Ponedeljek, 21. 5. 2018, 20.09
6 let, 6 mesecev
"Moževa družina hoče, da ob službi delam še na njihovi kmetiji" #VeronikaSvetuje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,19
14
Bralka se je po tem, ko se je z možem preselila na kmetijo njegove družine, znašla v nevzdržni situaciji. Ima redno službo, ob tem pa od nje pričakujejo, da bo preostanek dneva delala še na kmetiji, česar ne zdrži več.
Pišem vam, ker med svojimi bližnjimi nimam nikogar, da bi se lahko pogovorila o svojem problemu.
Z možem sva poročena pet let, kako leto po poroki pa je izgubil službo in zaradi financ sva se morala preseliti iz najemniškega stanovanja k njegovim na kmetijo. S tem nisem imela problema, hiša je velika in v njej imava svoje "stanovanje", pa tudi z njegovo družino (starša in mlajši brat) smo bili v dobrih odnosih. Hitro po selitvi pa so začeli vsi, tudi moj mož, od mene zahtevati, da pomagam na kmetiji, in mi nalagati opravila na njivi, v štali, po hiši … Naj povem, da imam redno službo in po osmih urah dela domov pridem zelo utrujena. Ni mi problem pomagati, ne morem pa vsak dan težaško delati še cel popoldan po službi. Ko sem to omenila možu, me sploh ni hotel poslušati, pravi, da je prav, da delava in pomagava, če že zastonj živiva tu.
Kakšno leto po tem, ko sva se preselila, sem zanosila in med nosečnostjo je bilo veliko lažje, so me kar pustili pri miru. Tudi ko se je rodil sin, je bilo nekaj časa še v redu, potem pa se je spet začelo – pridi pomagat, naredi to, naredi tisto. Tega ne morem več zdržati, sploh z malim otrokom je preveč. Potem mi pa še tašča meče naprej, da je ona na kmetiji vse delala, pa je imela dva otroka … Enkrat sem ji omenila, da ona pač nikoli ni hodila v službo, in je bil že ogenj v strehi.
Situacija je vedno bolj nevzdržna. Ko to omenim možu, ga ne zanima. On na kmetiji uživa, tudi delo mu je všeč, in sploh ne razmišlja, da bi si še iskal službo. Meni pa se zdi, da me imajo vsi samo še za deklo, pričakujejo, da bom tiho in delala, in jih sploh ne zanima, kaj mislim in govorim. Razmišljala sem že odhodu, ampak ne vem, kako bom sama z otrokom. Kaj mi svetujete?
Janja
Preberite še preostale Veronikine nasvete:
- "Privlačijo me druge ženske, je monogamnost naravna?"
- "V teh časih je res težko biti moški, ženske zanima le denar"
- "V partnerja nisem zaljubljena, a ne vem, kako naj ga zapustim"
- "Ali ženske mojih let res ostanejo same za vedno?"
- "Njegova nova partnerica me nadleguje. Kaj naj naredim?"
Spoštovana ga. Janja.
Iz vaših besed seva predvsem žalost ob neslišanosti. Ob tem pa je najbolj žalostno to, da ostajate v situaciji zmeraj bolj sami in osamljeni.
Iz napisanega bi lahko sklepala, da sta se z možem dogovorila, da se s trenutno stisko, ki vaju je doletela, spopadeta tako, da se za nekaj časa preselita k njegovim staršem, da pa si mož najde novo službo in tako s skupnimi močmi ponovno zaživita nekje na samem. Težava nastaja tako predvsem zato, ker so se očitno možu spremenila pričakovanja (da ostaneta na kmetiji), pri vas pa ostajajo enaka (da živita na samem). On se je na kmetiji našel, v njej celo uživa, in to je zdaj njegova služba in njegov način življenja.
Kako sta se dogovorila na začetku?
Dejstvo je, da kmetija zahteva celega človeka, 24 ur na dan. Zato ti mora biti to delo tudi všeč, če želiš to delati dan za dnem. Ne poznam sicer njegove plati zgodbe, da bi lahko rekla, kaj se dogaja pri njem. Če sta o tem govorila že na začetku zveze (da bi živela in morda prevzela kmetijo), pa ste pričakovanja spremenili le vi in ugotovili, da to življenje ni za vas.
Popolnoma pa se strinjam, da je treba pomagati, če nekdo pomaga tebi. Je pa seveda nekaj drugega, ko to preraste v način življenja, ki si ga ne želiš. Takrat postane to težka situacija. In pri vas je postalo tako, da tako kot vaš mož zdaj uživa, vi trpite. In če bo šlo vajino življenje še naprej v povsem drugo smer, boste v bistvu trpeli prav vsi in življenje bo postajalo vse bolj mučno, nevzdržno.
Morata si povedati, kaj doživljata in kaj pričakujeta
In ja, veliko pomeni že to, da se lahko z nekom o tem pogovarjate. Vendar pa to na dolgi rok ne bo dovolj. Slišan, razumljen moraš biti znotraj partnerskega odnosa. In znotraj njega je treba delovati v dobro drug drugega. Z možem bi si morala povedati, kaj doživljata, tako eden kot drugi, in kaj pričakujeta. V nadaljevanju pa tudi, kako najti rešitve za kakršnekoli odločitve, ki jih bosta sprejela.
Sicer pa menim, naj vas življenja ne bo strah. Če ste zdravi, lahko s pridnimi rokami greste tudi sami naprej in pridobite predvsem tisto mirnost duše.
14