.
Andrej Škufca je takrat izjavil, da je bilo to njegovo najtežje tekmovanje in da se je ob vzklikanju množice počutil, kot da ima na nogah sto kilogramov.
Se strinjam z njim.
Sta takrat sodelovala s psihologom?
Da, z Matejem Tuškom. Če bi se tega prvenstva lotila z modrostjo, ki jo premorem danes, bi verjetno bolj uživala.
Katarina Venturini in Andrej Škufca sta junija 2008 iz rok predsednik republike Danila Türka prejela odlikovanje zlati red za zasluge.
S 23 naslovi državnega prvaka in štirimi naslovi svetovnega prvaka sta Slovenijo nedvomno postavila na svetovni plesni zemljevid.
Zaslužiti sva si morala prav vsako oceno. Ne prihajava namreč iz plesne nacije, kot so na primer Britanci, Nemci, Rusi, kjer so ljudje že sami po sebi samozavestni, kar je pri plesu precej ključnega pomena, zato sva se morala zelo utrditi.
Slovenija takrat še ni veljala za plesno nacijo in da, na plesni zemljevid je prišla skupaj z nama. Je pa seveda treba priznati, da je bilo tudi pred nama precej dobrih plesnih parov iz Slovenije, ki so nama utrli pot do vrha.
Kako vidita slovensko plesno prihodnost danes? Spremljate dogajanje?
Spremljam ga kot mednarodna plesna sodnica, opravljala sem tudi nekatere druge funkcije, a sem za leto in pol na tem področju nekoliko izpregla.
Kar zadeva plesno prihodnost, pa moram žal reči, da se mi ne zdi posebej svetla.
Mislim, da slovenski ples potrebuje načrt, generalni načrt in vizijo, da bi z njim povečali število plesalcev v tekmovalnem plesu. Tako kot ga potrebuje vsako podjetje, država …
"Zaradi svojih izkušenj in znanja lahko ponudim veliko, ampak me nekako postavljajo na stranski tir. Kot da ne bi tekmovala 25 let in kot da ne bi zadnjih 12 let tekmovalne kariere plesala v finalih in zmagovala."
Ali ime Katarina Venturini še vedno odpira vrata?
Težko rečem, prej se mi zdi, da mi v slovenskem prostoru nekateri ljudje ne želijo priznati moje vrednosti.
Pa s tem ne mislim laiki, ampak ljudje, ki so v tekmovalnem plesu. Mislim, da zaradi svojih izkušenj in seveda znanja lahko ponudim veliko, ampak me nekako postavljajo na stranski tir. Kot da ne bi tekmovala 25 let in kot da ne bi zadnjih 12 let tekmovalne kariere plesala v finalih in zmagovala.
Pa mislite, da je to zato, ker smo vsi imeli občutek, da bi se raje posvetili delu s tako imenovanimi plesnimi laiki ali rekreativci kot tekmovalci?
Mislim, da plesno znanje in zmagovalna miselnost ostaneta, tudi če se človek odloči, da se nekaj let posveti drugim stvarem.
Na plesnem parketu so plesni pari videti popolno, z bleščečimi nasmeški, do zadnje pike urejenimi pričeskami in oblekami. Je plesni svet res lep ali je bolj narejen, izumetničen?
Zelo je lep, ampak če ostane kaj nedorečenega, ti je težko. Meni ni, mislim, da sem v tekmovalnem plesu povedala že vse. Vse sem odplesala in dosegla vse, kar sem si želela. Ni mi preostalo drugega, kot da zaprem vrata in nadaljujem življenje.
4