Ponedeljek, 25. 12. 2017, 5.00
4 leta, 12 mesecev
Intervju z uršulinko Marjeto Pijo Cevc
Nuna, ki jasno in glasno navija za slovenske športnike #intervju
"Prava umetnost je, kako sredi vsega delovanja ohraniti ali najti umirjenost. Mislim, da je pri tem lahko v veliko pomoč dobra organizacija, poenostavljanje, včasih je kakšno delo preprosto treba tudi opustiti. Na primer, bolje je, da pustimo, da se na nekaterih policah nabira prah, kot da praznike dočakamo povsem izmučeni," poudarja sestra Marjeta Pija Cevc, ki božič že 16 let praznuje v svoji drugi družini, v krogu uršulink.
Sestro Marjeto Pijo Cevc lahko spremljate tudi na twitter profilu twitter.com/smpija. Božič je tradicionalno družinski praznik. Vemo, kako ga praznujejo tradicionalne družine, zanimalo nas je, kako se mu posvečajo za samostanskimi zidovi.
Z redovnico uršulinko, sestro Marjeto Pijo Cevc, ki jo je širša slovenska javnost spoznala septembra letos, potem ko je zelo intenzivno spremljala igro slovenskih košarkarjev na EuroBasketu, s kolegicami pa v ta namen izdelala tudi dva zgovorna transparenta, smo se sprehodili skozi božično praznovanje.
Pogovarjali smo se o božjem klicu, ki ga je bila deležna pri 31 letih, potem ko je že zaključila študij gozdarstva in se intenzivno posvečala svoji vlogi v skavtski organizaciji, in o stereotipih, ki jih gojimo do redovnic ali nun.
Sestro Marjeto Pijo (Pija je njeno redovno ime) lahko spremljate na twitterju, kjer ima več kot 700 sledilcev, njena razmišljanja pa lahko prebirate na blogu z naslovom https://hranazazivljenje.wordpress.com/.
Kristjani danes praznujemo božič, ki kljub vsej nakupovalni evforiji, ki ga vedno bolj zaznamuje, v osnovi ostaja predvsem družinski praznik. V kateri družini ga preživljate vi?
Božič se res dogaja v družini, a primarno ni samo družinski praznik, ampak gre v osnovi za praznovanje božiča, torej rojstva Jezusa Kristusa. Praznovanje poteka v naši skupnosti in v cerkvi in je zelo podobno praznovanju v družini. Veliko pozornost namenjamo tudi blagoslavljanju naših prostorov ter bližnje in daljne okolice na sveti večer, torej na predvečer božiča, z blagoslovljeno vodo in kadilom, s čimer prostore predajamo v božje varstvo. In seveda molimo.
Se v samostanu obdarujete?
Pripravimo si malenkosti, sicer pa je glavno obdarovanje pri nas v času Miklavža, pa tudi takrat ne gre za velika darila. Seveda so tudi izjeme, ko se obdarujemo s tistim, kar skupnosti trenutno manjka. Lani se nam je na primer tik pred Miklavžem pokvarila mikrovalovna pečica in nam jo je pozneje prinesel Miklavž.
"V skupnosti se obdarujemo s tistim, kar nam trenutno manjka. Lani se nam je pokvarila mikrovalovna pečica, pa nam jo je prinesel Miklavž."
Pa vam uspe začutiti ta mir, ki naj bi ga čutili v času božiča? Ko smo po eni strani razpeti na več strani, po drugi pa naj bi bili umirjeni in srečni. Vam to uspeva ali je to samo neki mit, v katerega bi radi verjeli?
Odlično vprašanje. Res je, ogromno stvari je treba postoriti v adventnem času, včasih je bilo precej bolj umirjeno. Tudi pri nas, uršulinkah. Letos imamo v naših prostorih še adventni sejem, razstavo fotografij … Kar pomeni, da dežuramo tudi v popoldanskem času, treba je napisati vizitke, opravljati redno delo, a je hkrati tudi zelo lepo, ker k nam prihajajo ljudje in se z njimi srečujemo.
Res je prava umetnost, kako sredi vsega tega delovanja ohraniti ali najti neko umirjenost. Mislim, da je pri tem lahko v veliko pomoč dobra organizacija, poenostavljanje, včasih je kakšno delo preprosto treba tudi opustiti. Na primer, bolje je, da pustimo, da se na nekaterih policah nabira prah, kot da praznike dočakamo povsem izmučeni.
Sestavni del priprav na praznike so tudi odpuščanje, prošnje za opravičilo, obnovitveni sestanki, na katerih razčiščujemo odnose, si priznamo napake … Potem res pride mir. Slej ko prej se ustavimo. Če ne prej, to storimo na sveti večer. Takrat molimo, srečamo se kot skupnost, si privoščimo družabni večer, preberemo kaj, poslušamo glasbo in se odpravimo v cerkev.
Kakšne spomine imate na praznovanje božiča v otroštvu? Sodite v generacijo, ko božič še ni bil državni praznik in dela prost dan, ampak je bilo treba k maši polnočnici tudi med tednom, to pa je naslednji dan terjalo davek utrujenosti v šolskih klopeh.
Pri nas na vasi obisk polnočnice ni bil nič posebnega ali izstopajočega, saj nas je večina hodila k maši, je bilo pa drugače v srednji šoli v Ljubljani, kjer je bila struktura sošolcev bolj raznolika in kjer so nas debelo gledali, češ, zakaj smo sredi tedna tako pražnje oblečeni. Meni se je zdelo prav, da v času božiča tudi navzven pokažem prazničnost.
Kar pa zadeva praznovanje božiča doma … Spomnim se kadila pa nabiranja mahu, zvečer je oče bral Sveto pismo, bral je poročilo o rojstvu Jezusa Kristusa …
"Slej ko prej se ustavimo. Če ne prej, to storimo na sveti večer. Takrat molimo, srečamo se kot skupnost, si privoščimo družabni večer, preberemo kaj, poslušamo glasbo in se odpravimo v cerkev."
Predvidevam, da izvirate iz zelo verne družine?
Nikoli nisem mislila, da smo zelo verna družina, prej bi rekla, da smo povprečno verni. Je pa res, da je imel Bog v naši družini vedno svoje mesto, v življenju vsakega, nismo pa bili posebno goreči verniki.
Ste molili pred obroki?
Da, vedno, ob nedeljah pa smo redno hodili k maši. Tudi na počitnicah, kar nam ni preveč dišalo. Prvič zato, ker maša ni bila v slovenskem jeziku, in drugič zato, ker se zaradi tega nismo že navsezgodaj odpravili na plažo (smeh).
Ste starše presenetili s svojo odločitvijo o vstopu v samostan?
Da, še mene je presenetilo.
Do 31. leta ste živeli v civilu, če smem tako reči. Obiskovali ste fakulteto za gozdarstvo …
Da, vse skupaj je trajalo malo dolgo, saj sem se vmes zelo intenzivno posvečala svoji vlogi v skavtski organizaciji. Seveda sem razmišljala tudi o snovanju družine, a še pred tem sem si želela živeti svoj ustvarjalni vidik, delovati v družbi, se ukvarjati z nestrankarsko politiko, kot je delovanje v civilni družbi. Delala sem v društvu Mladinski ceh, ker me je zanimala vzgoja. Zanimala me je politika na dolgi rok, spreminjanje družbe.
"Razmišljala sem tudi o snovanju družine, a še pred tem sem si želela živeti svoj ustvarjalni vidik, delovati v družbi, se ukvarjati z nestrankarsko politiko, kot je delovanje v civilni družbi."
Odraščala sem v času, ko so se odpirale številne nove možnosti. V času študija smo se Slovenci ravno osamosvojili, odpirati so se začele številne nove možnosti.
Naša generacija je bila blagoslovljena s tem, da smo okusili prejšnji in novi sistem, da smo bili priče prelomu.
Delovala sem v evropskih strukturah skavtske organizacije, kar nekako spotoma smo se iz življenja naučili menedžmenta sprememb (management of change) in načrtovanja. Iz skritosti smo morali priti na plano, v javno življenje. Včasih je bilo to neugodno, a se človek nauči in spozna, da je to možno.
Morali ste biti zelo pogumni, da ste iz enega življenja preklopili v popolnoma drugo. Kakšna sploh je formalna izobrazba za redovnico?
V bistvu je ni, mora pa biti podlaga v osebnem odnosu s Bogom. Sama sem vedno čutila afiniteto do Boga.
Pri skavtih so mi včasih govorili, da sem bolj liberalna. Mojo mami je na primer najbolj skrbelo, kako bom živela v skupnosti, kjer, tako je mislila, ne bom mogla razmišljati s svojo glavo. No, priznam, da je tudi mene to skrbelo. Ampak če človek izkusi, da nekaj, s čimer se na začetku ne strinja, ni usmerjeno proti meni, ampak nas spreminja na dobro, potem gre, in to lahko sprejmem.
Omenili ste razmišljanje z lastno glavo. Koliko lahko razmišljate s svojo glavo oziroma delate po svoji volji? Kaj lahko in česa ne smete, kdo odloča o tem? Kako biti znotraj, predvidevam da uniformiranega sveta, liberalen?
Gre za dinamično iskanje ravnovesja. To najbolje opišem s temi besedami. Glede na to, da živimo v odvisnosti, se moramo temu primerno v življenju v pokorščini tudi obnašati. Včasih se zedinimo, včasih pa je treba sprejeti tudi kaj, kar nam ni po volji.
Na primer?
Na primer selitev iz samostana Mekinje k Sv. Duhu pri Škofji Loki, ki zame prav gotovo ni bil prva izbira, a so sestre glede na njihove potrebe in moj značaj prepoznale, da bi bila prava oseba zanje. No, sčasoma se je izkazalo, da je bila njihova odločitev pravilna. Tam sem se počutila krasno.
Koliko svobode vam dopušča življenje pri uršulinkah?
Red uršulink je že od ustanovitve precej dinamičen, bolj se prilagajamo. Pravzaprav uršulinke najprej niso bile ustanovljene kot red, ampak je šlo za družbo sv. Uršule, uršulinke pa so živele doma.
Imate tudi dopust …
Da, vsaki pripada 14 dni dopusta, določeno je, koliko časa lahko preživimo z domačimi.
Če prav razumem, kar zadeva svobodo, bi redovnica karmeličanka, kjer so pravila precej strožja, težko objavljala na Twitterju, tako kot to počnete vi, medtem ko redovnica uršulinka lahko?
Da, mislim, da je tam tudi uporaba elektronske pošte dokaj omejena. V našem primeru je to dovoljeno, je pa priporočljiva neka zdrava raba oziroma modro ravnanje.
Še malo ... #blagoslovljenbožič pic.twitter.com/fkRuUqUN7K
— s. Marjeta Pija Cevc (@smpija) December 23, 2017
So besede, ki jih v svet pošljete na družbenih omrežjih, zelo pretehtane?
Drži, zelo so premišljene. Zavedam se namreč, da nisem samo Marjeta, ampak sem tudi uršulinka. Tudi sicer smo sestre vzgajane na način, da vsa besedila, ki jih napišemo, damo v interni pregled. Morda bi temu kdo rekel cenzura, jaz pa na to gledam kot na modrost, da se to, kar se izreče, tudi piše oziroma da ne pride do napačnih sporočil.
"Beseda na družbenih omrežjih so zelo pretehtane. Zavedam se namreč, da nisem samo Marjeta, ampak sem tudi uršulinka."
Ste se že navadili na razkošje znakov na Twitterju, ki se je s140 znakov razbohotil na 280 znakov?
Še vedno raje pišem krajše kot daljše. 280 znakov je že polovica spisa (smeh). Mislim, da smo vedno bolj vajeni brati kratke stvari.
Ste že kdaj gostovali v živi knjižnici, knjižnici, kjer si bralci sposojajo ljudi namesto knjig in kjer jih lahko vprašajo karkoli?
Ne, bil pa je brat Jože Smukavc.
Zanimalo me je v bistvu, s kakšnimi predsodki se večinoma ukvarjamo, ko beseda nanese na redovnice, saj so žive knjižnice namenjene ravno temu. Kaj pa vaši predsodki, kako se je vaša predstava o redovnicah križala z realno sliko?
Moji stereotipi? Da so redovnice čudno oblečene, da so staromodne, okostenele, zastarele v določenih stvareh … da niso bile praktično učinkovite, da se vse dogaja zelo počasi, da so narejene, oddaljene … Po drugi strani pa sem si mislila, da če lahko notri tako veliko molijo, potem ne more biti tako slabo. Malo se je teplo vse skupaj.
Zdelo se mi je, da je sama vsebina zelo dobra, izvedba pa nekoliko odbijajoča. Z vstopom v red sem ugotovila, da je morda vse skupaj res nekoliko bolj počasno, še posebej kar se tiče sprejemanja sodobnih elektronskih naprav, da je potrebne ogromno komunikacije, kajti ljudje smo si zelo različni in med nami prihaja tudi do nesoglasij … Sem pa tukaj našla zelo veliko modrosti, človeških zakladov, človečnosti, nesebične ljubezni, zdravega razmišljanja, svobode, vere …
"V redu uršulink sem našla zelo veliko modrosti, človeških zakladov, človečnosti, nesebične ljubezni, zdravega razmišljanja, svobode, vere … "
Kaj najbolj pogrešate?
V bistvu ničesar. Morda nekaj dni popolnega odklopa, da se razbremenim odgovornosti in zadiham po svoje. Da bi se lahko odpravila na smučanje in da ne bi bila tako utrujena, da bi si to dejansko lahko tudi privoščila. Sicer pa toliko stvari sprejemam, da sem hvaležna za vse. Zelo.
Kaj pa želja po družini, materinstvu? Vam je ta družina, ki jo imate v skupnosti, dovolj?
Ta izkušnja je zelo dinamična in se spreminja. Na začetku je bila zelo močna, hrepenenje po bližini, telesnem dotiku in ekskluzivnih odnosih je bilo zelo veliko, a se je z leti nekoliko zmanjšalo, saj ga je nadomestila otipljiva, izkustvena božja ljubezen. Gre za neki odmev v mojem življenju, za nekaj, kar vem, da res je.
Ste kdaj podvomili o pravilnosti svoje določitve?
Dvakrat, najbolj leta 2009, kmalu po večnih zaobljubah. To je bilo zame najbolj zahtevno obdobje. Tudi lansko leto je bilo zaradi selitve v Ljubljano precej izčrpavajoče, stresno …. Najbolj me je bilo strah, najmanj sem spala … Veste, tukaj nismo prav nič obvarovane.
Ste si mislili, da ste s tem, da ste dobili božji klic, česa obvarovani?
Ne, v bistvu mi je bilo bolj hudo zaradi stvari, s katerimi se zaradi vstopa v red ne bom več mogla ukvarjati.
"V skupnosti gre za dinamično iskanje ravnovesja."
Verjetno pa vam je kaj tudi odleglo.
Morda to, da se mi ni več treba ukvarjati s tem, kaj bom oblekla in katere kose oblačil bom skombinirala (smeh). Tukaj je to zelo poenostavljeno.
Kakšna so pravila glede ličenja? Je prepovedano ali sploh ni želje po tem?
Ni potrebe. Take kot smo …
… smo najlepše?
… smo njegove. Ni potrebe. Kakšna sploh je funkcija ličenja? Lahko gre za izboljšanje samopodobe, lahko gre za del kulture v poslovnem svetu, največkrat pa zato, da smo lepše za moške oči, pri nas pa ni potrebe po tem.
Redovnica, s katero sem se pogovarjala v živi knjižnici, je omenila, da se občasno rada skrije na način, da se v javnosti v prostem času pojavlja v civilnih oblačilih. Tudi vi?
Da je kot na dopustu? Res je, tudi jaz tako čutim. Malo sem se v tem utrdila, je pa res, da se sestre, kadar smo v civilnih oblačilih, počutimo, kot da smo na dopustu.
Verjetno imate glede tega določena pravila?
Da, ne moremo se kar tako v javnosti pojavljati v civilu. Lahko pa se, ko smo na dopustu, ko gremo k zdravniku, odvisno od dejavnosti, včasih je to smiselno.
Kaj pa pokrivalo?
Rutka je sestavni del naše redovne obleke, v civilu pa ni potrebna. Takrat jo snamemo, pa tudi ko gremo spat. Včasih se otroci čudijo, ali tudi spimo z rutko.
Kdaj sploh imate prosti čas? Je to razkošje?
Zelo se trudimo za ravnovesje in sem sodi tudi prosti čas. Lahko smo proste vsak dan na primer pol ure, sicer pa je čas za to ob koncu tedna in v času počitnic.
Znan pregovor opeva zdrav duh v zdravem telesu. Predvidevam, da je za zdrav duh pri vas dobro poskrbljeno, kako pa je poskrbljeno za zdravo telo? Kako vi skrbite zanj?
Ni pravljično, duhovni boj vedno obstaja. Na vsaki strani življenja. Mislim, da se skrbi za zdravo telo premalo posvečamo. S sestrami smo imele resne namene, da bi si v zimskem obdobju uredile vadbo doma, saj je zunaj prehitro tema in je premrzlo, a nam za zdaj še ni uspelo.
Največ, kar zdaj naredim zase, je to, da prehodim vsa stopnišča v našem domu, zjutraj pa opravim raztezanje, so pa seveda tudi sestre, ki temu posvečajo več časa. Hodijo na tek, na sprehode, nekatere celo na organizirane vadbe.
Vemo, da ste velika športna navdušenka. Še posebej ste se angažirali v času letošnjega evropskega prvenstva v košarki … Kako blizu so vam v navijaškem smislu zimski športi?
Zelo rada spremljam smučarske skoke in zelo trpim, ko vidim, da našim ne gre. Se pa čudim mlademu rodu, ki prihaja. Veseli me, da so za brati Prevc še nadarjeni in uspešni mladi skakalci. Žiga Jelar pa Timi Zajc in Tilen Bartol, Anže Semenič in Lanišek, da o Jerneju Damjanu sploh ne govorim.
V času letošnjega evropskega prvenstva v košarki je sestra Marjeta Pija Cevc uršulinski samostan opremila s transparentoma. Foto: Bellis Mihael
To je na neki način motivacija tudi za nas. Naš način življenja je za nekatere spodbuda in znamenje, da Bog je ali da se da živeti v skupnosti, da je pozornost usmerjena v človeka, v odnose, ki so korektni in človeški. Tako je tudi meni lepo videti, da so športniki, ki jim uspeva. Se pa seveda zavedam, da bodo imeli težave, in takrat trpim skupaj z njimi.
Smučarski skoki so zame večkrat skušnjava, saj včasih raje gledam televizijo, kot da bi odšla v naravo in naredila nekaj zase.
Uršulinski samostan, kjer živite, je tik ob Kongresnem trgu, ki je pogosto prizorišče sprejemov za slovenske športnike. Se sami pogosto udeležujete takih sprejemov?
Ne prav pogosto, sem pa bila tam letos, ko je bil organiziran sprejem za zimske športnike in se ga ni udeležilo prav veliko ljudi. Takrat sem šla za podporo in seveda zato, da sem si športnike ogledala v živo. Sicer pa mi čas tega ne dopušča prav pogosto. Kar pa zadeva sprejem za zlate košarkarje …. To je bila prav posebna zgodba in res je nisem mogla zamuditi.
Menite, da nas lahko še kaj združi tako kot športni uspehi? Vas evforija ponese?
Mislim, da nas šport in narava v smislu občudovanja narave, rekreativno-estetskega vidika lahko združuje, tu se lahko srečamo, medtem ko je druga stvar izkoriščanje narave.
Sicer pa je spremljanje športnih prenosov pri nas v samostanu bolj kot sladica, ne pa glavna jed.
Ste tudi sami v mladosti trenirali katerega od športov?
Želela sem si trenirati smučanje, a mi doma niso dovolili. Šlo je za vprašanje zaupanja v trenerje in njihovega vpliva na otroke. Se pa spomnim, kako smo kot otroci spremljali smučanje. Prva vožnja je bila običajno ravno v času svete maše in spomnim se, kako smo se jezili, češ zakaj župnik zavlačuje s pridigo, ko pa se nam mudi gledat tekmo. Običajno smo se po maši ustavili kar pri teti, ki je živela blizu cerkve, saj bi nam vožnja do doma vzela preveč časa. Spremljanje športa je bilo zame vedno navdušujoče.
Morda ni ravno vaša domena, verjetno pa imate, glede na to, da podrobno spremljate šport, izoblikovano mnenje … doping v športu. Kakšen je vaš pogled na tovrstno goljufanje v športu?
Mislim, da bi to lahko primerjali s tem, čemur mi rečemo duhovni boj.
Doping je nekaj, kar obeta dobro, gre samo za navidezno dobro … Nekdo mi je rekel, naj si predstavljam, kako dolgo športniki garajo za uspeh, hkrati pa bi jim samo majhna količina prepovedanega sredstva pomagala do nagrade. Predstavljam si, da je meja zelo tanka. Ali si ostati zvest in si zaupati, tudi če za to ne boš nagrajen, ali pa tvegati.
In živeti s strahom, kaj bo prinesla prihodnost oziroma dopinški test.
Če gledamo na šport od zunaj, bi seveda vsak rekel, nikar, naj šport ostane čist, hkrati pa si težko predstavljamo, kakšnih pritiskov so deležni športniki in s čim vse se soočajo.
Zaključimo z božičem. Je to za vas najlepši del leta?
Božič je lep, ker gre za praznik svetlobe, ker gre za rojstvo otroka in kdo se ne bi razveselil dojenčka, darila … A največji je prav gotovo praznik velike noči. Ta prinese največ življenja in je največji praznik.
Največji krščanski praznik?
Kar največji praznik.
11